Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo vse okoliščine primera in pravilno zaključilo, da ni podana tista stopnja ogroženosti otroka s strani matere, ki bi upravičevala takojšnje ukrepanje sodišča z izdajo začasne odredbe v smeri širitve sedaj že ustaljenega načina poteka stikov med otrokom in očetom, z občasno nočitvijo, prav tako pa pravilno zaključilo, da se ogroženost mld. A. zaradi selitve v tujino tekom dokaznega postopka na ravni verjetnosti ni potrdila, zaradi česar je predlog toženca tudi v tej smeri zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. točka izreka sklepa) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dne 29. 7. 2021 izdalo sklep, s katerim je v I. točki izreka zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe tožene stranke z dne 24. 6. 2021, v II. točki izreka, ki pritožbeno ni izpodbijana, zaradi česar pritožbeno sodišče izreka v celoti ne povzema, pa po uradni dolžnosti izdalo začasno odredbo, s katero je določilo stike med toženo stranko in mld. A. K. B., rojeno ..., za čas med 12. 8. 2021 in 20. 8. 2021. 2. Tožena stranka je zoper I. točko izreka uvodoma navedenega sklepa vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa, da predlogu ugodi delno in stike med očetom - toženo stranko in otrokom ustrezno, skladno s koristjo otroka, razširi oziroma podrejeno zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ostale pravnopomembne pritožbene navedbe so povzete in presojene v nadaljevanju.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka je v predlogu za izdajo začasne odredbe predlagala, da se stiki med njo in hčerko, dogovorjeni v tč. 2 začasne sodne poravnave, sklenjene v tem postopku dne 12. 6. 20191, spremenijo (razširijo) tako, da bodo do naslednje sodne odločbe o določitvi stikov potekali vsak torek od 14. ure, ko bo oče prevzel hči v vrtcu, in do 18. ure, ko jo bo pripeljal, in vsak drugi vikend od sobote od 9. ure do nedelje do 18. ure, z nadomeščanjem odpadlih stikov, v preostalem delu pa, da ostane v veljavi zadnja sklenjena začasna poravnava, in nadalje predlagal, da se tožnici prepove odpotovati z mld. hčerko kamorkoli iz Slovenije, da se prepoved takoj vpiše v ustrezno evidenco pri Upravni enoti ..., v ustreznih uradnih evidencah pa naj se opravi tudi zaznamba prepovedi izdaje osebne izkaznice in potnega lista. V primeru kršitve je predlagal določitev denarne kazni v višini 300,00 EUR. Tožena stranka je 28. 6. 2021 podala tudi dopolnitev predloga, s katero pa v samo vsebino predloga ni bistveno posegla.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo vse okoliščine primera in pravilno zaključilo, da ni podana tista stopnja ogroženosti otroka s strani matere, ki bi upravičevala takojšnje ukrepanje sodišča z izdajo začasne odredbe v smeri širitve sedaj že ustaljenega načina poteka stikov med otrokom in očetom, z občasno nočitvijo, prav tako pa pravilno zaključilo, da se ogroženost mld. A. zaradi selitve v tujino tekom dokaznega postopka na ravni verjetnosti ni potrdila, zaradi česar je predlog toženca tudi v tej smeri zavrnilo.

7. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo predloga za izdajo začasne odredbe kršilo človekove in ustavne pravice toženca in njegove mld. hčerke. Sodišče tožencu ni odreklo pravne varnosti niti ni kršilo nobene druge pravice. Pravilno je obrazložilo, da je pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe potrebno ugotoviti, ali je le-ta nujno potrebna zaradi zavarovanja koristi in potreb otroka, in v tem postopku to tudi pravilno ugotovilo. Varovanje otrokove koristi je osrednje načelo postopkov iz razmerij med starši in otroki. Sodišče prve stopnje tega načela ni kršilo. Kot je pojasnilo, mora začasna odredba v teh postopkih ostati omejena na primere, ko sodišče ugotovi, da bi brez nje mld. otroku lahko nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda ali bi lahko prišlo do nasilja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje. Izjemnih okoliščin, ki bi narekovale izdajo začasne odredbe, ni našlo.

8. Sodišče prve stopnje je izvedlo predlagane dokaze in se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno opredelilo do okoliščin v predlogu za izdajo začasne odredbe, ki jih je zatrjevala tožena stranka, in sicer (-) da je izvajanje stikov, kot so bili dogovorjeni z začasno poravnavo, oteženo, saj je mati stike večkrat odpovedala zaradi zatrjevanih bolezni hčere, ki pa jih pediater v telefonskem pogovoru ni potrdil; (-) da se je tožnica izogibala dogovorjenemu nadomeščanju odpadlih stikov; (-) da je po vsakem izvedenem stiku toženca obtoževala neprimerne skrbi za hčerko; (-) da hči večji del torkovega stika prespi, že nekaj časa pa se upira odhodu nazaj k materi; (-) da je predlog za izdajo začasne odredbe glede stikov mld. A. z očetom med epidemijo korona virusa tožnica podala izključno z namenom odtujevanja hčerke od očeta in ne zaradi odgovornosti in velike skrbi za otroka, na kar seje sklicevala; (-) da je tožnica do toženca sovražno naravnana, kar prenaša na hči, ki jo je med drugim brez njegovega soglasja prestavila v drug vrtec; (-) da tožnica hči vzgaja v smeri odpora do očeta, do njega izraža odklonilno stališče ter zaničevalno mnenje, sama pa ima prekomerno potrebo po nadzoru, s čimer vse nastaja tako mld. A. kot očetu nepopravljiva škoda. Upravičeno je sledilo mnenju CSD, da povečanje stikov z izdajo začasne odredbe ni potrebno, saj stiki trenutno že potekajo, v postopku pa je izdelava izvedenskega mnenja (po izdaji izpodbijanega sklepa je bilo v spis že vloženo izvedensko mnenje), na podlagi katerega bo sodišče odločalo glede nadaljnjega poteka stikov. Pravilno je ocenilo, da je mnenje CSD ustrezno obrazloženo in utemeljeno, tako na poznavanju življenjskih razmer obeh strank postopka kot na ustrezni strokovni usposobljenosti na CSD zaposlenih strokovnih delavcev. Nenazadnje pa je mnenje CSD skladno tudi z ugotovitvam izvedenega dokaznega postopka, zato sodišče prve stopnje upravičeno ni imelo pomislekov in je mnenju utemeljeno v celoti sledilo. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je poročilo in mnenje CSD z dne 14. 7. 2021 izdelala socialna delavka, ki primera sploh ni poznala ali pa vsaj ne bistva, sicer ne bi po skoraj dveh letih napisala, da odločanje glede povečanja stikov na tem mestu ni potrebno, ker so začasno že določeni in postopek izdelave izvedeniškega mnenja že poteka. Najprej je potrebno izpostaviti, da je pavšalna navedba, da socialna delavka primera ni poznala. Sicer pa, kot je razvidno iz poročila in mnenja CSD, ne gre za mnenje socialne delavke, ki je poročilo in mnenje sestavila, pač pa za poročilo in mnenje CSD, torej skrbstvenega organa, ki je, kot je navedeno v poročilu, v zvezi s predlogom tožene stranke za izdajo začasne odredbe opravil razgovor z obema staršema in pridobil mnenje vrtca, ki ga obiskuje mld. A., tako kot je tudi sodišče zahtevalo v pozivu z dne 30. 6. 2021. Niti z navedbo, da je od postavitve sodne izvedenke klinično psihološke stroke preteklo že več kot eno leto in osem mesecev, niti z navedbami, da je toženec vložil zahtevo za njeno razrešitev in postavitev drugega sodnega izvedenca, in da mu je izvedenka aprila, ko je bil prvič pri njej, izjavila, da še nekaj časa ne bo izdelala mnenja in da stiki otroka z očetom čez noč pridejo v poštev šele po petem, šestem sedmem letu starosti, tožena stranka ne more izkazati pritožbene trditve, da se je sodišče tako na podlagi vseh podatkov v spisu nepravilno oprlo na zadnje poročilo CSD. Res je, da poročilo CSD ni izvedensko mnenje, vendar je potrebno poudariti, da v postopku izdaje začasne odredbe, v katerem je zahtevan nižji dokazni standard in sploh poudarjeno načelo hitrosti postopka, vključitev sodnega izvedenca ni nujno potrebna. Kot izpostavlja tudi tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, pa je tudi sodna praksa že zavzela stališče, da ima poročilo CSD bistvene značilnosti in strukturo izvedenskega mnenja in da se poseben procesni položaj CSD približuje položaju, ki ga ima v sodnem postopku izvedenec (sodba VS RS II Ips 682/2007). Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da je sodišče (neutemeljeno) oprlo odločitev na poročilo CSD, saj naj ne bi šlo za izvedensko mnenje. Lastno dokazno oceno, ki je izvedeni dokazi ne potrjujejo, predstavlja pritožbena navedba, da je v konkretnem primeru jasno, da bi moralo sodišče že v skrbi za otroka po uradni dolžnosti stike spremeniti. Okoliščine, da postopek o glavni stvari traja od marca 2019, da se stiki v enakem obsegu izvajajo od 12. 6. 2019 ter da so bili fizični stiki za več tednov zaradi COVID epidemije prekinjeni na podlagi izdane začasne odredbe (dne 6. 4. 2020), ki jo je neutemeljeno predlagala tožeča stranka, ne predstavljajo razlogov, ki bi utemeljevali izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz obravnavanega poročila CSD izhaja očetova navedba, da je predlog za izdajo začasne odredbe podal iz razloga, ker postopek traja že predolgo in je že skrajni čas, da se stiki povečajo, in pravilno zaključilo, da to nasprotuje razlogom, zaradi katerih se začasne odredbe sicer izdajajo. Podatki v spisu pa tudi izkazujejo, da se tožena stranka ni pritožila zoper sklep o začasni odredbi dne 6. 4. 2020, zato je prepozno njeno zatrjevanje, da je tožeča stranka neutemeljeno predlagala začasno odredbo.

9. Tožena stranka v pritožbi navaja, da se otroku povzroča nepopravljiva škoda, prav tako tudi očetu, saj se zamuja s sekundarno navezanostjo, ki je ključna za razvoj osebnosti in vezana na očetovsko funkcijo. Pojasnjuje, da je od drugega leta starosti skrajni čas, da se otrok poveže z očetom, da se ustvari odgovornost, disciplina. Posledice za otroka, ker mu to ni omogočeno v zadostni meri, so, da je lahko manj socializiran, discipliniran in manj odgovoren, manj odločen itd. Navaja, da očetu ni omogočeno, da bi opravil funkcijo, ki je potrebna za razvoj hčerke. Tudi tem pritožbenim navedbam pritožbeno sodišče ne more slediti. Sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku ni ugotovilo, da se otroku povzroča nepopravljiva škoda. Na podlagi navedb v predlogu za izdajo začasne odredbe, da je izvajanje stikov z mld. A. oteženo zaradi ravnanj na strani matere, kar je ustno pojasnil tudi zaslišan pred sodiščem, sodišče prve stopnje pravilno ni zaznalo tiste stopnje ogroženosti mld. otroka s strani matere, ki bi botrovala takojšnjemu postopanju sodišča v smeri izdaje predlagane začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je iz njegovih navedb mogoče razbrati predvsem nestrinjanje z dejanji matere, ki sicer vplivajo na mld. A. (neprimerne spalne navade otroka, prepis v drug vrtec brez soglasja očeta, krajša prisotnost v vrtcu, pretirana skrb matere za zdravje hčerke, prikrito snemanje stikov), in pravilno zaključilo, da pa vendar ta dejanja še ne odražajo otrokove dejanske ogroženosti (ki bi terjala izdajo začasne odredbe).

10. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da tožena stranka ne izpodbija niti ugotovitev, da iz poročila Vrtca Z., ki ga mld. A. obiskuje, izhaja, da v vrtcu niso opazili nobenih posebnosti v vedenju in ravnanju otroka; da je začetno stisko ob menjavi vrtca hitro presegla, nakar se je sprostila, navezala stik, začela samostojno jesti in postala razigrana deklica; da razvojnih posebnosti pri njej niso zaznali; niti zaključka sodišča, da tem ugotovitvam vrtca pritrjuje tudi zdravniško potrdilo z dne 6. 6. 2019, iz katerega izhaja, da je bila deklica redno prisotna na preventivnih pregledih, kjer prav tako niso opazili bistvenih razvojnih odstopov od normalnega. Kot je obrazložilo prvostopenjsko sodišče, je v korist otroka, da ima stike z obema staršema, saj mu to omogoča ohranjanje čustvene navezanosti, povezanosti z njim in krepi občutek medsebojne pripadnosti, povsem prepričljiv pa je nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da so zatrjevano omejevanje stikov s strani matere, nenadomeščanje odpadlih stikov in neprimeren odnos matere do očeta v navzočnosti otroka zagotovo ravnanja, ki bi lahko vodila v odtujevanje očeta in hčerke, vendar trenutno ta dejanja še niso takšne intenzitete, da bi dejansko vodila do zaključka, da do odtujevanja že prihaja. Sodišče je v izpodbijanem sklepu utemeljeno navedlo, da je sledilo izvedenim dokazom, iz katerih izhaja, da mld. A. glede načina izvajanja stikov, kot so določeni sedaj, ni ogrožena in da predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen, zato tudi podlage za postopanje po uradni dolžnosti v smeri razširitve obsega izvajanja stikov ni imelo. Očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje že v skrbi za otroka po uradni dolžnosti stike spremeniti, zato ni utemeljen.

11. Pritožbeno sodišče izpostavlja še, da tožena stranka s pritožbo ne izpodbija (-) ugotovitev v izpodbijanem sklepu, da je toženec (in ne tožnik, kot je očitno pomotoma navedeno v 11. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa) zatrjeval pogosto odpadanje stikov, vendar so ti po njegovih zatrjevanjih odpadali predvsem v letu 2019 in 2020, pogostega odpadanja stikov v kasnejšem času (ko je prenehala veljati sprejeta začasna odredba) pa toženec ni zatrjeval, slednjega pa sodišče tudi ni zaznalo na podlagi predloženih dokazov; (-) ugotovitev, da sta tako tožnica kot tudi toženec potrdila, da je deklica pogosto bolna in da je ravno to pogojevalo izostanku na več stikih; (-) ocene sodišča, da na podlagi pridobljene medicinske dokumentacije ni mogoče pritrditi tožencu, da tožnica otroka neutemeljeno vozi k zdravniku z namenom omejevanja stikov med hčerko in očetom; (-) ugotovitve, da je toženec pred sodiščem povedal tudi, da v zadnjem času v izogib konfliktom s tožnico nadomeščanja odpadlih stikov ne predlaga več; (-) zaključka sodišča, da odgovornosti za nenadomeščanje odpadlih stikov ni mogoče v celoti pripisati ravnanjem tožnice, ampak sta k temu zaradi slabega medsebojnega odnosa delno pripomogla oba; (-) ugotovitve, da pristojni strokovni sodelavci niti ob zdravstveni niti ob vrtčevski obravnavi niso zaznali ogroženosti otroka zaradi neprimerne prehrane ali skrbi; in nenazadnje niti zaključka sodišča, da je za mld. A. pri materi vsaj ustrezno poskrbljeno.

12. Tožena stranka v pritožbi ponovno podaja navedbe glede nedovoljenega snemanja stikov hčerke z očetom. Kot je že zgoraj obrazloženo, ta okoliščina ne predstavlja upravičenega razloga za izdajo začasne odredbe, saj je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da tudi to dejanje ne odraža dejanske ogroženosti mld. A. 13. Tožena stranka v pritožbi ni podala konkretiziranih navedb v zvezi z odločitvijo sodišča, da se zavrne tudi predlagana začasna odredba, da se tožnici prepove potovati skupaj z mld. A. kamorkoli iz Slovenije, da se prepoved takoj vpiše v ustrezno evidenco pri Upravni enoti ..., v ustreznih uradnih evidencah pa se opravi tudi zaznamba prepovedi izdaje osebne izkaznice in potnega lista. Uradni preizkus, ki ga je opravilo pritožbeno sodišče, pa tudi ni pokazal nepravilnosti pri sprejeti odločitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da se ogroženost mld. A. zaradi selitve v tujino na ravni verjetnosti ni potrdila.

14. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo določbe 411. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter določbe 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Ker niso podani niti pritožbeno uveljavljeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče, glede na to, da prvostopenjsko sodišče še ni odločilo o stroških v zvezi s predlagano začasno odredbo, pridržalo za končno odločbo.

1 Z začasno sodno poravnavo z dne 12. 6. 2019 sta se starša med drugim dogovorila, da bodo stiki med očetom in hčerko potekali vsak torek od 16. do 18. ure, med vikendi pa prvi teden v soboto od 15.ure do 18. ure, naslednji teden v nedeljo od 15. ure do 18. ure, s tem da se stiki potem izmenjujejo enkrat v nedeljo, enkrat v soboto; od 16. 7. 2019 pa bodo stiki v soboto oziroma v nedeljo tekli od 14.00 ure do 18.00 ure. Na vse stike bo prišel oče iskat mld. hči pred blok matere, mati pa mu jo bo ob uri tudi pripeljala, prav tako jo bo tudi vrnil ob uri pred blok matere in jo bo mati tja tudi prišla iskat. Starša sta se dogovorila, da si bosta izmenjavala pomembnejše podatke o zdravstvenem stanju, dogodkih in razvoju mld. A. Starša sta se tudi dogovorila, da se bosta za stik, ki bo odpadel zaradi izjemnih okoliščin (bolezen matere, očeta ali otroka, dopust) dogovorila za nadomeščanje.