Jedro

V sodni praksi in pravni teoriji je bilo že večkrat zavzeto stališče, v skladu s katerim za dosego standarda obrazloženosti odmere stroškov po višini – torej po vseh posamičnih postavkah - ni potrebno izčrpno pojasnjevanje odločitve o vsaki stroškovni postavki v obrazložitvi odločitve o stroških, temveč zadostuje, če je odmera na pregleden način, ki omogoča njen preizkus na pritožbeni stopnji, opravljena že na stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da znesek 1.264,94 EUR zniža na 511,94 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje (I) zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je toženka motila tožnika v neposredni posesti nepremičnine parc. št. *549, 3028/1 in 3028/3, vse k.o. X, s tem, ko je po izpolnitvenih pomočnikih podjetju E.C. d.d. dne 24. 03. 2010 odklopila elektriko v poslovnem prostoru, za vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja tako, da mora tožnica preklicati svojo prošnjo za odklop elektrike z dne 22. 03. 2010, ki jo je poslala podjetju E.C. d.d. ter pri E.C. d.d. urediti takojšen priklop elektrike na nepremičnini parc. št. *549, 3028/1 in 3028/3, vse k.o. X na prepoved toženki v bodoče s takšnim ali podobnim obnašanjem posegati v tožnikovo neposredno posest nepremične parc. št. *549, 3028/1 in 3028/3, vse k.o. X ter za povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke. V II. točki izreka je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.264,94 EUR z obrestmi.

2. Pritožuje se tožeča stranka zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sklepa tako, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da se sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse z ustrezno stroškovno posledico. Sodišče je kršilo določbe pravdnega postopka, predvsem načelo enakopravnosti strank, kontradiktornosti ter razpravno načelo. Tožnik je dal na naroku prošnjo za dodelitev roka za izjavo o na naroku podanih navedbah in dokaznih predlogih tožene stranke ter za podajo dokaznih predlogov v zvezi s tem. Tožena stranka je na naroku podala bistven ugovor, na podlagi katerega je sodišče tudi zavrnilo tožbeni zahtevek. Tožnik se ne strinja z obrazložitvijo sodišča, da tožena stranka na naroku ni podala navedb, glede katerih bi tožnik potreboval daljši čas za pripravo odgovora. Sodišče na naroku ni sprejelo procesnega sklepa, s katerim bi sploh odločilo, ali se tožniku dodeli rok ali ne. Tožnik bi se po zavrnitvi prošnje za dodelitev dodatnega roka o navedbah in dokazih tožene stranke izjasnil na samem naroku, kar pa mu je sodišče s sprejemom dokaznega sklepa ter s tem, ko ni odločilo o predlogu za dodelitev roka, onemogočilo. Tožnik ne le, da mu ni bil dodeljen rok za izjavo o bistvenih navedbah in podanih dokazih, temveč mu zaradi načina vodenja obravnave ni bila dana niti možnost, da bi navedbe in dokazne predloge podal na samem naroku. Če bi tožnik imel možnost, da se izjavi, bi to nedvomno privedlo do drugačne odločitve. Sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje, ko na zapisniku ugotavlja kot prepozne navedbe tožnika, v nadaljevanju zapisnika pa navede zaključeno ob 8.51 uri. Zaradi vsega navedenega je ostalo tudi dejansko stanje nerazjasnjeno. Sodišče je zaradi ugovora pravice do posesti v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, vendar brez ustrezne trditvene podlage tožene stranke in brez s strani tožene stranke predloženih dokazov. Izrek sodbe v zadevi P 118/2008 ni identičen s predmetnim zahtevkom. Tožena stranka ni nikjer navedla, da gre v obeh primerih za isto dejansko podlago, niti ni tega izkazala. Nikjer iz spisa ne izhaja, kaj se nahaja na parceli št. 3028/3 k.o. X, niti ni ustrezne trditvene podlage podala toženka. Odločitev o stroških ni specificirana, zaradi česar se ne da preizkusiti. Višina stroškov je bistveno previsoka in ni v skladu s tarifo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni odločalo o njenem predlogu, da se je dodeli rok za izjavo o navedbah in dokazih, ki jih je tožena stranka podala oziroma predložila na naroku dne 20. 9. 2011. Vendar pa ta kršitev glede na okoliščine konkretne zadeve ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve, niti ni prerasla v zatrjevano kršitev pravice do izjave. Tožeča stranka je namreč imela možnost, da se (takoj) izjavi o sodbi Okrajnega sodišča v Krškem P 118/2008, iz katere izhaja, da se je tožnik dolžan izseliti iz D.R. 19, glede na to, da ji je bila sporna sodba izročena na naroku ter da je bila z njo oziroma njeno vsebino kot stranka postopka P 118/2008 (v tisti pravdi je bil tožnik tožena stranka) seznanjena že pred izročitvijo na naroku 20. 09. 2011. Tudi sicer pa tožeča stranka v pritožbi niti ne pove, kaj je želela navesti v zvezi z relevantnimi trditvami in dokazi tožene stranke, podanimi na naroku 20. 09. 2011. Ob tem velja dodati, da je sodišče prve stopnje v zapisniku o glavni obravnavi napačno ugotovilo, da so bile navedbe tožeče stranke v zvezi s kršitvami določb pravdnega postopka prepozne. Vendar to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, saj je sodišče prve stopnje, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, kljub temu te navedbe upoštevalo kot pravočasne, kot takšne pa jih je upoštevalo tudi pritožbeno sodišče. 6. Sodišče prve stopnje je imelo v trditvenem in dokaznem gradivu pravdnih strank zadostno podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka zaradi utemeljenega ugovora pravice do posesti v zvezi z nepremičninama parc. št. 549 in 3028/3, obe k.o. X. Tožeča stranka je trdila, da je tožnik dolgoletni posestnik nepremičnine na parcelni številki *549, 3028/1 in 3028/3, k.o. X, ter da na navedenih parcelah stoji v sklopu stanovanjske hiše poslovni prostor, ki ga tožnik uporablja že več kot deset let. Iz tožbenih trditev tudi izhaja, da je toženka motila tožnikovo posest na tem poslovnem prostoru tako, da je po izpolnitvenih pomočnikih odklopila elektriko. V vlogi z dne 28. 04. 2010 je tožena stranka navedla, da se bivši poslovni prostor tožnika nahaja v objektu D. r. 19. Na naroku dne 20. 09. 2011 pa je toženka navedla, da je bilo s sodbo P 118/2008 odločeno, da se je tožnik dolžan izseliti iz D. R. 19, kar je s predloženo sodbo tudi dokazala. Ob upoštevanju vsega navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo iz trditev pravdnih strank mogoče razbrati, da se toženkin ugovor pravice do posesti nanaša na vse nepremičnine, v zvezi s katerimi je tožnik uveljavljal posestno varstvo. Ugovor pravice do posesti je bil torej dovolj konkretiziran, zato je sodišče prve stopnje upravičeno presojalo njegovo utemeljenost. Na podlagi izvedenih dokazov, in sicer gradbenega in uporabnega dovoljenja (priloga B2 in B3), ki ju je predložila tožena stranka, je pravilno ugotovilo, da se sporni poslovni prostor oziroma stanovanjska stavba, iz katere se je tožnik dolžan izseliti na podlagi sodbe P 118/2008, nahaja na parc. št. 549 in 3028/3, obe k.o. X. Zato je v zvezi s tema dvema nepremičninama pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za posestno varstvo, sklicujoč se na odločitev v petitorni pravdi. Ob tem velja dodati, da okoliščina, da v izreku sodbe P 118/2008 ni izrecno navedena parc. št. 3028/3 k.o. X, ne moti. Izrek namreč kljub temu daje podlago za zaključek, da je tožnik dolžan izprazniti tudi to nepremično oziroma da ima toženka pravico do posesti tudi na tej nepremičnini, saj je v njem jasno navedeno, da je tožnik dolžan izprazniti stanovanjsko stavbo na naslovu D. R. 19, X, ki pa, kot je bilo že obrazloženo, stoji tudi na nepremičnini parc. št. 3028/3 k.o. X. V zvezi s tretjo nepremičnino (parc. št. 3028/1, k.o. X) je sodišče prve stopnje na podlagi predloženih dokazil pravilno ugotovilo, da se na njej nahaja dovozna pot. Ker na dovozni poti odklop elektrike, ki predstavlja po zatrjevanju tožeče stranke motilno ravnanje, ne more biti opravljen, pa tudi sicer je tožeča stranka zatrjevala, da je bil odklop elektrike opravljen v poslovnem prostoru, je sodišče prve stopnje zaradi nedokazanosti motilnega ravnanja na tej nepremičnini tožbeni zahtevek za posestno varstvo tudi v delu, ki se nanaša na to nepremičnino, utemeljeno zavrnilo. Upoštevaje vse navedeno se izkaže kot neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje brez ustrezne trditvene podlage in dokazne ponudbe v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi ugovora pravice do posesti.

7. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeno navedbo, da stroškovna odločitev ni ustrezno obrazložena, zaradi česar naj bi bila podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V sodni praksi in pravni teoriji (primerjaj Janez Vlaj, Stroški postopka, Pravosodni bilten št. 2/2008, str. 9) je bilo že večkrat zavzeto stališče, v skladu s katerim za dosego standarda obrazloženosti odmere stroškov po višini – torej po vseh posamičnih postavkah - ni potrebno izčrpno pojasnjevanje odločitve o vsaki stroškovni postavki v obrazložitvi odločitve o stroških, temveč zadostuje, če je odmera na pregleden način, ki omogoča njen preizkus na pritožbeni stopnji, opravljena že na stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa. Sodišče prve stopnje sicer na stroškovniku tožene stranke, ki se nahaja na pod prilogo B9, ni označilo, katere postavke je toženi stranki priznalo. Kljub temu pa je preizkus stroškovne odločitve mogoč. Končni znesek stroškov, ki ga je sodišče prve stopnje priznalo toženi stranki, je namreč povsem enak vsoti posameznih zneskov stroškov, kot jih je priglasila tožena stranka, iz česar izhaja, da je sodišče prve stopnje v celoti sledilo stroškovni zahtevi tožene stranke, specificirani v stroškovniku B9, v katerega je imela tožeča stranka možnost vpogledati.

8. Strinja pa se pritožbeno sodišče s tožečo stranko, da odločitev sodišča prve stopnje o stroških ni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) oziroma da je višina stroškov pretirana. Ob upoštevanju, da je znašala vrednost spornega predmeta 2.500,00 EUR, tožena stranka skladno s tar. št. 3468 ZOdvT ni upravičena do nagrade za ugovor zoper sklep o začasni odredbi v priznani višini 168,00 EUR, temveč v višini 63,00 EUR, prav tako ni upravičena do nagrade za postopek na prvi stopnji v višini 238,00 EUR, temveč v višini 136,5 EUR (tar. št. 3100), ter do nagrade za narok v priznani višini 280,00 EUR, temveč v višini 126,00 EUR (tar. št. 3102). Skladno s 155. členom ZPP tožena stranka ni upravičena do nagrade za postopek s pritožbo, saj njen odgovor na pritožbo, ki jo je tožeča stranka vložila zoper sklep o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi, ni pripomogel k razjasnitvi zadeve in torej ni bil potreben. Iz razloga nepotrebnosti je treba zavrniti tudi zahtevo za povrnitev potnih stroškov za potovanje pooblaščenke na posvet s stranko na njenem domu. Glede na navedeno in ob upoštevanju pravilne prvostopne odmere potnih stroškov za potovanje na narok višini 81,12 EUR, 20,00 EUR iz naslova materialnih stroškov (tar. št. 6002), vse zvišano za 20 % DDV, je tožena stranka upravičena do povračila pravdnih stroškov (le) v znesku 511,94 EUR.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremenilo tako, da je znesek 1.264,94 EUR znižalo na 511,94 EUR (3. točka 365. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

10. V pritožbenem postopku je tožeča stranka uspela le delno glede stroškov pravdnega postopka, ki so stranska terjatev, ni pa uspela glede glavne stvari, ki je merilo za uspeh. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.