Jedro

Odgovornost obeh udeležencev za nastalo škodo je za vsakega 50 %.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka dolžna povrniti tožniku škodo v znesku 189.486,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.12.1999 dalje do plačila ter povrniti pravdne stroške, vse v roku 15-tih dni. Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 181.340,00 SIT, v 15-tih dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava in, ker da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje bilo zmotno ugotovljeno. Predlaga, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje in priglaša pritožbene stroške. V pritožbi navaja, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in so si med seboj v nasprotju ter obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah in med samimi listinami in zapisniki. Sodišče prve stopnje navaja, da verjame priči T.R., ki naj bi bil prepričan, da bo tožnik zapeljal levo, ker naj bi bilo tam možno parkirati. Ta priča pa tega ni povedala, povedala je le, da so na levi neke hiše, o parkiranju pa v zapisniku o zaslišanju priče ni zapisano ničesar. Zato je tak zaključek protispisen. Protispisni so razlogi o tem, ali je bil desni smerni kazalec na Hondi vključen ali ni bil. Tožnik je izpovedal, da je bil, priča R. pa ni vedela povedati, ali je bil smerni kazalec vključen ali ne, tožena stranka pa ni dokazovala kaj drugega. Nejasni in med seboj v nasprotju so razlogi v delu obrazložitve, ko sodišče navede, da "...se pri kategoriji avtomobilov kot je Honda Civic levi smerni kazalec pri zavijanju na desno samodejno izključi...". Ne samo, da sodišče nima znanja, da ugotavlja tehnične lastnosti posameznih modelov avtomobilov in način ugašanja smernih kazalcev, taki zaključki sodišča so popolnoma nejasni in v nasprotju z drugimi razlogi sodbe, saj da bi se vključil levi smernik, tožnik, niti toženec, nista zatrjevala, pa tudi sicer je tožnik zavijal v desno in je trdil, da je vključil desni smerni kazalec in ne levega. Še posebej so nejasni razlogi v delu, ko sodišče daje poudarek dejstvu, da je tožnik zapeljal najprej v levo, čez sredinsko črto za 20 cm, nato pa ugotovi, da ga je zavarovanec tožene stranke po 21.40 m zavornih sledov zadel v zadnje desno kolo z boka. Sodišče ni navedlo, zakaj je zaključilo, da gre soodgovornost do 1/2 pripisati tudi tožniku, kolikor pa te razloge navaja, pa so nejasni. Ti razlogi, glede na tožnikovo zavijanje 20 cm na levo, nato v desno na stransko ulico in trčenje v zadnje desno kolo z bočne strani ter 21,40 m zavorne poti zavarovanca tožene stranke namreč pomenijo le to, da je od zadaj pripeljal tožnik s preveliko hitrostjo, saj niti po več kot 20 m zaviranja ni mogel pravočasno ustaviti in preprečiti trčenja (izpovedal je, da je bremzal, nato popustil plin, nato spet bremzal in imel še vedno hitrost med 95 in 100 km/h, preglednost pa je bila okoli 110 m, najmanj 80 m). Torej so razlogi sodišča prve stopnje nejasni in med seboj v nasprotju. Pravilnosti dejanskim zaključkom glede posameznih dejstev sicer pritožba nič ne očita in meni, da so pravilno ugotovljeni, le sklepni razlogi so nejasni in pomanjkljivi. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialnopravne določbe Zakona o varnosti cestnega prometa ter 154. in 158. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) v zvezi s 178. čl. ZOR. Napačen pa je tudi zaključek o vzročni zvezi. Sodišče prve stopnje je namreč zaradi zmotne uporabe materialnega prava glede odgovornosti pri nesreči, v tem delu tudi dejansko stanje napačno ugotovilo. Tožnik je prekršil predpis, ki prepoveduje zavijanje v desno v enosmerno ulico, zavarovanec tožene stranke pa pravno normo, ki ureja največje dovoljene hitrosti na javni cesti in primerno varnostno razdaljo. Tožnik je torej prekršil predpis zaradi varstva udeležencev, ki vozijo pravilno po enosmerni cesti, R. pa predpis, katerega namen je, da je voznik vedno sposoben ustaviti pred oviro na cesti in to je (po teoriji o ratio legis vzročnosti) odločilni vzrok (in pomeni vzročno zvezo) za nastalo škodo. Pritožuje se tudi zoper stroškovno odločitev in meni, da odločitev ni obrazložena in nima razlogov o tem, katere stroške je sodišče toženi stranki priznalo in katere ne. Tožena stranka pa ni upravičena do stroškov za vlogo, ki jo je podala na naroku 12.5.2004, saj je ta vložena v nasprotju z določbo 452. čl. ZPP, zato tudi ni upravičena do stroškov za pristop na narok dne 12.5.2004, ker je s tem povzročila, da se je narok preložil. Sodba zato v tem delu nima razlogov in je ni moč preizkusiti.

Pritožba ni utemeljena.

V pritožbi očitane kršitve določb pravdnega postopka niso podane, saj sodba sodišča prve stopnje nima zatrjevanih pomanjkljivosti po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Ni v pritožbi zatrjevane "protispisnosti" glede izpovedi priče R., saj je sodišče prve stopnje pravilno povzelo njegovo izpoved (list.št. 34 spisa -"Mislil sem, da bo šel parkirat na levo stran, tam kjer so neke hiše"), kot tudi ni protispisnosti v tem, ko je sodišče povzelo tožnikovo izpoved, da je vključil desni smerni kazalec, medtem ko izpovedi priče R. v tem delu (da o tem ni vedel povedati, kot trdi pritožba) sodišče niti ni omenjalo. Ni mogoče slediti tudi nadaljnjemu pritožbenemu razlogovanju o nasprotujočih si razlogih sodbe v zvezi s "samodejnostjo izključitve levega smernega kazalca", saj je v celotnem kontekstu obrazložitve prvostopenjskega sodišča v tem delu razumljivo, da je sodišče le napačno zapisalo levi namesto (pravilno) desni. Opozoriti pa je, da v obravnavani zadevi zahtevek ne presega 200.000,00 SIT, zato je sodišče prve stopnje, enako tudi pritožbeno sodišče, v sporu odločalo po določilih ZPP, ki se nanašajo na spore majhne vrednosti (442. do 458. čl. ZPP). Sodbo, s katero je končan spor v takem postopku, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (458. čl. ZPP). Dejanskega stanja, ugotovljenega pred sodiščem prve stopnje, torej v pritožbenem postopku ni mogoče izpodbijati. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, so naslednje: - tožnik in voznik soudeleženega vozila (v nadaljevanju R.) sta vozila iz smeri V. proti L., kjer je dovoljena hitrost izven naselja 90 km/h, - R., ki je pripeljal za tožnikom s hitrostjo 95 do 100 km/h, je zagledal tožnika v oddaljenosti 80 m (od zadnjega ovinka od V. proti L., na ravnini).

- pri odcepu za S. pot (ki je enosmerna cesta) je tožnik najprej zapeljal levo, tako da je cca. 20 cm prevozil polno črto (na levo), nato pa je zavil na desno proti S. poti, -R. je ob tožnikovem manevru zaviral, njegova zavorna pot je bila 21,40 m, a ni uspel ustaviti in je z vozilom zadel v tožnikovo vozilo (na desnem voznem pasu, gledano v smeri njune vožnje) v desno zadnjo bočno stran tožnikovega vozila.

Res je R. vozil z višjo hitrostjo od dovoljene in kljub zaviranju ob tožnikovem "manevru" zavijanja ni uspel ustaviti in je zadel v tožnikovo vozilo, kar poudarja pritožba, vendar pa to še ne pomeni, da bi bila tožnikova kršitev zanemarljiva, ker da je kršil le prepoved zavijanja v desno v enosmerno ulico, in da zato njegova soodgovornost za škodo, nastalo ob trčenju, ne bi bila podana. Tožnik je kršil pravilo 36. čl. Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP, Ur.list RS št. 30/98 s spremembami), po katerem se mora voznik pri zavijanju v desno razvrstiti čim bližje desnemu robu svojega voznega pasa (tožnik pa je zavil najprej na levo (čez polno črto) nato na desno proti S. poti, kamor tudi sicer ne bi smel) in pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da je s tem nedvomno zmedel R., ki je bil prepričan, da bo tožnik zapeljal na levo, kjer je mogoče parkirati, saj mu je bilo znano, da je S. pot enosmerna cesta. R. pa vsekakor hitrosti vožnje ni prilagodil prometnim razmeram in ni vozil s tolikšno hitrostjo, da bi se ob tožnikovem nepravilnem "zavijanju" v desno pravočasno ustavil ( 27., 28.čl. ZVCP ). Ob upoštevanju take vožnje R. in na drugi strani opisan nepravilen tožnikov manever ( kar oboje izhaja tudi iz izpodbijane sodbe), tudi pritožbeno sodišče zaključuje, da tožnikov prispevek k nastanku škodnega dogodka ni nič manjši kot R. pvostopenjskega sodišča (in nasprotni pritožbeni očitek ne drži) in so podane, zato je sodišče prve stopnje pravilno materialnopravno presodilo, da je odgovornost obeh udeležencev za nastalo škodo, vsakega 50 %.

Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka, katere je sodišče prve stopnje odmerilo glede na specificiran stroškovnik, ki se na nahaja v spisu (list.št. 36 spisa). V zvezi s pritožbeno trditvijo o neupravičenih stroških za vlogo in pristop na narok 12.5.2004, pa je pojasniti, da iz stroškovnika v spisu (list.št. 36 spisa), izhaja da sodišče prve stopnje priglašenih stroškov za pripravljalno vlogo z dne 11.5.2004 ni priznalo, narok dne 12.5.2004 pa ni bil preložen le zaradi podane pripravljalne vloge, ampak je sodišče na naslednji narok vabilo tožnika (ki na narok 12.5.2004 ni pristopil) in pričo R., ki ju je na naroku 7.7.2004 tudi zaslišalo. Ob vsem povedanem pritožbeni razlogi niso podani, niti po uradni dolžnosti upoštevni (v skladu z 2. odst. 350. čl. ZPP), zato je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje pritožbene stroške (154. in 165. čl. ZPP).