Jedro

Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj dokazu z izvedencem grafološke stroke ni dalo odločilne dokazne vrednosti pri ugotavljanju odločilnega pravnega dejstva, ali sta pravdni stranki posojilno pogodbo sklenili.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki iz naslova posojilne pogodbe naložilo, da mora tožniku plačati 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 1998 dalje do plačila ter mu povrniti njegove pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v obrestnem delu zahtevka delno spremenilo, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da v pravnomočni sodbi ni bilo oziroma ni bilo v zadostni meri upoštevano, da je izvedenec grafolog navedel, da gre za toženčev podpis na pogodbi, ki izkazuje verjetnost ponarejanja, ki se ga lahko uvrsti v slabšo kvaliteto ponarejanja, ter da je sodišče v celoti poklonilo vero tekom postopka zaslišanim pričam in ni bilo dovolj kritično do pričanja Z. N., ki je svoje sovražno razpoloženje do toženca izkazal tako v tem pravdnem postopku kot tudi v kazenskem postopku K 456/2001, in da je bilo sodišče nekritično do izjav ostalih zaslišanih prič na strani tožeče stranke, zlasti da nihče ni videl ali pa vedel, koliko denarja naj bi tožnik posodil tožencu. Sodišči prve in druge stopnje sta po mnenju revidenta zmotno presodili verjetnost danega posojila, še posebej glede na izvedensko mnenje grafologa. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka v celoti.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišči prve in druge stopnje sta v dokaznem postopku ugotovili, da toženec tožniku dolguje denarni znesek z obrestmi na podlagi posojilne pogodbe (557. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) z dne 30. 11. 1998. V postopku se je sicer problematizirala istovetnost toženčevega podpisa na sporni pogodbi, kar toženec izpostavlja tudi v reviziji. Kot je tožencu pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje, je sodišče prve stopnje v prvem odstavku na strani 6 obrazložitve pojasnilo, zakaj dokazu z izvedencem grafološke stroke ni dalo odločilne dokazne vrednosti pri ugotavljanju odločilnega pravnega dejstva, ali sta pravdni stranki posojilno pogodbo sklenili. Je pa sodišče to sporno pravno dejstvo ugotavljalo na podlagi prepričljive in temeljite dokazne ocene tako izpovedb pravdnih strank, prič, zaslišanih v postopku, in listin, pri čemer izpovedba priče Z. N. ni bila odločilna, temveč le ena izmed večih, ki jih je sodišče presojalo.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo in je v skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Nestrinjanje ali relativiziranje dokazne ocene (da je bilo sodišče nekritično do zaslišanih prič na strani tožnika) zato ne more biti uspešno.

8. Ker je materialno pravo pravilno uporabljeno, je bilo treba toženčevo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.