Jedro

Poslovna dejavnost tožene stranke zajema med drugim ravno davčno svetovanje, zaradi česar je moč upravičeno pričakovati, da tožena stranka to področje strokovno obvladuje in poseduje vsa potrebna specialna znanja. Najmanj kar se od nje kot od dobrega gospodarstvenika zahteva, je opozorilo stranki v primeru doseženega praga za vpis v register DDV in to ne glede na to, ali je stranka fizična oseba ali gospodarski subjekt. Računanje na to, da stranka pozna predpise, zaradi česar opozorilo ni potrebno, pomeni ravnanje v nasprotju s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 648,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 24.03.2011 dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in II. točki izreka potrdi.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je v 15 dneh dolžna povrniti 639,28 EUR stroškov z odgovorom na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo zneska 9.431,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 7.338,00 EUR za čas od 05.11.2010 dalje do plačila, od zneska 360,60 EUR od 05.11.2010 do plačila, od zneska 608,56 EUR od 05.11.2010 do plačila, od zneska 576,00 EUR od 22.12.2010 do plačila in od zneska 648,00 EUR od 24.03.2011 do plačila, vse v roku 15 dni (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 1.475,44 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču je predlagala, naj spremeni sodbo prvostopenjskega sodišča in v celoti zavrne tožbeni zahtevek ter tožeči stranki naloži plačilo stroškov pravdnega postopka, podrejeno pa naj razveljavi sodbo prvostopenjskega sodišča in zadevo vrne v novo odločanje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, naj višje sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno, saj ni podan noben od zatrjevanih pritožbenih razlogov. Priglasila je tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pravdni stranki sta dne 2. 2. 2009 sklenili Pogodbo o opravljanju storitev računovodenja (pravilno računovodstva) št. 2009007 (Priloga list. št. A2, v nadaljevanju Pogodba). Predmet Pogodbe je bilo vodenje poslovnih knjig, opravljanje računovodskih storitev, izdelava davčnih obračunov in druge storitve, povezane z opravljanjem računovodskih storitev, ki se jih je tožena stranka kot izvajalec zavezala opravljati za tožečo stranko kot naročnika. Kot jasno izhaja iz vsebine pogodbe, zlasti iz njenega 2. in 5. člena, so storitve obsegale tudi vodenje davčnih evidenc in sestavljanje davčnih obračunov, svetovanje na področju računovodstva, pripravo verodostojnih knjigovodskih listin ter na drugih področjih, povezanih z računovodstvom in vodenjem davčnih evidenc ter izdelavo obračunov, obveščanje o spremembah zakonodaje na računovodskem in davčnem področju. Že na podlagi same Pogodbe je bila tožena stranka pooblaščena za zastopanje pred Davčno upravo RS pri inšpekcijskem pregledu in drugih postopkih nadzora s strani Davčne uprave, za predložitev in popravljanje davčnih obračunov in ostale dokumentacije, naknadno dne 26. 2. 2009 pa je bilo podpisano še Zunanje pooblastilo (Priloga list. št. A3), ki vsebuje izrecno pooblastilo tožeče stranke za vložitev obrazcev DDV-0 za obračun davka na dodano vrednost in zahtevka za izdajo identifikacijske številke za DDV. Glede na navedena določila Pogodbe in Zunanjega pooblastila višje sodišče ugotavlja, da so storitve tožene stranke obsegale tudi obveščanje/opozorilo o dosegu zakonskega praga za vpis v register davčnih zavezancev in samo prijavo v register. Ne držijo pritožbene navedbe, da obveznost vodenja in sestavljanja davčnih evidenc in davčnih obračunov po definiciji ne more vsebovati obveznosti prijave v register in da je bil predmet Pogodbe le računovodstvo. Čeprav dolžnost prijave v register zavezancev za DDV v sami Pogodbi v resnici ni izrecno omenjena, pa je potrebno na vsebino Pogodbe gledati širše; gola jezikovna razlaga je zgolj osnova, Pogodbo in vsa priložena pooblastila je potrebno interpretirati kot celoto in upoštevati tudi pogodbeni namen, ki kljub drugačnemu zatrjevanju toženke obsega poleg računovodstva tudi davčno svetovanje in opravljanje davčnih storitev v najširšem pomenu. Prav tako je dikcija iz Zunanjega pooblastila povsem nedvoumna in jasna in so neutemeljene navedbe pritožnice, da je Zunanje pooblastilo posebno pooblastilo zgolj tehnične narave, ki še ne pomeni, da lahko imetnik sprejema zavezujoče odločitve za naročnika. Navsezadnje je bila prav na podlagi navedenega pooblastila kasneje opravljena prijava v register s strani toženke kot pooblaščenca in takrat le-ta ni imela nobenih pomislekov glede ustreznosti pooblastila. Višje sodišče tako glede vsebine pogodbenih obveznosti tožene stranke pritrjuje jasni, obrazloženi in utemeljeni (dokazni) oceni sodišča prve stopnje.

6. V zvezi s kršitvijo (ugotovljene) obveznosti opozorila na dosežen prag za registracijo zavezancev DDV in kršitve obveznosti pravočasne prijave v register davčnih zavezancev višje sodišče prav tako sledi ugotovitvam sodišča prve stopnje. Le to je obrazložilo, zakaj je štelo, da je toženka kršila pogodbene obveznosti in ravnala protipravno. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča je tako vestna, skrbna in analitično sintetična; skladna 8. členu Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki določa, da o tem, katere dejstva šteje za dokazana, sodišče odloči po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Razlogi sodbe so v tem delu tudi jasni, zato je preizkus sodbe mogoč. Vse pritožbene očitke, ki izpodbijajo dokazno oceno sodišča prve stopnje oz. ki nakazujejo kršitev dokaznega standarda prepričanja je potrebno zavrniti kot neutemeljene.

7. Ob zgoraj povedanem višje sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami, da je toženka za obveznost prijave v register izvedela šele na sestanku dne 23.12.2009, ko ji je bila s strani tožnice predložena ustrezna dokumentacija, dodaja, da je navedeni argument povsem nelogičen in nerazumljiv. Tožena stranka namreč kljub zatrjevanemu poznavanju prometa tožnice in dejstvu, da je slednji presegal mejno vrednost 25.000 EUR (glej Obračun izdanih računov, priloga list. št. A5) decembra 2009 še vedno tožnice ni obvestila o obveznosti zaračunavanja DDV in jo kljub danem pooblastilu takrat še ni prijavila v register. Posledično je tožnica po tem datumu še vedno izdajala račune brez zaračunavanja DDV, zaradi česar ji je nastala škoda, o čemer bo govor v nadaljevanju. Življenjsko nelogičen in nerazumljiv je tudi sklep, na katerega nakazuje tožena stranka, in sicer da naj bi tožnica hote izdajala račune brez DDV, kljub vedenju o obveznosti prijave v register DDV. Gotovo ni bilo v interesu tožnice kot gospodarskega subjekta, da izdaja strankam račune brez DDV, saj to pomeni nepotrebno izgubo dobička, prav tako pa si verjetno ni želela biti v prekršku pri DURS RS. Da se je tožnica strinjala s prijavo v register izhaja tudi iz priložene pisne korespondence med strankama (priloga list. št. A147) Prav tako so neupoštevne pritožbene navedbe glede zamujanja pri predložitvi računov in ostale dokumentacije s strani tožeče stranke. Tožena stranka bi kot družba, ki se profesionalno ukvarja s knjigovodskimi storitvami, računovodskim in davčnim svetovanjem morala vedeti, kdaj in kako se knjižijo računi in bi v skladu s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika morala tožnico v primeru zamude na to opozoriti. Tudi iz Pogodbe izhaja, da v primeru, ko naročnik dokumentacije ne dostavlja pravočasno, izvajalec slednjega opozori, lahko pa tudi zaračuna nadaljnje opominjanje (6. člen Pogodbe). Tožena stranka morebitnega opozorila oz. opomina tožeči stranki ni niti zatrjevala niti dokazala, zato sodišče prve stopnje pravilno njenih trditev o zamujanju tožnice pri predložitvi dokumentacije in posledično o soprispevku tožnice k nastali škodi ni štelo za dokazane in pravno upoštevne. Trditve tožene stranke, da računi niso izdani po logičnem zaporedju številk, pa tudi po oceni višjega sodišča zamude tožnice ne dokazujejo.

8. Pritožnica zatrjuje, da bi tožnica kot profesionalni subjekt morala vedeti, da je dosegla prag za obvezen vpis v register zavezancev za DDV. Sklicevanje tožnice na nepoznavanje prava ne more imeti pravnih posledic. Višje sodišče se z navedenim sicer strinja, vendar ob tem dodaja, da gospodarska dejavnost tožnice zajema čistilni servis. Ravno zaradi pomanjkanja specialnih znanj glede davčnih obveznosti je tožnica po lastnih besedah za tovrstne storitve s toženo stranko sklenila podjemno pogodbo. Po drugi strani seveda ne gre spregledati, da poslovna dejavnost tožene stranke zajema med drugim ravno davčno svetovanje, zaradi česar je moč upravičeno pričakovati, da tožena stranka to področje strokovno obvladuje in poseduje vsa potrebna specialna znanja. Najmanj kar se od nje kot od dobrega gospodarstvenika zahteva, je opozorilo stranki v primeru doseženega praga za vpis v register DDV in to ne glede na to ali je stranka fizična oseba ali gospodarski subjekt. Računanje na to, da stranka pozna predpise, zaradi česar opozorilo ni potrebno, pomeni ravnanje v nasprotju s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika.

9. Pritožbeni očitki v zvezi z domnevno zmotno dokazno oceno sodišča prve stopnje glede vprašanja priprave bilance enkrat ali dvakrat letno po oceni višjega sodišča za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke zaradi kršitve obveznosti opozorila in prijave v register DDV niso pravno relevantni, zato se sodišče do njih ni posebej opredelilo.

10. Pritožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev določb pravdnega postopka in posledično nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, do česar naj bi prišlo, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ključnih predlaganih dokazov (zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke F. K. in priče T. G. ter postavitev izvedenca računovodske stroke), niti ni slednjih izvedlo. Sodišče prve stopnje je oba dokazna predloga (utemeljeno) zavrnilo kot nepotrebna. Dokazovanje obsega dejstva, ki so pomembna za odločbo (prvi odstavek 213. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), pravilnost te odločitve pa presodi višje sodišče glede na to, ali je dejansko stanje ugotovljeno pravilno in popolno. Po oceni višjega sodišča je dokazna ocena sodišča prve stopnje pravilna, vestna in ustrezno obrazložena. Višje sodišče kot neutemeljen ocenjuje tudi pritožbeni očitek, ki meri na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člen ZPP, in ki naj bi bila v tem, da sodišče prve stopnje ni ustrezno obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga. Zgolj nepopolna, površna ali pavšalna obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga strankam ne omogoča polnega, vsebinskega dialoga pred sodiščem prve stopnje in zato ogroža tudi pravico do pritožbe (prim. II Ips 720/2003), za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Zahteva, da mora biti zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložena pomeni, da mora sodišče pojasniti razloge nepotrebnosti ali nerelevantnosti (ali očitne neprimernosti) predlaganega dokaza. Sodišče prve stopnje je že na naroku za glavno obravnavo dne 15. 10. 2013 navedlo, katere konkretne dokaze je izvedlo ter da je ostale dokazne predloge zavrnilo kot nepotrebne. Sodišče prve stopnje sicer res ni izrecno obrazložilo, zakaj je zavrnilo toženkin dokaz s postavitvijo izvedenca in zaslišanjem predlaganih prič, vendar je iz same obrazložitve sodbe razvidno, da je očitno štelo, da izvedba teh dokazov ni potrebna, ker je že na podlagi listinskih dokazov ugotovilo dejstva, potrebna za odločitev o zahtevku. Višje sodišče v potrditev svoje odločitve opozarja še na določbo 286.b člena ZPP, ki stranki nalaga, da mora kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče in se kršitve, na katere se sklicuje pozneje, upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti oziroma, če gre za kršitve na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Toženka v pritožbi ne navaja razlogov, zakaj kršitev brez svoje krivde ni navajala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne gre pa za absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti. Toženka bi morala kršitev določb postopka uveljavljati najkasneje ob zaključku glavne obravnave dne 15.10.2013, ko je sodišče prve stopnje nedvoumno ostale predlagane dokaze (tudi dokaza, katerih opustitev izvedbe očita pritožnica) zavrnilo.

11. Toženka nadalje v pritožbi smiselno izpodbija tudi materialnopravne zaključke sodišča prve stopnje. Po oceni pritožnice je namreč sodišče spregledalo, da sta se stranki s Sporazumom o razvezi pogodbe z dne 16.04.2010 (v nadaljevanju Sporazum) odrekli medsebojnim zahtevkom iz naslova Pogodbe in da omenjeni odrek učinkuje absolutno. Tožeča stranka naj bi že ob podpisu sporazuma vedela, da je presegla prag za prijavo v register zavezancev za DDV, zato argumentacija sodišča o izpolnjenih predpostavkah poslovne odškodninske odgovornosti pomeni zgolj nekritično povzemanje tožničinih navedb in je povsem nepravilna. Višje sodišče pritrjuje navedbam pritožnice, da iz 3. člena omenjenega Sporazuma izhaja, da stranki nimata nobenih medsebojnih zahtevkov iz naslova Pogodbe. Vendar pa je omenjeno potrebno brati v povezavi z zakonskimi določbami, ki urejajo podjemno pogodbo, glede vprašanj, ki niso izrecno urejena v sami pogodbi. Glede na 634. člen Obligacijskega zakonika – OZ se naročnik v primeru, ko se pozneje pokaže kakšna napaka, ki je ni bilo mogoče odkriti pri običajnem pregledu, vseeno lahko sklicuje nanjo, pri čemer mora o njej obvestiti podjemnika najpozneje v enem mesecu, ko je bila odkrita oz. v objektivnem roku dveh let od prevzema opravljenega posla. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tožnici ob podpisu Sporazuma dne 16.04.2010 škoda še ni bila znana oz. ji niti ni mogla biti znana. Za nastalo škodo je zvedela tako šele ob obvestilu Davčne uprave RS konec septembra 2010, ki jo je opozorila na napake pri obračunavanju DDV. Šele takrat je tožnica dejansko izvedela za nepravilnosti v zvezi z obračunavanjem DDV in tako za kršitev pogodbene obveznosti tožene stranke, ki je pripeljalo do oškodovanja tožnice. Tožnica je tako povsem pravilno in pravočasno z dopisom dne 13.10.2010 toženo stranko obvestila o skriti napaki, ki v konkretnem primeru pomeni nepravilnosti v opravljanju davčnih storitev za tožečo stranko kot naročnika. Dejstvo, da ob sami razvezi pogodbe tožnica ni uveljavljala napake še ne pomeni da avtomatično izgubi pravico do odprave skrite napake, ki se pojavi šele kasneje. Omenjena pravica ji pripada po samem zakonu, kot je bilo obrazloženo zgoraj. Pritožbene navedbe o absolutnem odreku zahtevkom iz naslova Pogodbe so tako neutemeljene.

12. V zvezi s pritožbenim očitkom glede domnevne zavrnitve stranske intervencije Zavarovalnice X višje sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje po predlogu tožene stranke dne 15.06.2011 obvestilo Zavarovalnico X d. d. o predmetnem gospodarskem sporu in možnosti vstopa v pravdo kot stranski intervenient. Poziv je bil zavarovalnici vročen dne ?, vendar slednja svoje intervencije ni priglasila. Sodišče prve stopnje je tako ravnalo povsem zakonito in je očitek o kršitvi neutemeljen.

13. Višje sodišče nadalje pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje tudi glede izpolnjenosti splošnih predpostavk poslovne odškodninske odgovornosti. Sodišče tako natančno pojasni, zakaj šteje, da je tožena stranka pri izpolnjevanju svojih obveznosti po Pogodbi ravnala z veliko malomarnostjo, prav tako pa se opredeli do škode, kot jo je specificirala tožeča stranka v svoji tožbi. Pritožnica sicer zatrjuje, da stroški družbe B. d.o.o. niso bili z ničemer izkazani, prav tako pa naj ne bi bilo ugotovljeno, katere storitve je ta družba opravila in katere napake tožene stranke naj bi odpravila. Slednje ne drži, saj je bila tožena stranka z dopisom dne 13.10.2010 obveščena o napakah, ugotovljenih s strani DURS in pozvana, naj napake sama ustrezno odpravi. Glede na tretji odstavek 639. člena OZ lahko namreč naročnik, če podjemnik napake ne odpravi sam v primernem roku, po lastni izbiri odpravi napako na njegov (podjemnikov) račun, ali zniža plačilo, ali pa odstopi od pogodbe, v vsakem primeru pa mu pripada tudi pravica do povračila škode. Ker tožena stranka napake ni odpravila niti ni pokazala svoje pripravljenosti za to, je tožnica napako odpravila sama tako, da je angažirala drugega izvajalca – družbo B. d.o.o., povrnitev stroškov opravljenih storitev pa je upravičena zahtevati od tožene stranke, skladno z zgoraj navedenim določilom OZ. Natančna specifikacija storitev družbe B. d.o.o. izhaja iz priloženih računov št. 10-360-126 in št. 10-360-142 (priloga list. št. A 145 in A146). Neutemeljene so prav tako pritožbene navedbe, da bi lahko tožnica škodo sama delno odpravila oz. zmanjšala tako, da bi strankam izdala dobropise, potem pa izdala nove račune z obračunanim 20% DDV. Glede na to, da je navedena škoda zaradi neobračunavanja DDV posledica kršitve pogodbenih obveznosti tožene stranke, za katere ta odškodninsko odgovarja, je škodo dolžna povrniti tožena stranka in se v ničemer ne zahteva aktivno sodelovanje tožeče stranke kot oškodovanke. Pravilno pa tudi tožnica v svojem odgovoru zoper pritožbo opozarja, da je omenjeni predlog tožene stranke povsem nesprejemljiv za poslovni svet. 14. Glede zahtevka za plačilo 648,00 EUR, ki predstavlja plačilo za opravljene storitve tožene stranke in ki jih tožnica uveljavlja kot znesek neupravičene obogatitve, pritožba opozarja, da tožena stranka ni bila neupravičeno obogatena za plačila, ki jih je prejela s strani tožnice. Storitve so bile dejansko opravljene in zaračunane po Pogodbi, nadalje računi niso bili nikoli sporni ali prerekani, temveč v Sporazumu z dne 16.04.2010 celo priznani. Pritožbeni očitek je v tem delu utemeljen. Drži sicer, da o neupravičeni pridobitvi/obogatitvi po 190. členu OZ govorimo tudi v primeru, ko pravni temelj pogodbenega razmerja kasneje preneha, kar se je zgodilo v obravnavanem primeru. Tožeča stranka je kot pogodbi zvesta stranka uresničila odstopno pravico zaradi nepravilne izpolnitve druge pogodbene stranke – tožene stranke in s Sporazumom dne je bila Pogodba med strankama razvezana. Vendar pa v konkretnem primeru ne moremo govoriti o koristi tožene stranke in posledičnem prikrajšanju tožeče stranke. Ni šlo namreč za to, da tožena stranka storitev ni opravljala; storitve je opravila, toda nepravilno in nepravočasno, njena izpolnitev je imela napake. Ugotovljeno je že bilo, da je tožnica zaradi nesodelovanja tožene stranke napake odpravila sama na račun tožene stranke. Gre za eno izmed alternativnih možnosti, ki jo daje zakon naročniku v primeru ugotovljenih napak. Ker je tožnica tako izkoristila pravico do odprave napak, ji ne gre dodatno še pravica do ustreznega znižanja ali celo povrnitve plačila za (nepravilno)opravljene storitve.

15. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem prvem odstavku izreka sodbe na podlagi 1. odstavka 351. člena ZPP spremenilo tako kot izhaja iz izreka te sodne odločbe .V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu pa je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16. Ker je tožena stranka sodbo sodišča prve stopnje izpodbijala v celoti, vendar je uspela zgolj glede zavrnitve zahtevka za plačilo 648,00 EUR z zzo (od zahtevanih 9.431,16 EUR z zzo), je tožeči stranki glede na prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP dolžna povrniti njene stroške pritožbenega postopka, in sicer nagrado za postopek po Tar. št. 3210 ZOdvT v znesku 504,00 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR, skupaj z 22% DDV torej 639,28 EUR .Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).