Jedro

Plačilo pogodbenih obresti ne predstavlja pravno priznane škode, ker ni posledica zatrjevane kršitve tožeče stranke. Škodo zaradi nesklenjene prodaje bi lahko predstavljala le morebitna razlika v vrednosti poslovnega deleža. Za kaj takega pa bi morala tožena stranka dokazati zatrjevano vrednost poslovnega deleža, česar pa ni zmogla.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 54069/2012 z dne 19. 4. 2012 v 1. točki izreka razveljavi za znesek 1.436,07 EUR ter se tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu I. točke izreka, ter v II. in III. točki izreka potrdi.

III. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 54069/2012 z dne 19. 4. 2012 ostane v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka, ter ugotovilo, da v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 540.185,06 EUR, z zapadlostjo 17. 3. 2011, ne obstoji (I. in II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne nadaljnje pravdne stroške v znesku 13.779,84 EUR, zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov za poravnalni narok v višini 2.730,00 EUR pa je zavrnilo (III. in IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo (točke I. do III. izreka) se pravočasno pritožuje tožena stranka. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni in tožbeni zahtevek (pravilno sklep o izvršbi) razveljavi v delu, ki se nanaša na prepovedano obračunavanje zamudnih obresti od obresti, ugotovi obstoj v pobot uveljavljene terjatve in izreče pobotanje ter tožbeni zahtevek zavrne. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo njen ugovor o prepovedi obrestovanja obresti. Tožeča stranka je v obračunu z dne 13. 3. 2012 ter 10. 4. 2012 zakonske zamudne obresti obračunala ne le od glavnice 500.000,00 EUR, temveč tudi od nateklih zamudnih obresti, kar pa ni dopustno. Graja odločitev sodišča o neobstoju odškodninske terjatve, ki jo uveljavlja v pobot. Opozarja na nedoslednost obrazložitve, da zaradi neizkazane škode niso podani vsi elementi odškodninskega delikta. V obravnavani zadevi gre za objektivno odgovornost, zato se krivda ne zahteva. Sodišče je napačno štelo, da škoda ni izkazana. Pri tem priznava kot škodo le zmanjšanje premoženja, čeprav je pravno priznana tudi škoda kot preprečitev povečanja premoženja. Tožena stranka je dokazala, da se je premoženje zmanjšalo, saj finančna poročila družbe H., d. o. o. za leto 2010 in 2011 kažejo, da je skupni kapital družbe enak nič. Sodišče stranki neutemeljeno očita, da ni predložila konsolidiranega letnega poročila za leto 2010 in 2011, saj gre za vpogled v javno objavljene listine AJPES-a. Ker je vrednost poslovnega deleža v omenjeni družbi nič, škode ne bi bilo mogoče zmanjšati niti s kritno prodajo, le-ta bi bila nesmiselna. Sodišče napačno navaja, da je imetnica poslovnega deleža tožena stranka, saj je bila nanjo s cesijsko pogodbo prenesena le odškodninska terjatev, imetnica poslovnega deleža v družbi pa je še vedno družba B. Za sodišče je to dejstvo odločilno, pri tem pa zanemari, da je ravno to predmet izpolnitve tožeče stranke in da prodaja poslovnega deleža ni mogoča ravno zato, ker tožeča stranka ni našla kupca.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Opozarja, da tožena stranka višini terjatve do prvega naroka ni konkretno nasprotovala, zato trditve o obrestovanju obresti predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto. Pritrjuje razlogom sodbe o nedokazanosti, da je zaradi odsotnosti sklenitve prodajne pogodbe v zvezi z poslovnim deležem nastala škoda. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

Glede terjatve iz naslova posojila

5. Pritožba upravičeno opozarja, da prvostopenjsko sodišče ni pravilno ugotovilo višine dolga tožene stranke iz naslova sklenjene posojilne pogodbe, saj ni upoštevalo prepovedi obrestovanja obresti v skladu z določbo prvega odstavka 375. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

6. Sodišče prve stopnje je sledilo izračunu zakonskih zamudnih obresti, ki ga je predložila tožeča stranka (v prilogi A10 in A11), in ji prisodilo 50.114,37 EUR. Iz obeh izračunov pa je razvidno, da so bile zakonske zamudne obresti od glavnice (500.000,00 EUR) za obdobje od 18. 3. 2011 do 10. 4. 2012 (torej še pred vložitvijo predloga za izvršbo 18. 4. 2012) izračunane za mesečno obdobje, pri čemer osnova za izračun za posamezni mesec ni bila zgolj glavnica, temveč tudi vsakokrat natekle zamudne obresti. Trditve, da izračun iz tega razloga ni pravilen, je tožena stranka podala že pred prvim narokom, torej pravočasno (primerjaj 4. točko vloge na list. št. 81), zato ne držijo navedbe tožeče stranke o pritožbeni novoti, ki je v tej fazi postopka ne bi bilo več mogoče upoštevati. Pritožbeno sodišče je s pomočjo programa za izračun zakonskih zamudnih obresti, ki je pri sodišču v uradni rabi, samo napravilo izračun, ki je hkrati priloga te sodbe. Ta pokaže, da zakonske zamudne obresti za omenjeno obdobje znašajo 48.678,30 EUR in ne 50.114,37 EUR. Preostali del vtoževane terjatve, ki se nanaša na samo posojilo (500.000,00 EUR), pogodbeno dogovorjene obresti (63.410,96 EUR) ter zakonske zamudne obresti za preostalo obdobje (od 11. 4. 2012 do 17. 4. 2012 v višini 860,66 EUR), za toženo stranko ni bil sporen, zato ni predmet pritožbenega preizkusa.

7. Pritožbeno sodišče je pritožbi delno ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje glede obveznosti plačila tožene stranke (I. točka izreka) spremenilo tako, da je izdani sklep o izvršbi razveljavilo za razliko 1.436,07 EUR ter tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrnilo (358. člen ZPP).

Glede odškodninske terjatve

8. Pravilna je odločitev sodišča v delu, ki se nanaša na (ne)obstoj terjatve tožene stranke za povrnitev škode, ki jo ta uveljavlja v pobot, zato so pritožbeni očitki, da je sprejeta odločitev v dejanskem in materialnopravnem pogledu napačna, neutemeljeni.

9. Tožena stranka je odškodninsko terjatev pridobila od družbe B. s pogodbo o odstopu terjatve z dne 3. 4. 2012. Navedeni družbi naj bi nastala škoda, ker je tožeča stranka kršila svojo obljubo, da bo našla kupca za njen 10 % poslovni delež v družbi H., d. o. o. Kot škodo je uveljavljala znesek, ki ga je družba B. vložila v družbo (400.000,00 EUR) ter pogodbene obresti po posojilni pogodbi, ki je bila sklenjena med pravdnima strankama (140.185,06 EUR).

10. Pritožba ne napada stališča sodbe, da plačilo pogodbenih obresti ne predstavlja pravno priznane škode, ker ni posledica zatrjevane kršitve tožeče stranke, s čimer se pritožbeno sodišče v celoti strinja; pobotni ugovor za znesek 140.185,06 EUR pa je neutemeljen.

11. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodbe, da bi škodo zaradi nesklenjene prodaje lahko predstavlja le morebitna razlika v vrednosti poslovnega deleža. Sodišče prve stopnje je tovrstne trditve tožene stranke (očitno) razumelo tako, da je bil 10 % poslovni delež ob vplačilu osnovnega vložka oz. v trenutku, ko bi tožeča stranka morala priskrbeti kupca, vreden 400.000,00 EUR, na kolikor se glasi zahtevek (čeprav tega ni izrecno navajala), nato pa je presojalo resničnost trditve, da je poslovni delež sedaj brez vsake vrednosti.

12. Po izvedenem dokaznem postopku je pravilno zaključilo, da takšne vrednosti tožena stranka ni dokazala. Letno poročilo družbe oz. tam navedena postavka, da je ''skupni kapital družbe 0'', tudi po oceni pritožbenega sodišča navedenega ne potrjuje. Tožena stranka bi morala ceno poslovnega deleža dokazovati s pomočjo izvedenca, česar ni predlagala, čeprav je breme dokazovanja na njej. Pritožnici je bilo že v razlogih izpodbijane sodbe ustrezno pojasnjeno, da bi morala predložiti konsolidirana poročila, na katera se je sklicevala v svojih vlogah. Takšna zaveza izhaja iz določbe 212. člena ZPP; okoliščina, da gre za javno dostopno listino, pa je tega ne odvezuje.

13. Za odločitev o odškodninski terjatvi je bistveno, da tožena stranka ni dokazala zatrjevane vrednosti poslovnega deleža, s tem pa tudi ne obstoja škode. Sodišče je okoliščino, da ima družba B. še vedno poslovni delež, pri čemer je v sodbi zgolj pomotoma zapisalo, da naj bi bila imetnica tožena stranka, navedlo le kot pojasnilo, zakaj kupnina ne predstavlja škode. Pritožbene navedbe, da prodaja ravno zaradi ravnanja tožeče stranke ni bila mogoča, se tako izkažejo za brezpredmetne.

14. Tožena stranka ima načeloma prav, da pravno priznano škodo predstavlja tudi izgubljeni dobiček. Ker pa ni podala trditev, ki bi omogočale presojo zahtevka s tega vidika - ni zatrjevala, da bi s prodajo zaslužila (temveč ravno nasprotno) - pavšalno sklicevanje na zakonsko dikcijo 132. člena OZ ne more biti uspešno.

15. Navedba v sodbi, da niso izpolnjeni vsi elementi odškodninskega delikta (pravilno odškodninske obveznosti), ne vpliva na vsebinsko presojo zadeve, saj je obstoj škode vselej predpostavka odškodninske obveznosti (tako pri objektivni kot tudi krivdni odgovornost), in če ta ni izkazana, zahtevek za njeno povrnitev ne more biti utemeljen.

16. Ker v pritožbi uveljavljani razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožba pa jih konkretizirano ne uveljavlja, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

17. Pritožbeno sodišče v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje (III. točka izreka) ni posegalo, saj ocenjuje, da tožeča stranka po delno spremenjeni odločitvi s svojim zahtevkom ni uspela le v neznatnem delu (0,23 %). Ker zaradi tega posebni stroški niso nastali, je upravičena do povračila nastalih stroškov v celoti, tako kot je odločilo sodišče prve stopnje (tretji odstavek 154. člena ZPP).

18. Iz istega razloga pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo pravice do delne povrnitve stroškov pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. člena ZPP in drugi odstavek 165. člena istega zakona). Tožeča stranka pa v odgovoru na pritožbo ne navaja ničesar, kar bi pripomoglo k hitrejši rešitvi zadeve, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).