Jedro

Sodišče prve stopnje intervenientu, ne da bi ga zaslišalo, ne more kar a priori in v naprej verjeti. Pri tem gre namreč za dokazno oceno, dokaza z zaslišanjem intervenienta, toženca in zastopnika tožeče stranke pa sodišče prve stopnje ni izvedlo, čeprav je tožeča stranka v zvezi s tem podala drugačne trditve in bi bilo zato potrebno izvesti dokaze v zvezi s tem.

Izrek

I. V delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka, da je prvo tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 7.612,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer: od zneska 3.219,70 EUR za čas od 28.6.2008 do plačila, od zneska 2.286,62 EUR za čas od 6.1.2009 do plačila, od zneska 1.760,00 EUR za čas od 1.9.2009 do plačila, od zneska 249,73 EUR za čas od 22.6.2008 do plačila in od zneska 96,00 EUR za čas od 20.3.2008 do plačila se pritožba zavrne in se izpodbijana I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

II. V preostalem delu (v I. točki izreka glede plačila 68.508,44 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in v II. točki izreka v celoti) se pritožbi ugodi, v tem delu se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 76.120,49 EUR z zamudnimi obrestmi in (II.) tožeči stranki naložilo povračilo stroškov drugotožene stranke in stranskega intervenienta.

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP) in predlagala, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Toženi stranki in intervenient na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka uveljavlja povračilo nastale premoženjske škode, pri čemer iz njenih navedb izhaja, da gre za navadno škodo, torej za škodo zaradi zmanjšanja premoženja. To pa je pravno priznana škoda, zato ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ne gre za pravno priznano škodo.

6. Tožeča stranka ima tudi prav, ko trdi, da ni res, da bi uveljavljala povračilo škode, ki naj bi ji nastala zaradi sklenitve sodne poravnave. Na začetku tožbe je namreč jasno navedla, da ji je škoda nastala zaradi strokovnih napak in neskrbnega ravnanja drugo tožene stranke (v nadaljevanju: toženec) pri opravljanju storitev pravnega svetovanja in zastopanja za tožečo stranko. Glede sodne poravnave pa je navedla, da jo je bila prisiljena skleniti, da bi zmanjšala škodo in da bi lahko dosegla sporazumno prenehanje delovnega razmerja s svojim delavcem G. L., iz nje pa izhajajo zneski, glede katerih se je z L. poravnala. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi zato sama odgovarjala za nastalo škodo, saj je uveljavljala škodo, ki ji je nastala zaradi sklenjene sodne poravnave, tako ni pravilna in je v nasprotju s trditvami tožeče stranke, ki jih je sicer sodišče prve stopnje obsežno povzelo v svoji obrazložitvi, pri oblikovanju stališč pa jih ni upoštevalo.

7. Ob sicer pravilnem stališču, da se stranka v postopku pred sodiščem na prvi stopnji prostovoljno odloči, ali bo za zastopanje pooblastila odvetnika ali pa se bo zastopala sama, ima tožeča stranka prav, ko trdi, da je imela pravico, da si poišče strokovno pomoč in da jo v postopku pred delovnim sodiščem zastopa odvetnica, torej oseba s potrebnim strokovnim (pravnim) znanjem. Ob tem je tožeča stranka tudi trdila, da je v zvezi z vtoževanimi stroški, ki so ji nastali zaradi zastopanja po odvetnici V. Š., prišlo do dvojnega plačila, saj je najprej za to zastopanje plačala tožencu, nato pa je to morala plačati še novi odvetnici. Pri tem ni pomembno, da mora stranka pred delovnim sodiščem v vsakem primeru sama kriti svoje stroške.

8. V zvezi s pravnim mnenjem, ki si ga je pridobila tožeča stranka in za katerega uveljavlja povračilo vrednosti tega mnenja, je sicer res, da si ga je pridobila prostovoljno in da ne more imeti take teže, kot ga ima lahko mnenje sodnega izvedenca, če je ta postavljen v pravdi. Gre za pravno mnenje, ali in v kolikšni meri bi tožeča stranka v sporih pred delovnim sodiščem lahko uspela. Tudi to dejanje tožeče stranke je bilo usmerjeno v zmanjševanje škode in preveritev pravilnosti mnenj toženca, ki jih je dal tožeči stranki in ki so bila podlaga za njena dejanja v zadevi L., kot jo stranke postopka imenujejo. Ne gre za neko zunaj sodno pridobivanje dokazov, saj pravne zaključke o utemeljenosti zahtevkov v pravdnem postopku ali v delovnem sporu podaja sodišče. Ob dejstvu, da je tožeča stranka v tistem času en spor z L. že pravnomočno izgubila, v drugem pa je zanjo neugodno odločilo sodišče prve stopnje, je vsekakor logično, da je pridobila pravno mnenje o stališčih, ki naj bi jih po njenem mnenju zagovarjal toženec.

9. Vse navedeno (in vtoževano) tako lahko predstavlja pravno priznano škodo – navadno škodo oziroma zmanjšanje premoženja. Zaradi napačnega stališča se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo s trditvami toženca, ki se jim je pridružila tudi prvo tožena stranka (v nadaljevanju: toženka), da je za nastalo škodo odgovorna tožeča stranka, ki se je hotela na vsak način znebiti delavca G. L., ne glede na sredstva, ki jih je treba uporabiti, v zvezi s čimer naj bi jo toženec opozarjal na potrebne korake in ji svetoval glede postopkovnih in vsebinskih vprašanj. Ta vprašanja so za odločitev pomembna, zato jih bo moralo sodišče prve stopnje še razčistiti in do njih zavzeti stališče. 10. Tožbeni zahtevek zoper toženko (torej prvo toženo stranko) je sodišče prve stopnje zavrnilo z nosilnim razlogom, da je prepričano, da je toženec pogodbo o opravljanju odvetniških storitev sklenil v svojem imenu in za svoj račun. Pri tem je navedlo, da so bile navedbe tožencev in intervenienta skladne in prepričljive in da je verjelo intervenientu, da za pogodbo ni vedel in da ni dopuščal uporabe svojega žiga v te namene. V zvezi s tem ima tožeča stranka prav, ko trdi, da sodišče intervenientu, ne da bi ga zaslišalo, ne more kar a priori in v naprej verjeti. Pri tem gre namreč za dokazno oceno, dokaza z zaslišanjem intervenienta, toženca in zastopnika tožeče stranke pa sodišče prve stopnje ni izvedlo, čeprav je tožeča stranka v zvezi s tem podala drugačne trditve in bi bilo zato potrebno izvesti dokaze v zvezi s tem. Delodajalec nasproti tretjim odgovarja za zaposlenega (147. člen Obligacijskega zakonika) tudi za njegove morebitne zlorabe, razen izjemoma, seveda pa ima delodajalec možnost uveljavljanja regresnega zahtevka, če je do zlorabe tudi prišlo. Vendar pa to zadeva le razmerje med intervenientom oziroma toženko na eni strani in tožencem na drugi strani, ne vpliva pa na razmerje med tožečo stranko in toženo zavarovalnico ter intervenientom.

11. Iz izpodbijane sodbe tudi izhaja, da zavarovalnica na podlagi zavarovalne pogodbe ni v celoti odgovorna za povračilo povzročene škode, saj je jamstvo toženke omejeno. V skladu z 2. točko 6. člena Splošnih pogojev za zavarovanje poklicne odgovornosti (priloga B5) je namreč zavarovanec soudeležen pri vsaki škodi 10 % od vseh sestavin dajatve zavarovalnice. V zvezi s tem tožeča stranka ni navedla pritožbenih razlogov, zakaj naj bi bila ta ugotovitev napačna, iz izpodbijane sodbe pa tudi izhaja, da gre za neprerekano trditev toženke. To pa pomeni, da tudi v primeru, da zavarovalnica odgovarja za povračilo škode, ni dolžna povrniti 10 % od vtoževane škode (7.612,05 EUR) skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. V tem delu je tako pritožba tožeče stranke neutemeljena in je zato višje sodišče, ki v zvezi s tem tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), pritožbo glede tega zneska za prvo toženo stranko zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

12. V preostalem delu pa je pritožba utemeljena, zato ji je višje sodišče ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. in 355. člen ZPP). Zaradi obsežnosti potrebnih dejanj, s čimer bi bila strankam odvzeta še možnost pritožbe, višje sodišče pomanjkljivosti namreč ne more samo odpraviti. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju izvesti ustrezne dokaze in ugotoviti, ali je toženec tisti, ki je škodo povzročil s strokovnimi napakami ali pa je do nezakonitih odpovedi delovnega razmerja prišlo zgolj zaradi ravnanj tožeče stranke, ki se je za sporne odpovedi delovnega razmerja odločila kljub toženčevim pravilnim nasvetom, zahtevek bo moralo presoditi tudi po višini, če bo ugotovilo odgovornost toženca, prav tako pa bo potrebno dodatno izvajanje dokazov glede razmerja med tožencem in intervenientom in tudi o tem, kaj je tožeča stranka vedela o tem razmerju in zakaj je plačevala tožencu. Skratka: sodišče prve stopnje bo moralo v skladu z do sedaj navedenim izčrpati trditveno podlago obeh pravdnih strank in o zadevi ponovno odločiti.

13. V skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP je višje sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.