Jedro

Zaradi molka tožene stranke je dopusten upravni spor ob pogojih iz 26. člena ZUS, ta pasivnost upravnega organa pa ne pomeni dejanja, s katerim bi se posegalo v tožničino ustavno pravico v smislu 2. odstavka 157. člena Ustave RS.

Izrek

Zahteva se zavrže.

Obrazložitev

Tožnica je dne 4.9.1995 vložila zahtevo za varstvo z ustavo zajamčenih pravic in svoboščin, v kateri navaja, da ji je uradna oseba Mestnega sekretariata za notranje zadeve, sedaj Upravna enota, na njeno zahtevo za izdajo potnega lista zavrnila izdajo potnega lista, zavrnila pa je sploh sprejem vloge za izdajo potnega lista, zaradi česar je dne 23.6.1995 vložila pritožbo na Ministrstvo za notranje zadeve RS. V skladu s 13. členom ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije imajo državljani drugih republik, ki so na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti RS dne 23.decembra 1990 imeli prijavljeno stalno prebivališče v RS in tukaj tudi dejansko živijo, pravico do pridobitve državljanstva RS po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju: ZDRS) oziroma so do izteka rokov iz 81. člena zakona o tujcih izenačeni v pravicah in dolžnostih državljanov Republike Slovenije, razen v primerih iz 16. člena tega zakona. Iz navedene določbe in iz določb zakona o potnih listinah državljanov RS izhaja, da je tožnica upravičena do potnega lista državljana, ker izpolnjuje vse naštete pogoje. Dne 24.12.1991 je vložila zahtevo za sprejem v državljanstvo RS po 40. členu ZDRS, o zahtevi pa še ni bilo odločeno. Ker ji potni list še ni bil izdan, ji tožena stranka omejuje pravico svobode gibanja, s čimer je kršena njena ustavna pravica iz 32. člena ustave RS. Ker zatrjevano sporno dejanje še traja, predlaga, da sodišče naloži toženi stranki, da ji izda potni list državljana RS.

Zahtevo je sodišče zavrglo iz naslednjih razlogov: Ustava Republike Slovenije v 2. odstavku 157. člena določa, da se v primeru, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, odloča v upravnem sporu, ki se sproži s tožbo ob smiselni uporabi določb zakona o upravnih sporih, ki se nanašajo na upravni spor.

Zakon o upravnih sporih (v nadaljevanju: ZUS) v 67. členu določa, da se varstvo z ustavo zajamčenih svoboščin in pravic, če jih krši uradna oseba upravnega organa oziroma odgovorna oseba samoupravne organizacije ali skupnosti s svojim dejanjem, s katerim v nasprotju z zakonom nekemu posamezniku, organizaciji ali skupnosti tako pravico oziroma svoboščino neposredno preprečuje ali omejuje, zagotavlja v postopku, ki je predpisan v členih 68. do 76. tega zakona, če ni zanje zagotovljeno drugačno sodno varstvo.

Sodišče ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi, v kateri je tožnica zahtevala izdajo potnega lista Republike Slovenije, ki je oblika upravne odločbe v smislu 1. odstavka 206. člena ZUP, pristojni organ prve stopnje pa o zatrjevani zahtevi ni odločil, odločil pa tudi ni organ druge stopnje o tožničini pritožbi, za molk organa. Tožnica sicer zatrjuje, da je pristojni organ zavrnil sprejem vloge, ki pa bi jo tožnica mogla poslati priporočeno po pošti. Zaradi molka organa 1. stopnje, domnevno zaradi negativne odločbe, je dopustna pritožba v smislu 2. odstavka 218. člena ZUP, zaradi molka organa druge stopnje pa je dopusten upravni spor, seveda ob pogojih iz 26. člena ZUS. Po povedanem torej v pasivnosti upravnega organa v obravnavanem primeru ne gre za dejanje, s katerim bi se posegalo v tožničino ustavno pravico v smislu 2. odstavka 157. člena ustave RS.

Sodišče je glede na navedeno na podlagi 2.točke 1.odstavka 30.člena ZUS tožničino zahtevo zavrglo, ZUS pa smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I in 45/I/94).