Jedro

Kadar gre za pripadnika določene deprivilegirane skupine, kot so Romi, pa tožena stranka ne ugotovi, da prosilec zatrjuje takšne okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja, pri čemer je tožena stranka v konkretnem primeru pravilno ugotovila le eno nekonsistentnost, ki ni bila neposredno vezana na pogoje za azil, bi morala tožena stranka pred odločitvijo pridobiti vsaj eno relevantno poročilo oziroma vsaj zadnje relevantno mnenje Visokega komisariata ZN za begunce UNHCR glede vračanja zavrnjenih prosilcev za azil, ki so Romi, v Srbijo, in šele na tej podlagi sprejeti odločitev.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke št. 2142-201/2009/9 (1232-08) z dne 14. 5. 2010 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se prošnja prosilca za mednarodno zaščito z osebnim imenom A.A., roj. ... 6. 1970 v kraju ..., državljana Republike Srbije, za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, zavrne kot očitno neutemeljena in da mora zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je tožnik dne 22. 8. 2009 pri PU Postojna PP Ilirska Bistrica prvič izrazil namen vložitve prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Ministrstvo za notranje zadeve je dne 27. 8. 2009 izdalo sklep št. 2142-201/2009/1 (12311-10), s katerim je na podlagi uradnih evidenc ugotovilo, da je imenovani že pred podajo prošnje za mednarodno zaščito na predpisanem obrazcu, torej dne 23. 8. 2009, samovoljno zapustil sprejemne prostore Azilnega doma v Ljubljani. Prosilec je dne 26. 8. 2009 v Švici zaprosil za mednarodno zaščito, a je bil na podlagi Dublinske uredbe s strani švicarskih varnostnih organov vrnjen v Republiko Slovenijo in je tako dne 12. 1. 2010 drugič izrazil namen vložitve prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Dne 13. 1. 2010 je prosilec pri Ministrstvu za notranje zadeve Republike Slovenije, Sektorju za mednarodno zašito, vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Prosilec je v 33. točki navedel, da se v matični državi ne počuti varnega. Ne vidi nobene možnosti, da bi v Srbiji ostal in živel brez težav, saj ne more več prenašati poniževanja in trpinčenja. S strani uradne osebe je bil prosilec pozvan, da naj pojasni svojo lastnoročno izjavo z dne 22. 8. 2009, ki jo je podal na PP Ilirska Bistrica. V izjavi je navedel, da je v matični državi preganjan s strani meščanov in policije. Pojasnil je, da je muslimanski Rom, čeprav ne ve, katere vere je. Policija ga ne brani, ampak ga napada. Policaja ga nikoli ni podrobno obvestila, kaj se dogaja z njegovim sinom. Kljub temu da so vedeli, da njegov sin, skupaj z drugimi vrstniki uživa drogo. Dejali so mu samo, da mora njegov sin oditi iz Zrenjanina, ker je to edina rešitev zanj. Njegov sin ne bi postal to kar je, ne bi užival droge, če bi policija ukrepala tako, kot bi morala. Večkrat so policisti njegovega sina prijeli z narkomani, a ga o tem niso obvestili, čeprav je bil takrat še mladoleten. Kadarkoli so policisti videli prosilca, da vozi avto, so ga vedno ustavili. Hoteli so, da jim da 200 ali 2000 dinarjev, da ne bi pisali prijave, katera je zelo draga. Ustavljali so ga pri rednih kontrolah, a vedno so našli razlog, da so mu lahko napisali kazen. Pri tem je prosilec navedel dogodek iz leta 2000, ko ga je iz prometa, skupaj z 9 drugimi vozili, katere so vozili Romi, izločila zrenjaninska prometna policija in ga napotila na izredni tehnični pregled. V mesecu septembru 2008 ga je v Beogradu skupina treh, štirih beguncev iz BIH hudo pretepla. Takrat se je ukvarjal s trgovino na veletržnici. Ker je Rom, so ga napadli, a brez razloga. Dogodek je prijavil policiji, katera se je samo smejala. Takrat se je odločil, da zapusti Srbijo in je odšel v Rusijo, saj v nobeno drugo državo ni mogel, ker je Rom. V Rusiji je bil 10 mesecev in se vrnil v Zrenjanin, kjer je bilo še naprej težko in neznosno. Načrtoval je popraviti hišo, urediti okolico in normalno živeti, saj je zaslužil nekaj denarja v Rusiji. To je bilo nemogoče, saj so mu njegovi sosedje delali probleme, težave – uničevali so mu hišo in okolico. Težave je imel tudi z mestno elektro službo, ker so hoteli, da plača račun za elektriko v višini okoli 3000 evrov, kljub temu, da ga sploh ni bilo doma. Zoper sosede ni mogel ukrepati, ker gre za ugledne meščane. Eden od sosedov je najbolj znani odvetnik v Zrenjaninu, drugi pa zdravnik, a se ne more spomniti njunih priimkov. Takoj po prihodu iz Rusije se je odločil, da svojega sina pošlje k njegovi materi, ki živi v notranjosti Srbije, saj je imel njegov sin vse več težav v Zrenjaninu. Povedal mu je namreč, da je zelo mogoče, da se enkrat, ko gre v mesto, ne vrne več živ. Prosilec je hotel živeti v Zrenjaninu, ko se je vrnil iz Rusije, ampak to ni bilo mogoče, ker so mu vse uničili. Ker je Rom, so mu uničili njegov mali tovornjak, avto in hišo. Hišo v Zrenjaninu je hotel urediti, da bi k njemu prišla živeti izvenzakonska partnerica s hčerko.

Dne 16. 8. 2009, ko je odhajal v bližnjo restavracijo (takoj po prihodu iz Rusije) so ga prisilno ustavili 4 neznani moški. Porinili so ga proti betonski ograji in mu grozili z železno palico. Vzeli so mu približno 6000 dolarjev. Grozili, da ga bodo ubili, če komu pove ter od njega zahtevali, da takoj zapusti Zrenjanin. Denar, ki so mu ga vzeli, so bile njegove zadnje plače, ki so bile nakazane na njegovega znanca, ki mu je organiziral delo v Rusiji. Takrat se partnerici ni javil niti ji ni povedal, kaj se je zgodilo, ker bi se zaradi tega ubila. Ima majhnega otroka, katerega oče je, a ga ni priznal. Omenjeni dohodek je na prosilca pretresljivo vplival, zaradi česar se je istega trenutka odločil, da odide iz Srbije in išče mednarodno zaščito. O svoji odločitvi ni nikomur povedal, niti svoji sedanji partnerici. Pred odhodom iz matične države se je srečal z znancem po imenu Vlado, s katerim sta se dne 17. 8. 2009 dogovorila za njun skupen ilegalni odhod iz matične države v Švico, kamor je želel Vlado. Dogodkov ni prijavil oziroma ni iskal zaščite od uradnih organov, ker bi mu vsi, katerim bi to storil, dejali, da je on nacionalist in da osebno izzove te probleme, ki se dogajajo. Pri tem je še navedel, ko je imel zakupljeno mesto na tržnici, so mu zapirali dostop z mrežo, kljub temu, da je poravnal vse obveznosti. Ostalih, ki so bili po narodnosti Srbi, niso kontrolirali in jim niso delali nobenih težav, čeprav niso plačevali niti davka niti zakupa za prodajno mesto. Nacionalizem čuti na vsakem koraku in ga je vse več in več, kar je najslabše. Med drugim je prosilec navedel, da so v Zrenjaninu vsi izvedeli, da se ni hotel udeležiti vojne na Kosovu. Kaznovati ga niso mogli, so ga pa ignorirali. Izpostavljen je bil raznim pritiskom s strani sosedov v Zrenjaninu. Ker prosilec ni šel v vojsko, je moral namesto njega oditi drug fant – Srb. Fant je bil v vojni ranjen, zaradi česar so napadali prosilca, kot da bi ga ranil on. Identiteta prosilca za mednarodno zaščito z osebnim imenom A.A. je bila ugotovljena na podlagi osebne izkaznice št. ..., izdane pri MUP Zrenjanin dne 8. 12. 2006, z veljavnostjo 10 let. Ministrstvo za notranje zadeve na podlagi dokumentacije upravne zadeve ugotavlja, da iz ravnanja prosilca za mednarodno zaščito nedvomno izhaja, da prosilec zavaja ali zlorablja postopek za priznanje mednarodne zašite v Republiki Sloveniji. Njegove navedbe so nekonsistentne, protislovne, malo verjetne in tožena stranka meni, da je vložil prošnjo z namenom, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz Republike Slovenije. Prosilec je bil prvič obravnavan s strani policistov PP Ilirska Bistrica dne 22. 8. 2009. Takrat je prosilec v postopku odstranitve iz Republike Slovenije na PP Ilirska Bistrica izrazil namen vložitve prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Glede na navedeno je bil v skladu s 1. odstavkom 37. člena ZMZ nastanjen v sprejemne prostore Azilnega doma v Ljubljani. Ministrstvo za notranje zadeve je na podlagi uradnih evidenc ugotovilo, da je prosilec dne 23. 8. 2009 samovoljno zapustil sprejemne prostore Azilnega doma v Ljubljani, zaradi česar je dne 27. 8. 2009 izdalo ugotovitveni sklep št. 2142-201/2009/1. Prosilec je sicer poskušal pojasniti, zakaj je zapustil sprejemne prostore Azilnega doma, in sicer da sta do njega prišla Vlado in Toni ter mu dejala, da morajo takoj oditi naprej, drugače ga bodo vrnili v Srbijo, Vlada pa odpeljali v zapor. Pri tem je še navedel, da je bil zelo zmeden in preobremenjen zaradi težke poti in je privolil, da odide z njima. Navedeno za pristojni organ ni sprejemljivo, saj v primeru, da bi se prosilec resnično počutil izčrpanega do ilegalne poti, potem bi bilo od prosilca upravičeno pričakovati, da bi počakal na podajo formalne prošnje za priznanje mednarodne zaščite, ob upoštevanju dejstva, da naj bi bil v matični državi resnično preganjan.

Dne 22. 8. 2009 ne bi izrazil namena zaprositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, če ga takrat ne bi legitimirali slovenski varnostni organi, kar kaže da je prosilec s takšnim ravnanjem namenoma zlorabljal institut mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Prosilec bi ozemlje Republike Slovenije uporabil zgolj kot tranzitno državo, da bi prišel v Švico, kot je tudi prosilcu kasneje uspelo. Pristojni organ nadalje tudi ugotavlja, da prosilec za mednarodno zaščito ni zaprosil niti v Italiji (Udinah, Milanu), ko je uspešno ilegalno prestopil slovensko-italijansko državno mejo, temveč je pot nadaljeval v Švico. Ministrstvo za notranje zadeve namreč meni, da se od osebe, ki je v matični državi resnično preganjana pričakuje, da bo za mednarodno zaščito zaprosila v prvi zanj varni državi in tudi počakala na odločitev pristojnih organov, kar pa v konkretnem primeru ni mogoče govoriti. Ob vrnitvi v Republiko Slovenijo je prosilec ponovno izrazil namen vložiti prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in s takšnim ravnanjem ponovno onemogočil slovenskim varnostnim organom svojo odstranitev iz Republike Slovenije. V Republiki Sloveniji ne bi zaprosil za mednarodno zaščito, če ne bi bil legitimiran s strani slovenskih varnostnih organov oziroma, če ne bi bil v Republiko Slovenijo vrnjen na podlagi Dublinske uredbe. Prošnjo je podal izključno iz razloga, da bi odložil odstranitev iz Republike Slovenije. Prosilec je sicer svoja ravnanja poskušal pojasniti, vendar pa se njegova ravnanja ne skladajo z njegovimi izjavami. Pristojni organ tudi ocenjuje, da ne obstajajo kakšne okoliščine, ki bi pristojnemu organu bile ali bi mu morale biti znane in ki bi utemeljevale priznanje mednarodne zaščite, ali ki bi vzpostavile obstoj mednarodnih obveznosti v zvezi z morebitno prisilno odstranitvijo prosilca v izvorno državo. Splošno je znano, da v njegovi izvorni državi ne obstaja situacija mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada oziroma splošna situacija nasilja takšne intenzivnosti, da bi že vsaka odstranitev vanjo posledično nujno kršila 3. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V prosilčevi izvorni državi, kot je splošno znano, situacija mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada ne obstajata, saj bi v nasprotnem primeru mediji o takšni situaciji v zadevni državi nedvomno množično poročali. Ministrstvo za notranje zadeve je svojo odločitev oprlo tudi na sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 1685/2006, v kateri je sodišče navedlo, da lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec sklicuje, ni podana le takrat, kadar so izjave do take mere nasprotujoče si, da jim ni mogoče verjeti, oziroma kadar prosilec zatrjuje eno, dokazi pa kažejo drugo, temveč tudi tedaj, če so si prosilčeve izjave in njegovo ravnanje v takšnem nasprotju, da izjavam glede na ravnanje ni mogoče verjeti.

Tožena stranka je prošnjo zavrnila na podlagi 4. in 6. alineje 55. člena ZMZ.

V tožbi tožnik prvenstveno poudarja, da je romske narodnosti in da je že v svoji prošnji pojasnil, da je iz matične države pobegnil zato, ker je romske narodnosti, zaradi česar ga večinski srbski prebivalci preganjajo, tarča napadov pa je tudi njegov sin in žena, ki ju Srbi stalno maltretirajo, tožnika policija stalno ustavlja in mu piše kazni za prekrške, ki jih ni storil, v septembru 2008 ga je skupina beguncev iz BIH hudo pretepla in je začasno pobegnil v Rusijo, pa se je vrnil nazaj. Odšel je tudi na izlet v Švico in se je vrnil nazaj in zaprosil za azil v Republiki Sloveniji. Iz Azilnega doma je v letu 2009 odšel le začasno, ker je moral urediti neke stvari. Dne 22. 8. 2009, ko je bil aretiran, je policistom rekel, da želi v Republiki Sloveniji azil, vendar njegove prošnje policisti niso želeli uslišati in jo zabeležiti. Tožnik poudarja, da razlogi, ki jih je navedel tudi v prošnji, ustrezajo pravnemu standardu preganjanja, ki se je uveljavil v azilnih postopkih, saj gre v njegovem primeru za preganjanje, ki temelji na narodnostni pripadnosti, ki je bilo dalj časa trajajoče in zoper katero državne oblasti niso ustrezno reagirale, saj mu niso nudile ustrezne zaščite, temveč so celo policisti nadaljevali s kršenjem temeljnih človekovih pravic tožnika. Ugotovitve tožene stranke, da bi si ustrezno zaščito lahko poiskal pri mednarodnih institucijah v matični državi, so nepravilne in niso v skladu z dejanskim stanjem v matični državi, saj mednarodne institucije, ki tam še delujejo v želji po čimprejšnjem uveljavljanju državne oblasti, državljane vseskozi usmerjajo na organe državne oblasti, zaradi česar tožnik ni mogel računati na njihovo pomoč. Navedbe tožene stranke, da naj bi v njegovi prošnji vnesel dvom v resničnost vseh svojih navedb in trditev, so neupravičene, saj so bile posledica jezikovnega nerazumevanja oziroma prevajanja, saj prevajalec ni pravilno prevedel, kar je tožnik navedel v svoji prošnji. Tožnik predlaga, naj naslovno sodišče razpiše glavno obravnavo in se ga v skladu z načelom zaslišanja strank zasliši, da se bo razjasnilo vse nejasnosti in nekoherentnosti v njegovih izjavah, do katerih je prišlo zaradi nerazumevanja in stresnega potovanja. Predlaga, da sodišče odločbo spremeni tako, da se prošnji tožnika A.A. za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji ugodi in da mu ni potrebno zapustiti Republike Slovenije. Prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Kar zadeva tožbeni ugovor glede uporabe jezika in da naj bi tožena stranka prišla do ugotovitve o nekonsistentnosti tožnikove izpovedbe zaradi nerazumevanja oziroma slabega prevajanja, sodišče ugotavlja, da je tožnik pred podajo izjave oziroma odgovori na vprašanja iz 33. točke prošnje povedal, da razume pojasnila in da razume prevajanje preko tolmača, poleg tega je bilo to zaslišanje opravljeno ob prisotnosti predstavnice nevladne organizacije PIC, in tudi na koncu intervjuja na posebno vprašanje ni navedel, da je slabo razumel potek zaslišanja. Poleg tega je omenjeni tožbeni ugovor tudi pavšalen, saj tožnik ni navedel, v katerem delu je prišlo do nerazumevanja in kako je zatrjevano nerazumevanje oziroma prevajanje vplivalo na odločitev. Iz tega sledi, da ni nobenih znakov, ki bi kazali, da je postopek tekel v jeziku, ki ga tožnik ni dovolj dobro razumel v smislu 8. in 10. člena ZMZ.

Od treh temeljnih strukturnih elementov za oceno (ne)verodostojnosti, ki jih je Upravno sodišče razvilo na podlagi zlasti 21. in 22. člena ZMZ ter primerljive upravno-sodne prakse v drugih državah (sodbi Upravnega sodišča v zadevah I U 979/2009 z dne 19. 8. 2009, I U 502/2010 z dne 12. 5. 2010), je tožena stranka v konkretnem primeru svojo odločitev oprla samo na t.i. notranjo nekonsistentnost, med tem ko zunanje konsistentnosti in elementa splošne verjetnosti, da se je tožniku v Srbiji dogajalo to, kar je opisal, ni ugotavljala. V okviru kriterija notranje nekonsistentnosti se je tožena stranka oprla na tri ugotovljene okoliščine in sicer, da če bi bil tožnik res preganjan, ne bi v letu 2009 samovoljno zapustil Azilnega doma, pri čemer tožena stranka tožnikove pojasnitve, zakaj je to storil, ni sprejela kot opravičljive, ter na dejstvo, da če ga ne bi ustavili policisti, ne bi zaprosil za azil, za azil pa tudi ni zaprosil v Italiji, ko je prečkal mejo s Slovenijo, da bi odšel v Švico, kar bi sicer po mnenju tožene stranke storil vsakdo, ki bi bil preganjan v izvorni državi.

Kar zadeva prvo sporno okoliščino iz ocene o neverodostojnosti, sodišče ugotavlja, da je mogoče verjeti tožniku, da je po prihodu v Azilni dom v letu 2009, glede na dolgo pot, ki jo je prehodil, ter na vpliv, ki ga je imel Vlado, kot je to tožnik prepričljivo opisal v prošnji za azil, tožena stranka pa tega ni vključila v dokazno oceno, sledil predlogu spremljevalca Vlada, da nadaljujejo pot v Švico, in da se ni zavedal pravnih posledic te odločitve. Zaradi tega ni mogoče reči, da je celotna izpoved tožnika neverodostojna in da ga je kot zavrnjenega prosilca za azil, ki je Rom, dopustno vrniti v izvorno državo. Kar zadeva drugo stvar v oceni neverodostojnosti, sodišče ugotavlja, da tožnik v tožbi sicer poskuša pojasniti sporno okoliščino, vendar pa se tožnikova izjava v tožbi, da policisti niso želeli uslišati njegove prošnje in je niso zabeležili, ne ujema z odgovorom tožnika na strani 6 prošnje, kjer je tožnik povedal na vprašanje, zakaj ni že policistom ob prijetju izrazil namere za azil, ampak je to storil šele na policijski postaji: „Ne vem, policisti so nas odpeljali na policijsko postajo, nam dali hrano in takoj začeli pogovor z Vladom, ker jim je po določenih podatkih bil že poznan. Mi smo tam čakali zaprti, kaj bodo policisti naprej ukrepali“. Vendar pa tako ugotovljena prva nekonsistentnost ne more biti dovolj pomembna za odločitev v okoliščinah, ko gre za Roma, ki je pribežal iz države iz Srednje Evrope, in ki je opisal določene okoliščine preganjanja, za katere tožena stranka ni štela, da je njihova realnost malo verjetna (tretji strukturni element neverodostojnosti). Tožena stranka je imela vso podlago za ugotovitev, da če tožnika policisti ne bi prijeli, v Sloveniji ne bi izrazil namena zaprositi za azil, saj je to sam povedal v izjavi na str. 6 prošnje za azil. Tožnik je to dodatno pojasnil s tem, da je bilo zanj sicer najbolj pomembno, da odide iz Srbije, vendar pe je Vlado že bil v Švici in je rekel, da je tam v redu. Vendar pa določbe 6. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ, da je prosilec podal prošnjo z namenom, da bi preprečil odstranitev iz države, ni mogoče uporabiti, kadar tožnik zatrjuje okoliščine, za katere tožena stranka ni štela, da ne morejo v nobenem primeru pomeniti preganjanja v smislu ZMZ, kajti vsak prosilec poda prošnjo za to, da bi med drugim tudi preprečil prisilno odstranitev iz države. Ker je tožnik dovolj razumno pojasnil, da je bil s spremljevalcem, ki mu je sledil, namenjen v Švico, in da zato ni že v Italiji zaprosil za azil, tudi ni mogoče opreti negativne odločbe Romu, ki je pobegnil iz Srbije (države iz Srednje Evrope) na argumentu, da bi moral za azil zaprositi v Italiji.

Ker tožena stranka ni štela, da je tožnik zatrjeval takšne okoliščine, ki v nobenem primeru ne bi mogle pomeniti preganjanja v smislu ZMZ, nesporno pa gre za Roma, ki je pobegnil iz Srbije, in ker tožena stranka ni ugotovila nobene nekonsistentnosti, ki bi se nanašala neposredno na pogoje za pridobitev statusa begunca (na primer: opis preganjanja, podlago za preganjanje, akterje preganjanja, zaščito v izvorni državi), pri čemer je pomembno, da tudi Vrhovno sodišče razlikuje med nekonsistentnostmi, ki se nanašajo na razloge preganjanja, in tiste, ki se ne nanašajo na razloge preganjanja (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 155/2010 z dne 20. 5. 2010), je nepravilno ugotovila splošno neverodostojnost tožnika v smislu 5. alinee 3. odstavka 21. člena in 4. odstavka 22. člena ZMZ v zvezi z 4. in 6. točko 1. odstavka 55. člena ZMZ.

Nadalje sodišče ugotavlja, da bi tožena stranka morala pred odločitvijo vpogledati v vsaj eno od relevantnih poročil o vračanju zavrnjenih prosilcev za azil, ki so Romi v Srbijo, oziroma bi morala pridobiti mnenje UNHCR glede te prakse držav podpisnic Ženevske konvencije. Tožena stranka je sicer v izpodbijani odločbi na koncu obrazložitve navedla, da je splošno znano dejstvo, da v Srbiji ni mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada v smislu 3. člena MKVČP oziroma 28. člena ZMZ, vendar pa je splošno znano dejstvo tudi evropski problem diskriminacije Romov, ob hkratnem intenzivnem reševanju tega problema v okviru Sveta Evrope. To pomeni, kadar gre za pripadnika določene deprivilegirane skupine, kot so Romi, pa tožena stranka ne ugotovi, da prosilec zatrjuje takšne okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja, pri čemer je tožena stranka v konkretnem primeru pravilno ugotovila le eno nekonsistentnost, ki ni bila neposredno vezana na pogoje za azil, poleg tega jo je tožnik pojasnil tako, da je imel namen oditi v Švico, ker mu je tako svetoval spremljevalec, bi morala tožena stranka pred odločitvijo pridobiti vsaj eno relevantno poročilo oziroma vsaj zadnje relevantno mnenje Visokega komisariata ZN za begunce UNHCR glede vračanja zavrnjenih prosilcev za azil, ki so Romi, v Srbijo, in šele na tej podlagi sprejeti odločitev. Z uveljavitvijo Lizbonske pogodbe je namreč praksa drugih držav članic EU v primerljivih zadevah za odločanje v azilnih zadevah v Sloveniji še pridobila na pomenu. Določilo 1. odstavka 78. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU, Zakon o ratifikaciji Lizbonske pogodbe, ki spreminja Pogodbo o Evropski uniji in Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti, MLP, Uradni list RS, št. 20/08, MP, št. 4/08, PES, UL C 115, 9. 5. 2008 in UL C 290, 30. 11. 2009 (popravki), Uradni list RS št. 15/2010) z razliko od prej veljavne temeljne pogodbe ne določa več (zgolj) minimalnih standardov (63(1)(c) člen Pogodbe o ustanovitve Evropske skupnosti Uradni list RS, št. 7/2004), ampak določa, da Unija oblikuje skupno politiko o azilu in subsidiarni zaščiti. Skupna politika držav EU pa mora biti v skladu z Ženevsko konvencijo o statusu beguncev (1. odstavek 78. člena PDEU), v zvezi s tem pa je v 35. členu Ženevske konvencije določeno sodelovanje med nacionalnimi organi in UNHCR. Skupna politika o azilu in subsidiarni zaščiti se bo sicer oblikovala na podlagi sprememb zdaj veljavnih sekundarnih pravnih virov, vendar o tako konkretnih vprašanjih, kot je vračanje zavrnjenih prosilcev za azil, ki so Romi v države Srednje Evrope, ki niso članice EU, ni nobenih pravnih zadržkov, da se skupna politika ne bi že uresničevala v konkretnih upravnih in sodnih postopkih. Na pomen (mednarodne) prakse držav članic EU v kontekstu vračanja zavrnjenih prosilcev za azil v določene države opozarja v svoji praksi odločanja tudi Vrhovno sodišče (sodba v zadevi I Up 155/2010 z dne 20. 5. 2010).

Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (4. in 2. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je ob uporabi določila 1. odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/2008) glede na to, da iz podatkov v spisu izhaja, da bi tožniku plačilo taks občutno zmanjšalo sredstva, s katerimi se preživlja, tožnika oprostilo plačila sodnih taks.