Jedro

S tem, ko je toženka izoblikovala cestišče in kamnito zložbo tako, da se meteorna voda steka oziroma zadržuje na tožničini nepremičnini, je aktivno ravnala in pri tem vznemirjala tožničino lastninsko pravico.

Narava zatrjevanih emisij dopušča več načinov za njihovo preprečitev, zato je treba toženki dopustiti možnosti izbire ustreznih ukrepov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 466,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje: odločilo, da se tožba zavrže v delu, s katerim tožeča stranka (tožnica) zahteva ugotovitev, da je tožena stranka (toženka) vznemirjala tožnico pri njeni mirni posesti nepremičnine parc. št. 006/12, k.o. ..., tako da na svoji nepremičnini parc. št. 006/12, k.o. ..., ni ustrezno uredila odvodnjavanja in je meteorno vodo usmerila na nepremičnino tožnice ter ji s tem povzročila tudi materialno škodo, in v delu, s katerim tožnica zahteva vzpostavitev prejšnjega stanja (I. točka izreka); odločilo, da je toženka v roku 30 dni dolžna prenehati z vznemirjanjem nepremičnine parc. št. 006/12, k.o. ..., ki je v lasti tožnice, in ustrezno urediti odvodnjavanje na svoji nepremičnini parc. št. 006/11, k.o. ... (II. točka izreka); toženki prepovedalo, da v bodoče (v roku 31 dni) s takšnimi in podobnimi ravnanji vznemirja posest tožnice na njeni nepremičnini parc. št. 006/12, k.o. ... (III. točka izreka); zavrnilo zahtevek v delu, ki se glasi: “Tožena stranka je dolžna na nepremičnini parc. št. 006/12, k.o. ..., v lasti tožeče stranke, vzpostaviti prejšnje stanje.” (IV. točka izreka); odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe (II., III. in V. točko izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbena zahtevka v točkah II. in III. izreka izpodbijane sodbe v celoti zavrne in toženki prizna prvostopenjske ter pritožbene stroške. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi v II. in III. točki izreka in zadevo v tem obsegu vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, odločitev o stroških postopka pa pridrži do končne odločbe. Pojasnjuje, da je tožbeni zahtevek, ki mu je sodišče ugodilo nesklepčen, nedoločen in neizvršljiv in je zato sam izrek sodbe v tem delu neizvršljiv. Gre za izpolnitev obveznosti, ki ni določena, saj tožnica s tožbenim zahtevkom konkretno ni navedla oz. opredelila, kako naj toženka uredi odvodnjavanje, sodišče pa je takšnemu nekonkretiziranemu zahtevku sledilo. Določeni rok 30 dni za izpolnitev obveznosti ni primeren, prav tako takšnega roka ne more opravičiti dejstvo, da je treba v kratkem času pristopiti k odpravi vzrokov za takšno poseganje. Izpolnitev te obveznosti v 30-dnevnem roku je nemogoča, ker je izpolnitev povezana z izvedbo projektiranja in izvedbo gradbenih del na terenu. Pri tem je sodišče spregledalo, da je toženka oseba javnega prava in je kot taka dolžna spoštovati predpise javnega naročanja, ki jih ni mogoče izvesti v roku 30 dni.

Toženka je prav tako ves čas postopka opozarjala, da izvedenec ni ustrezno ugotovil dejanskega stanja. Ne drži, da je odvodnjavanje na toženkini nepremičnini pomanjkljivo in neustrezno vzdrževano. Poleg tega se na cestno odvodnjavanje priključujejo tudi vode iz drugih zemljišč, hkrati pa so v jašek pred vtokom napeljane cevi tožnice, ki izvirajo in onemogočajo prost pritok voda s ceste. Toženka kot upravljavka državne ceste ne more biti odgovorna za dotok zalednih in talnih voda, kot tudi ne za dotok voda iz drugih nepremičnin, ki niso v njeni lasti in upravljanju. Dodaja, da je izvedenec navajal, da so bile v septembru in oktobru leta 2012 do 15 % močnejše padavine kot padavine v letu 2014, ko je zadeva splazela. Prav tako je izvedenec sam izjavil, da ne ve natančno, zakaj se splazitev glede na podatke ni zgodila že leta 2012. S tem je potrdil, da so bile očitno vzrok splazitve ekstremne padavine. Kljub temu je izvedenec postavil nepodkrepljeno trditev, da bi toženka morala poskrbeti za dreniranje pobočja med spodnjo cesto in vse do tožničine hiše. Toženka vztraja, da je brežina od tožničine hiše do spodaj ležeče državne ceste izven vplivnega območja in toženka v skladu z zakonom ne more urejati takšnih površin, ki spadajo pod pristojnost lokalnih skupnosti. Hkrati opozarja, da je izvedenec na vprašanje sodišča: “Ali je na dvoriščnem platoju pred hišo tožnice pravilno urejeno odvodnjavanje in odtok padavinskih voda s streh stanovanjskih in drugih objektov tožnice?” odgovoril: “O pravilnosti in ustreznosti odvodnjavanja bi se moral izjasniti izvedenec hidrotehnične stroke, ker kot geomehanik lahko zahtevam vodotesnost in ustrezno dimenzijo kanalov, da ne bo prihajalo do prelivanja in namakanj pobočne preperine.” Ni jasno, zakaj je izvedenec mnenja, da je za primer presoje ustreznosti odvodnjavanja stanovanjskega objekta potreben strokovnjak hidrotehnične stroke, za zagotavljanje ustreznosti odvodnjavanja toženke pa očitno ne. Tudi v primeru, da je takšen strokovnjak res potreben, se sodišče s takšno obrazložitvijo ne bi smelo zadovoljiti in bi bilo treba za popolno ugotovitev dejanskega stanja angažirati dodatne izvedence ustrezne stroke. Sodišče prav tako zmotno zaključuje, da sta sporni dve mesti, ki jih je urejala toženka s svojimi ukrepi. Ne drži, da je izveden način dreniranja neustrezen. Prav tako je napačna trditev izvedenca, da ni mogoča kontrola drenažnega sistema, saj je vsem dobro poznan pregled kanalizacijskih sistemov s kamero. Gotovo pa ne more biti utemeljeno, da bi kamnita obloga dolžine samo 24 m, ki se nahaja približno 60 m pod pobočjem hiše, povzročila zadrževanje vode na celotnem pobočju pod hišo in da bi ta zvišan vodostaj vode povzročil splazitev celotnega pobočja.

Ker so bila sanacijska dela opravljena v letih 2007 in 2008, teren pa je splazel v letu 2014, ne obstaja vzročna zveza med izvedenimi sanacijskimi deli in plazom pod stanovanjsko hišo. Konkretno vznemirjanje ni rezultat toženkinega delovanja, marveč ima naravo dogodka in višje sile. S tem, ko je sodišče ugotovilo, da odvodnjavanje meteornih voda na tožničino zemljišče predstavlja direktno emisijo oziroma vznemirjanje lastninske pravice, je zmotno uporabilo materialno pravo, saj meteorna voda iz toženkine nepremičnine ni vzrok za zastajanje vode. Plazenje brežine je predvsem posledica drugih dejavnikov iz sfere tožnice (dodatno nasipavanje in deponiranje lesa ob zunanjem robu, nepravilno odvodnjavanje dvoriščnega platoja, neustrezno urejen izvir vode itd.), ukrepi, izvedeni s strani toženke, pa kvečjemu pripomorejo k izboljšanju razmer na vplivnem območju. Zavzeto stališče sodišča je tudi v nasprotju s strani tožnice predloženim geološko geotehničnim poročilom, zaradi česar je podana tudi kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju: ZPP).

3. Na pritožbo je odgovorila tožnica in predlaga, da se zavrne. Pojasnjuje, da je toženka odgovorna za urejanje regionalne ceste, ki poteka mimo stanovanjske hiše tožnice in da pred rekonstrukcijo ceste tovrstnih težav na nepremičnini ni bilo. Na kakšen način bo toženka uredila odvodnjavanje, je sodišče prepustilo toženki, kar je edino smiselno, saj se sodišče ni spuščalo v tehnične podrobnosti, kako naj toženka to uredi. Tožnica tudi ni mogla podati točno določnega zahtevka, saj je to stvar gradbene stroke. Prav tako je sodišče povsem jasno zapisalo, da narava zatrjevanih imisij dopušča več načinov za njihovo preprečitev in je treba toženki dopustiti možnost izbire ustreznih ukrepov. Roka, v katerem mora toženka urediti odvodnjavanje in prenehati z vznemirjanjem, sta primerna in utemeljena. Ker gre za nujno sanacijo, tudi argumenti toženke glede rokov javnih naročil ne pridejo v poštev.

Ne držijo navedbe toženke, da je stalno plazenje posledica ravnanj tožnice oziroma drugih dejavnikov. Do določenega nasipavanja je prišlo prav zaradi pogrezanja oziroma plazenja. Če ne bi prišlo do plazenja zaradi neustreznega odvodnjavanja s strani toženke, tožnica ne bi imela nikakršne potrebe po nasipavanju. Izvedenec je zelo nazorno pojasnil pomanjkljivosti na strani toženke. Prav tako je iz posnetkov, ki jih je predložila tožnica, zelo nazorno razvidno, da toženka zadeve na cesti ni uredila v skladu s pravili stroke, zaradi česar prihaja do prekomernega zlivanja meteorne vode, ki teče po tožničinem zemljišču vse do podpornega zidu na zgornjem delu ceste, kjer se voda zadržuje prav zaradi neustrezne gradnje tega podpornega zidu in neurejenosti odvodnjavanja. Verjetno sicer drži, da je bil podporni zid postavljen z namenom, da prepreči nadaljnje krušenje brežine, kar je prav, vendar odvodnjavanje ni bilo urejeno, kot bi moralo biti, kar je v nekaj letih povzročilo plazenje.

Dodaja, da je pravilna presoja prvostopenjskega sodišča, da neustrezno odvodnjavanje predstavlja direktno emisijo in bi takšno odtekanje vode toženka morala preprečiti. Nadalje je zmotna trditev toženke, da stabilnost pobočja izven vplivnega območja ceste ni v pristojnosti toženke. Gre za to, da je cesta neustrezno sanirana, saj se prav s ceste na tožničino zemljišče zlivajo velike količine vode. Tako je nesprejemljivo sklicevanje toženke, da je tožničino zemljišče izven pristojnosti toženke. Navsezadnje še izpostavi, da vzrok za aktivizacijo plazu, kot v pritožbi trdi toženka, ni bilo močno deževje v letu 2014, pač pa je šlo za posledico nekaj letnega nabiranja vode pod površjem po sanaciji, in sicer zaradi neustreznega odvodnjavanja in neustrezne sanacije na zgornji strani hiše tožnice.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak pri vodenju postopka, pravilno je uporabilo materialno pravo, obenem je ugotovilo tudi vsa pravno pomembna dejstva.

6. Pritožbene navedbe toženke se v glavnem delijo na tiste, s katerimi toženka vztraja, da sanacijska dela, ki jih je izvedla na svoji nepremičnini (regionalni cesti), niso vzrok za plazenje pod hišo tožnice (1), ter da je odvodnjavanje na nepremičnini toženke ustrezno vzdrževano in posledično ne predstavlja direktne emisije oziroma vznemirjanja lastninske pravice tožnice (2).

7. Kar se tiče odgovornosti za drsenje oziroma plazenje zemljišča pod tožničino hišo, je že prvostopenjsko sodišče zaključilo, da toženki ni moč pripisati izključnega vzroka za plazenje zemljišča. Po izvedenem dokaznem postopku sodišče niti ni moglo ugotoviti, v kolikšnem delu je do plazenja prišlo prav zaradi aktivnosti toženke (49. točka obrazložitve). Nenazadnje je ravno zato zahtevek tožnice, da toženka vzpostavi prejšnje stanje (sanira plazovito območje), zavrnilo. Ker sodišče prve stopnje toženki ni naložilo odgovornosti za plazenje, so njeni pritožbeni očitki v tem oziru neumestni in nepotrebni. Obenem je prvostopenjsko sodišče utemeljilo, da je nastala škoda posledica prepleta številnih dejavnikov (predvsem neugodnih vremenskih razmer z izredno količino padavin), tudi tistih na strani tožnice (odlaganje lesa, nasipavanje dvorišča itd.), zato ne drži, da se sodišče ni opredelilo do trditev, da se stanje terena poslabšuje (tudi) zaradi vzrokov na strani tožnice. Še več, ne samo, da se je prvostopenjsko sodišče glede (so)vplivanja tožnice opredelilo, temveč je zaključilo, da je (tudi) ravnanje tožnice eden izmed potencialnih dejavnikov za plazovitost območja (prav tako 49. točka obrazložitve).

8. Glede odgovornosti toženke za direktne emisije pritožbeno sodišče uvodoma izpostavlja, da so direktne emisije vselej prepovedane, če se izvajajo brez pravnega naslova,2 pri tem pa se niti z upravnimi dovoljenji ne more izključiti pravice do varstva pred emisijami.3 Prvostopenjsko sodišče je s sklicevanjem na izvedensko mnenje mag. A. A. prepričljivo pojasnilo, da je meteorna voda s cestišča (toženkine nepremičnine) speljana tako, da se steka v pretočni jašek, nato pa naprej po pobočju tožničine nepremičnine, pri čemer je količina voda ob izrednih padavinah tolikšna, da ima rušilno moč in povzroča dvig nivoja talne vode (31. in 32. točka obrazložitve). Prav tako je sodišče prepričljivo obrazložilo, da je na delu toženkine nepremičnine, kjer se nahaja kamnita zložba oziroma podporni zid, odvodnjavanje neurejeno, zaradi česar voda zastaja za zidom. Omenjeno (stekanje meteorne vode s toženkinega cestišča, neprepustnost toženkine kamnite zložbe) je prvostopenjsko sodišče pravilno opredelilo kot bistveni neposredni emisiji, saj ne gre za naravno prelivanje vode,4 temveč za afektirano cirkulacijo vode kot posledico delovanja toženkinih posebnih naprav.5 Pritožbeni očitek toženke, da je zmotna presoja sodišča, da gre za direktno emisijo in bi takšno odtekanje toženka morala preprečiti, je zato neutemeljen. Prav tako ne drži, da ima konkretno vznemirjanje naravo dogodka oziroma višje sile. S tem, ko je toženka izoblikovala cestišče in kamnito zložbo tako, da se meteorna voda steka oziroma zadržuje na tožničini nepremičnini, je aktivno ravnala in pri tem vznemirjala tožničino nepremičnino (lastninsko pravico),6 kar je sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo kot protipravno ravnanje, s čimer je pravilno uporabilo materialno pravo.

9. Glede na zgoraj podano materialnopravno izhodišče je prav tako neutemeljen pritožbeni očitek, da je toženka za sanacijo cestišča imela potrebna dovoljenja, skladna s pravili stroke. Za presojo obravnavane zadeve je poglavitno, ali je toženka s tem, ko je zasnovala svoje cestišče tako, da se steka meteorna voda na tožničino zemljišče, hkrati pa se voda na spodnjem delu tožničinega zemljišča zadržuje zaradi toženkine posebne naprave (kamnite zložbe), vznemirjala oziroma motila lastninsko pravico tožnice. Pri tem pa ni bistveno, ali je toženka imela vsa potrebna dovoljenja, saj dovoljenost gradbe sama po sebi ne pomeni (garantira), da izvedena gradba ne bo imela čezmernih (protipravnih) vplivov na sosednja zemljišča. 10. Toženka v pritožbi ne poda nobenega tehtnega razloga, da bi pritožbeno sodišče podvomilo v kompetence in ugotovitve izvedenca glede toženkinega neustreznega odvodnjavanja. Ker je imenovani izvedenec kot geomehanik strokovnjak za vodotesnost in ustrezno dimenzijo kanalov, ima vso potrebno znanje, da je lahko presojal pomen izlivanje meteorne vode iz toženkinega cestišča v obcestni kanal ter prepustnost (vodotesnost) toženkine kamnite zložbe. Presoja odvodnjavanja s strani tožničinih stanovanjskih objektov, za katero je izvedenec navedel, da bi potrebovali izvedenca hidrotehnične stroke, pa v danem primeru ni bistvena za odločitev, ali je toženka s svojim ravnanjem vznemirjala lastninsko pravico tožnice. Zato pritožbeno sodišče sledi dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki temelji na ugotovitvah izvedenca, da je odvodnjavanje na toženkini nepremičnini pomanjkljivo in neustrezno vzdrževano. Očitek izvedencu, da je toženki naložil, da bi morala poskrbeti za dreniranje območja med spodnjo cesto in vse do tožničine hiše, kar po mnenju toženke ni v njeni pristojnosti, temveč v pristojnosti občine, ni utemeljen, saj toženka ugotovitve trga iz konteksta. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da bi ob trenutnem odvodnjavanju meteorne vode toženka morala poskrbeti za dreniranje pobočja med spodnjo cesto in tožničino hišo (31. točka obrazložitve). Kar pomeni, da bi toženka to morala storiti samo, če bi vztrajala na trenutnem odvodnjavanju, ne pa, če svoje odvodnjavanje ustrezno uredi. To izrecno izhaja tudi iz samega izvedenskega mnenja, po katerem bi se toženka razbremenila krivdne odgovornosti že s tem, da bi preprečila stekanje meteornih voda iz regionalne ceste in z rednim vzdrževanjem objektov, s čimer bi zagotovila neovirano pretočnost območja (na list. št. 212). Ker je sodišče toženki naložilo, da ustrezno uredi odvodnjavanje na svoji nepremičnini, se izkažejo za neutemeljene tudi pritožbeni očitki toženke, da ji je sodišče naložilo odgovornost za zemljišče, ki je izven njenega vplivnega območja in spada pod pristojnost lokalne skupnosti.

11. Toženka prav tako neutemeljeno navaja, da je izrek izpodbijane sodbe neizvršljiv, ker izpolnitev obveznosti ni dovolj določena. Prvostopenjsko sodišče je pravilno opozorilo, da narava zatrjevanih emisij dopušča več načinov za njihovo preprečitev, zato je treba toženki dopustiti možnosti izbire ustreznih ukrepov. Odločitev, da je toženka dolžna “ustrezno urediti odvodnjavanje”, je zato pravilna. Prav tako se sklada z ustaljeno sodno prakso, po kateri je treba zahtevek za emisijsko varstvo oblikovati tako, da tožencu omogoči izbiro med več ustreznimi ukrepi,7 z izjemo, kadar je po naravi stvari mogoče emisijo preprečiti le na en način.8

12. Ne vzdrži niti pritožbeni očitek, da je rok 30 dni, v katerem mora toženka ustrezno urediti odvodnjavanje, neprimeren. Sodišče je prve stopnje je pravilno utemeljilo, da je tožnica zahtevala, da se odvodnjavanje uredi v roku 30 dni, toženka pa za razliko od pritožbenega postopka, tega v prvostopenjskem postopku sploh ni konkretizirano prerekala. Zato so pritožbene navedbe glede neustreznosti izpolnitvenega roka nedovoljena pritožbena novota (337. člen ZPP). Ne glede na zgoraj navedeno, je prvostopenjsko sodišče prav tako pravilno upoštevalo, da je zaradi negativnih vplivov v lastninsko pravico tožnice treba hitro pristopiti k odpravi vzrokov za to stanje.

13. Nenazadnje pritožba v ničemer ne pojasni, zakaj in v čem je izpodbijana sodba v nasprotju s predloženim geotehničnim poročilom, zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče zaradi neskladnosti z omenjenim poročilom zakrivilo bistveno kršitev pravdnega postopka.

14. Po ugotovitvi, da niso podani niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

15. Ker je bila toženka s pritožbo v celoti neuspešna, je tožnici dolžna povrniti potrebne pravdne stroške pritožbenega postopka. (154. in 155. člen ZPP v povezavi s 165. členom ZPP). O stroških postopka je pritožbeno sodišče odločilo skladno z Odvetniško tarifo9 (v nadaljevanju: OT). Tožnici je priznalo 625 točk za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. OT 21/1) in 12,5 točk za materialne stroške, kar skupaj znese 637,5 točk oziroma (ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR) 382,5 EUR. Upoštevaje 22 % DDV je toženka dolžna tožnici plačati 466,65 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni (1. in 2. odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude pa gredo od naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

1 Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 – ZArbit, 45/08, 111/08 – odl. US, 57/09 – odl. US, 12/10 – odl. US, 50/10 – odl. US, 107/10 – odl. US, 75/12 – odl. US, 40/13 – odl. US, 92/13 – odl. US, 10/14 – odl. US, 48/15 – odl. US, 6/17 – odl. US, 10/17, 16/19 – ZNP-1, 70/19 – odl. US, 1/22 – odl. US in 3/22 – Zdeb). 2 VSL sodba I Cp 195/2012. 3 II Ips 451/2009. 4 VS II Ips 518/94. 5 Prim. VSL II Cp 71/2013. 6 Prim. VSL I Cp 1854/2013 in VSL II Cp 2369/2014. 7 VS II Ips 451/2009, VSL sodba I Cp 2450/2011, VSL sodba II Cp 930/2014, VSL sklep I Cp 573/2014. 8 VSL sodba I Cp 195/2012. 9 Odvetniška tarifa (Uradni list RS, št. 2/15 in 28/18).