Jedro

Ker sodna taksa za tožbo ni bila plačana najkasneje v roku, ki ga je določilo sodišče v nalogu za plačilo sodne takse in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je štelo, da je tožba umaknjena in je zato ustavilo postopek.

Ker se je tožničin odvetnik, za katerega je v sodnem spisu izkazano tožničino pooblastilo za vložitev tožbe, po vložitvi tožbe upokojil, pritožbo pa je vložil po upokojitvi in čeprav zanjo posebej ni predložil dokaza o opravljenem pravniškem državnem izpitu, je Vrhovno sodišče štelo, da kot pooblaščenec izpolnjuje ta pogoj za zastopanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 105. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 štelo tožbo za umaknjeno.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da tožeča stranka ob vložitvi tožbe po odvetniku ni plačala sodne takse, zato ji je sodišče po odvetniku vročilo plačilni nalog z dne 8. 6. 2010 za njeno plačilo, ki ga je odvetnik prejel dne 12. 6. 2010. Plačilni nalog je vseboval tudi opozorilo, da bo v primeru neplačila sodne takse v navedenem znesku in roku v skladu s tretjim odstavkom 105. a člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1 štelo, da je tožeča stranka tožbo umaknila.

3. Tožnik v pritožbi pojasnjuje, da je do zamika plačila sodne takse res prišlo, vendar iz opravičenih razlogov. Pooblaščenec je v soboto dne 12. 6. 2010 prejel plačilni nalog, nato je ves teden poskušal stopiti v stik s tožnico, ki pa je bila (kot se je kasneje izkazalo) na dopustu. Pooblaščenec je dne 21. 6. 2010 odpotoval v Bruselj, kjer je ostal dalj časa, saj je bil v depresiji in duševni stiski iz splošno znanega razloga glede upokojitve. Takoj ko se je vrnil, je dne 13. 7. 2010 iz lastnih sredstev poravnal sodno takso. Predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in dovoli nadaljevanje postopka po vloženi tožbi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi se izpodbija sklep, s katerim je prvostopenjsko sodišče ustavilo upravni spor v zvezi s tožničino tožbo, ki jo je štelo za umaknjeno, ker tožnica sodne takse za tožbo ni plačala v roku, določenem v plačilnem nalogu.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu pravilna in na zakonu utemeljena. Po določbi prvega odstavka 105. a člena ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja v upravnem sporu, mora tožnik že ob vložitvi tožbe plačati sodno takso. V nasprotnem primeru mora biti sodna taksa plačana najkasneje v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse, v katerem mora sodišče stranko opozoriti na posledice njenega neplačila (drugi odstavek 105. a člena ZPP). Če v tem roku sodna taksa za tožbo ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je vloga umaknjena (tretji odstavek istega člena).

7. V obravnavanem primeru tožnica (oziroma njen pooblaščenec) sama priznava, da sodne takse v roku iz plačilnega naloga ni plačala, iz njenih navedb pa ne izhaja, da bi obstajali razlogi, zaradi katerih ji sodne takse ne bi bilo treba plačati (oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks). Pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na razloge za zamudo plačila, pa v obravnavanem primeru niso pravno pomembni, saj ni sporno, da sodna taksa ni bila plačana v roku, to pa je po samem zakonu razlog za ustavitev postopka zaradi zakonske domneve, da je tožba umaknjena.

8. Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da je pooblaščenec tožeče stranke postopek v upravnem sporu začel kot odvetnik, v času vložitve pritožbe pa je bil po lastnih navedbah že upokojen, torej jo je vložil kot pooblaščenec. Ker se v sodnem spisu nahaja pooblastilo odvetniku za vložitev tožbe, je Vrhovno sodišče štelo, da ista oseba kot pooblaščenec izpolnjuje pogoje po drugem odstavku 22. člena ZUS-1, namreč, da ima opravljen pravniški državni izpit in pritožbe ni zavrglo (336. člen in 108. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.