Jedro

Pritožbi je treba pritrditi glede očitka o nekonkretiziranosti predlagane začasne odredbe v delu, kolikor se nanaša na prepoved kakršne koli spremembe na vseh nepremičninah, ki so predmet začasne odredbe. Pravilno namreč opozarja, da predlagatelji niso dovolj jasno opredelili predlagane prepovedi „kakršne koli druge spremembe“ na nepremičninah, zajetih z začasno odredbo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi v delu, s katerim je bil zavrnjen ugovor zoper sklep o izdaji začasne odredbe Okrajnega sodišča v Ljubljani N 105/2010 z dne 07. 04. 2011 v delu, ki se nanaša na prepoved gradnje ali kakršne koli druge spremembe na nepremičninah parc. št. 323/372, 323/373, 323/411, 323/376 in 323/377, ter v delu, ki se nanaša na prepoved kakršne koli druge spremembe na vseh v začasni odredbi navedenih nepremičninah, in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor nasprotnega udeleženca zoper sklep o izdaji začasne odredbe Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. N 105/2010 z dne 07. 04. 2011 ter sklenilo, da bo o stroških postopka odločilo s končnim sklepom.

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje nasprotni udeleženec. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru ugodi in predlagane začasne odredbe ne dovoli, podredno pa izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Vztraja, da je predlog za izdajo začasne odredbe nekonkretiziran, izdana začasna odredba pa onemogoča kakršne koli posege in razpolaganja lastnika na celotnem področju Z., tudi na predelih, ki so precej oddaljeni od zemljišč, ki jih predlagatelj opredeljuje kot funkcionalna zemljišča. Prav tako niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), nenadomestljiva škoda pa nastaja nasprotnemu udeležencu in ne predlagateljem. Sodišče prve stopnje je 28. 06. 2011 izdalo tudi popravni sklep, ki ga je nasprotna stranka prejela 06. 07. 2011, na ta sklep pa sodišče med drugim opira tudi izpodbijani sklep, četudi popravni sklep ob njegovi izdaji še ni bil pravnomočen. Meni, da so trditve predlagatelja o verjetnosti terjatve nekonkretizirane, saj bi morala biti zemljišča, za katera predlagatelj trdi, da so funkcionalna večstanovanjskim stavbam, kot takšna opredeljena vsaj v prostorskih aktih, veljavnih v času gradnje stavb. Kljub temu pa predlagatelji predlagajo zavarovanje tudi na kilometer oddaljenih zemljiščih, za katere predlagatelji v odgovoru na ugovor sami priznavajo, da jim ne pripadajo. Sodišče z izdano začasno odredbo tako omejuje nasprotnega udeleženca v razpolaganju in uporabi zemljišč, na katerih ima nesporno lastninsko pravico nasprotni udeleženec. Tako nastaja nasprotnemu udeležencu nenadomestljiva škoda. Ne more namreč izvesti parcelacij, ki bi omogočile razmejitev gradbenih parcel od ostalih, tudi javnih površin, ne more podati dovoljenja za izvedbo javne infrastrukture, predvsem elektrike in komunalnih vodov, vse zaradi zahtevka na povsem dislociranem zemljišču. V naravi pa je stanje že vrsto let nespremenjeno in nasprotna udeleženka nikoli, niti sedaj, ne izvaja nikakršnih posegov na tem zemljišču. Tega predlagatelji niti ne zatrjujejo, niti ne dokazujejo, pavšalnost njihovih navedb pa zatorej ne dopušča takšnega posega v lastninsko pravico nasprotne udeleženke. Priglaša stroške s pritožbo.

3. Predlagatelji so odgovorili na vročeno pritožbo. Sodišču druge stopnje predlagajo, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne, nasprotnemu udeležencu pa naloži plačilo pritožbenih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Ponavljajo dejstva in razloge, s katerimi so tekom postopka utemeljevali verjetnost terjatve, in nasprotujejo pritožbenemu ugovoru, da začasna odredba onemogoča nasprotnemu udeležencu razpolaganje z zemljišči na celotnem področju Z.. Izpodbijana začasna odredba namreč meri na konkretno določene nepremičnine v k.o. Z., od katerih vse bodisi mejijo na stavbišča stanovanjskih stavb predlagateljev, bodisi so v neposredni bližini (in ne en kilometer oddaljene, kot v pritožbi pavšalno zatrjuje nasprotni udeleženec). Vse to je povsem jasno razvidno iz spletnega katastra. Poleg tega začasna odredba meri na gradnjo in druge dejanske spremembe na nepremičninah, ne pa na razpolaganje in obremenjevanje nepremičnin (pred negativnimi učinki slednjega namreč predlagatelje varuje že zaznamba postopka po Zakonu o vzpostavitvi etažne lastnine (v nadaljevanju ZVEtL). Nevarnost gradnje in drugih podobnih posegov v sporne nepremičnine pa je izkazana z dokaznim dejstvom, da si nasprotni udeleženec prizadeva za pridobitev gradbenega dovoljenja za gradnjo na spornih zemljiščih, kljub temu, da glede spornih nepremičnin obstaja spor o lastništvu in da predlagatelji verjetno izkazujejo, da gre za pripadajoče zemljišče k omenjenemu stanovanjskemu kareju. Izpodbijana začasna odredba tudi ne preprečuje parcelacije, saj pri parcelaciji ne gre za spremembo na nepremičnini sami, temveč za spremembo katastrske označbe. Pritožbenim navedbam očita tudi pavšalnost, saj nasprotni udeleženec z ničimer ne konkretizira svojih trditev o tem, česa vse domnevno ne more storiti. Nasprotni udeleženec z ničemer ne izkaže na stopnji verjetnosti nastanka kakršne koli škode, niti je ne konkretno zatrjuje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Predlagatelji so v obravnavani nepravdni zadevi predlagali določitev pripadajočega zemljišča k svojim stavbam na podlagi 30. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine (v nadaljevanju ZVEtL). Hkrati so predlagali izdajo začasne odredbe za prepoved gradnje in kakršne koli druge spremembe na nepremičninah, ki mejijo na funduse njihovih zgradb zaradi pretnje, da bo uveljavitev njihove terjatve onemogočena oziroma znatno otežena (prva alineja 272. člena ZIZ). V takšnem predlogu so jasno navedli, katera zemljišča mejijo na funduse stavb predlagateljev, kakor tudi način oziroma namen uporabe takšnih zemljišč. Pri tem pa svoje trditve substancirali tudi z natančno opredelitvijo, katere nepremičnine služijo kot funkcionalna zemljišča v celoti, katera pa zgolj delno, pri čemer so za slednje tudi opisno navedli, v katerem delu so funkcionalna njihovim stavbam. Glede na to, da so s predlogom za izdajo začasne odredbe po drugi strani zajeli vse mejne nepremičnine v celoti, pa nasprotna udeleženka v pritožbi pravilno vztraja, da je sodišče neutemeljeno prepovedalo gradnjo in kakršno koli drugo spremembo na vseh nepremičninah, ki mejijo na funduse njihovih zgradb v celoti. Iz predloga za izdajo začasne odredbe je namreč razvidno, da predlagatelji obstoja funkcionalnih zemljišč ne zatrjujejo na parc. št. 323/372, 323/373, 323/411, 323/376 in 323/377 v celoti, zato v navedenem delu ni pravilen impliciten zaključek sodišča, da je s tako oblikovano začasno odredbo (ki prepoveduje gradnjo tudi na delih nepremičnin, na katerih predlagatelji ne zasledujejo določitve pripadajočega zemljišča) mogoče doseči namen zavarovanja uveljavljane terjatve predlagateljev v smislu 273. člena ZIZ. Ker pa je v posledici takšne zmotne materialnopravne presoje ostalo dejansko stanje zadeve nepopolno ugotovljeno, je sodišče izpodbijani sklep v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena TPP v zvezi s 37. členom ZNP in 15. členom ZIZ).

6. Pritožbi je treba pritrditi tudi glede očitka o nekonkretiziranosti predlagane začasne odredbe v delu, kolikor se nanaša na prepoved kakršne koli spremembe na vseh nepremičninah, ki so predmet začasne odredbe. Pravilno namreč opozarja, da predlagatelji niso dovolj jasno opredelili predlagane prepovedi „kakršne koli druge spremembe“ na nepremičninah, zajetih z začasno odredbo. Že iz primerjave očitno različnih predstav predlagateljev in nasprotnega udeleženca o tem, kaj pomenijo druge spremembe na spornih nepremičninah (iz pritožbenih ugovorov izhaja, da nasprotni udeleženec kot spremembo na nepremičnini šteje tudi parcelacijo, medtem ko predlagatelji parcelaciji ne nasprotujejo) namreč izhaja, da je predlog za izdajo začasne odredbe v tem delu pomensko odprt, sodišče pa posledično ne more preveriti, ali je predlagana vsebina začasne odredbe v tem delu sploh ustrezna za zavarovanje uveljavljane terjatve.

7. Iz pojasnjenih razlogov je sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavilo tudi v delu, ki se nanaša na ugovor zoper sklep o izdaji začasne odredbe Okrajnega sodišča v Ljubljani N 105/2010 z dne 07. 04. 2011 v delu, ki se nanaša na prepoved kakršne koli druge spremembe na vseh v začasni odredbi navedenih nepremičninah (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 15. členom ZIZ). V novem postopku se bo moralo sodišče pri presoji ugovora zoper začasno odredbo v delu, ki se nanaša na prepoved gradnje ali kakršne koli druge spremembe na nepremičninah parc. št. 323/372, 323/373, 323/411, 323/376 in 323/377 ponovno opredeliti do izpolnjenosti pogoja obstoja verjetnosti terjatve tako, da bo ugotovilo, na katerih delih navedenih nepremičnin predlagatelji sploh zatrjujejo obstoj funkcionalnega zemljišča, in začasno odredbo potrditi kvečjemu v tem delu, v preostalem pa zavrniti. Glede ugovora zoper začasno odredbo v delu, ki se nanaša na prepoved kakršne koli druge spremembe na vseh v začasni odredbi navedenih nepremičninah, pa bo moralo sodišče predlagatelje najprej pozvati na dopolnitev nepopolnega predloga za izdajo začasne odredbe tako, da bodo ustrezno konkretizirali pomen prepovedi kakršne koli druge spremembe na nepremičninah in s tem jasno razmejili posege v prostor in načine razpolaganja, katerih prepoved zasledujejo s predlogom za izdajo začasne odredbe. V nasprotnem primeru (če predlagatelji predloga ne bodo ustrezno dopolnili) bo moralo namreč sodišče ugovoru nasprotne udeleženke v tem delu ugoditi in v tem obsegu sklep o izdaji začasne odredbe razveljaviti in predlog zavreči (5. odstavek 108. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

8. V preostalem delu, tj. glede prepovedi gradnje na vseh nepremičninah, navedenih v začasni odredbi, razen na parc. št. 323/372, 323/373, 323/411, 323/376 in 323/377, pa sodišče druge stopnje pritrjuje dejanskim in pravnim razlogom sodišča prve stopnje kot pravilnim. Nasprotni udeleženec se namreč v zvezi z očitkom o nepravilno ugotovljeni verjetnosti obstoja terjatve predlagateljev zmotno sklicuje na 7. člen ZVEtL, ki naj bi po njegovem mnenju dovoljeval dokazovanje obstoja funkcionalnih zemljišč zgolj s prostorskimi akti, veljavnimi v času gradnje stavb, iz katerih izhaja, da so bila takšna zemljišča določena kot funkcionalna stavbam. Četrti odstavek 7. člena ZVEtL sicer res določa, da se za zemljišče, ki je bilo kot tako načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih aktih, šteje za zemljišče, ki je neposredno namenjeno za redno rabo stavbe v smislu tretjega odstavka tega člena. Vendar obenem določa tudi, da ga v primeru, ko pripadajočega zemljišča ni mogoče ugotoviti na takšen način, določi sodišče, upoštevajoč vse okoliščine primera, pri čemer upošteva v zakonu netaksativno naštete kriterije, ki najpogosteje utemeljujejo zaključek o tem, da je del zemljišča služil kot funkcionalno zemljišče stavbi.

9. Iz takšne celovito – in ne zgolj delno! - povzete zakonske ureditve zatorej izhaja, da obstoji v primeru določenosti zemljišč v prostorskih aktih ali upravnih dovoljenjih kot funkcionalnih zakonska izpodbojna domneva, da takšna zemljišča dejansko predstavljajo funkcionalna zemljišča, kar pa lahko nasprotni udeleženec ovrže s trditvami in dokazi o tem, da se takšna zemljišča vendarle niso uporabljala v te namene. V primeru, ko takšni prostorski akti ali upravna dovoljenja ne obstojijo oziroma se predlagatelji nanje ne sklicujejo, pa mora sodišče v dokaznem postopku ugotoviti, ali so zemljišča, za katera se zatrjuje, da so funkcionalna stavbam, dejansko služila namenom, ki utemeljujejo zaključek o njihovi funkcionalnosti stavbam. V takšnih primerih torej obstoj funkcionalnih zemljišč ni izključen, le domnevan ni tako, kot v primeru, ko so bila funkcionalna zemljišča opredeljena v prostorskih aktih ali v upravnih dovoljenjih, zato morajo predlagatelji njihovo funkcionalnost stavbi utemeljiti z ustreznimi trditvami in (drugimi) dokazi o namenu njihove rabe.

10. V obravnavanem primeru so predlagatelji to storili z določnim zatrjevanjem, da sporna zemljišča, ki mejijo na funduse njihovih stavb, v celoti ali delno uporabljajo bodisi za namen dostopa do svojih nepremičnin, bodisi parkiranja, bodisi odlaganja odpadkov (ustrezen namen, ki ustreza pojmu funkcionalne rabe, so zatrdili za vsako parcelo posebej), sodišče prve stopnje pa je takšne okoliščine preverilo v postopku izdaje začasne odredbe, in tudi po oceni sodišča druge stopnje pravilno ugotovilo, da trditve predlagateljev vsekakor utemeljujejo verjetnost obstoja uporabe takšnih zemljišč oziroma njihovega dela za funkcionalne potrebe stavbe. Nasprotni udeleženec nenazadnje takšnih dejanskih trditev predlagatelja o načinu rabe spornih zemljišč ni prerekal. 11. Poleg predhodno pojasnjene verjetne izkazanosti obstoja uveljavljane terjatve je sodišče pravilno ugotovilo tudi pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Sodišče druge stopnje se namreč strinja, da bi bila v primeru gradnje na takšnih zemljiščih vsekakor ogrožena možnost njihove uporabe za funkcionalne potrebe stavbe, s čimer bi predlagateljem nastala težko nadomestljiva škoda. Nasprotni udeleženec se v pritožbi sicer protivi takšnemu zaključku z vztrajanjem, da nikoli, niti sedaj ne izvaja nikakršnih posegov na tem zemljišču. Vendar pri tem navaja, da bi mu z izdajo začasne odredbe nastaja nenadomestljiva škoda, saj ne more izvesti parcelacij, ki bi omogočile razmejitev gradbenih od ostalih parcel, ter ne more podati dovoljenja za izvedbo javne infrastrukture, predvsem elektrike in komunalnih vodov. Ker slednje vsekakor pomeni gradnjo na nepremičninah, za katere predlagajo zavarovanje predlagatelji, sodišče druge stopnje takšnim ugovorom nasprotnega udeleženca, ki so v nasprotju z njegovimi trditvami o nameravanih posegih v sporne površine, ni sledilo. Ker pri preizkusu izpodbijanega sklepa v tem delu tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP ter 37. členom ZNP in 15. členom ZIZ) je pritožbo nasprotnega udeleženca v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 15. členom ZIZ).

12. O stroških bo sodišče odločilo s končnim sklepom, s katerim bo uredilo sporno razmerje med udeleženci postopka, saj so stroški, ki nastanejo v postopku izdaje začasne odredbe ali zaradi njega, del siceršnjih stroškov nepravdnega postopka (četrti odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 15. členom ZIZ).