Jedro

V času odločanja sodišča prve stopnje tožnica ni imela več veljavne podlage za izvirno pridobitev lastninske pravice, saj so bile z dokončnostjo upravne odločbe, s katero je bila denacionalizacijska odločba izrečena za nično, odpravljene pravne posledice, ki so iz nje nastale (281. člen ZUP). Vzpostavilo se je stanje, kakršno je bilo, če ne bi bilo nezakonitega upravnega akta, s katerim je tožnica pridobila lastninsko pravico. Ob tem pritožbeno sodišče pritrjuje tožnici, da gre za poseg v njene pridobljene pravice, do katerega pa je prišlo skladno z zakonom, z dokončno odločbo, izdano v upravnem postopku. Zato o njegovi protipravnosti ni mogoče govoriti in ne gre za neupravičen poseg v tožničino ustavno pravico do zasebne lastnine (33. člen URS).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica je dolžna tožencu v roku 15 dni povrniti 246,49 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na izpraznitev nepremičnine parc. št. 266/88, k. o. X, in njeno izročitev tožnici ter na plačilo zneska 1.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz I. točke izreka sodbe. Tožnici je naložilo, da je dolžna tožencu povrniti 234,85 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Opozarja, da je sodišče kršilo njeno ustavno pravico do zasebne lastnine, ko je ob ugotovitvi, da je zoper upravno odločbo o ničnosti denacionalizacijske odločbe vložena tožba v upravnem sporu, o kateri upravno sodišče še ni odločilo, zaključilo, da ni lastnica nepremičnine. Pri tem ni upoštevalo, da upravna odločba o ničnosti ne pomeni odločitve o lastninski pravici. Zmotno je sklicevanje na 281. člen ZUP, ki je postopkovna določba. Pravno zgrešen je tudi zaključek, da toženec v razmerju do tožnice nepremičnine 266/88, k. o. X, ni uporabljal nezakonito. Razlogi sodbe so sami s seboj v nasprotju, saj sodišče v 14. točki obrazložitve potrjuje, da se v postopku po predlogu za izrek ničnosti ne odloča o lastninski pravici, celotna obrazložitev v ostalem delu izpodbijane odločbe pa postopku odločanja o ničnosti odločbe o denacionalizaciji pripisuje pomen odločanja o lastninski pravici ter zato tožnici odreka aktivno legitimacijo. Ničnost odločbe o denacionalizaciji bi lahko bila zgolj podlaga za vložitev izbrisne tožbe po določbi ZZK-1. Sodba zmotno razlaga deklaratornost vpisov v zemljiško knjigo v primeru pridobitve lastninske pravice na podlagi odločbe upravnega organa. Tožnica je s pravnomočno odločbo o denacionalizaciji leta 1999 na originaren način pridobila lastninsko pravico na nepremičnini in te ji ni več mogoče odvzeti. Po 66. členu ZDen se spremembe zemljiškoknjižnega stanja na podlagi odločbe o denacionalizaciji izvedejo šele po njeni pravnomočnosti. To bi moralo toliko bolj veljati za upravno odločbo, ki ugotovi ničnost odločbe o denacionalizaciji. Samo dokončnost takšne odločbe ni dovolj. Lastninske pravice ni mogoče odvzeti brez učinkovite možnosti sodne presoje, ki jo je tožnica izkoristila z vložitvijo tožbe v upravnem sporu. Sodba se zmotno sklicuje na 42. člen SPZ o dokončni odločbi upravnega organa, saj ta člen ureja pridobitev lastninske pravice, kar pa ni vsebina in odločitev upravne odločbe. Upravno odločanje o ničnosti odločbe o denacionalizaciji je obremenjeno s kršitvami ustavnih pravic in ustavnih jamstev ter je napačno in zmotno v dejanskem in pravnem pogledu. Noben razlog za ničnost odločbe po 279. členu ZUP ni podan, kar pove že to, da v prvem poskusu tožencev in Občine Upravno sodišče RS predlogu za izrek ničnosti ni ugodilo. Toženec nikoli ni bil lastnik parc. št. 266/88, k. o. X, ter ni imel pravice uporabe v času družbene lastnine. Z lastninsko tožbo je propadel. Morebitne materialnopravno napačne vpise se lahko izpodbija zgolj z izbrisno tožbo, za uporabo tega pravnega instituta pa ni zakonske podlage. Napačni so razlogi sodišča, ki je zavrnilo predlog za prekinitev pravdnega postopka, saj gre za predhodno vprašanje. V zadevi P 286/2017, ki obravnava identičen spor, je sodišče postopek prekinilo. V dveh primerih je Upravno sodišče RS ugodilo tožbi v upravnem postopku ter odpravilo odločbi Upravne enote in zadevo vrnilo istemu organu v ponoven postopek, pri čemer se zadevi nanašata na sosede toženca v ... Ni razumnih razlogov, da bi bila odločitev upravnega sodišča glede toženca drugačna.

3. Na pritožbo je odgovoril toženec in prerekal podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Lastninsko tožbo na vrnitev stvari lahko vloži samo oseba, ki je lastnik stvari in ki stvari nima v svoji posesti (92. člen SPZ). Tožnica je svojo izvirno pridobljeno (so)lastninsko pravico utemeljevala z dopolnilno odločbo o denacionalizaciji Upravne enote s 1. 9. 1999 in njeno izvedbo v zemljiški knjigi. Toženec je pravilnosti odločitve upravnega organa v denacionalizacijskem postopku ves čas oporekal in zatrjeval, da v njem ni imel možnosti sodelovanja, svojo posest pa upravičeval z odplačno pogodbo o neposredni oddaji stavbenega zemljišča št. 466-25/89-3, sklenjeno s Skladom stavbnih zemljišč Občine.

6. Lastninska pravica se v skladu z 42. členom SPZ pridobi s pravnomočno sodno odločbo ali dokončno odločbo upravnega organa, razen če zakon določa drugače. ZDen drugačnih določb nima.1 Določilo 66. člena ZDen se nanaša zgolj na izvršitev denacionalizacijske odločbe s spremembo zemljiškoknjižnega stanja, ne pa na trenutek izvirne pridobitve lastninske pravice. Ta nastopi z dokončnostjo odločbe ali s trenutkom, določenim v posamični denacionalizacijski odločbi.

7. Denacionalizacijska odločba, s katero je tožnica pridobila lastninsko pravico na parceli 266/88, k. o. X, je bila (tudi) glede omenjene parcele izrečena za nično z odločbo UE št. 339-7/2016-48 z 31. 3. 2017, pri čemer je ta odločba postala dokončna z odločbo RS, Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. 490-13/2017/5 s 23. 6. 2017, s tem pa so bili tudi odpravljeni njeni učinki (224. člen ZUP). V času odločanja sodišča prve stopnje torej tožnica ni imela več veljavne podlage za izvirno pridobitev lastninske pravice, saj so bile z dokončnostjo upravne odločbe, s katero je bila denacionalizacijska odločba izrečena za nično, odpravljene pravne posledice, ki so iz nje nastale (281. člen ZUP). Vzpostavilo se je stanje, kakršno je bilo, če ne bi bilo nezakonitega upravnega akta, s katerim je tožnica pridobila lastninsko pravico. Ob tem pritožbeno sodišče pritrjuje tožnici, da gre za poseg v njene pridobljene pravice, do katerega pa je prišlo skladno z zakonom, z dokončno odločbo, izdano v upravnem postopku. Zato o njegovi protipravnosti ni mogoče govoriti in ne gre za neupravičen poseg v tožničino ustavno pravico do zasebne lastnine (33. člen URS).

8. Ker se je glede na odpravljene učinke denacionalizacijske odločbe vzpostavilo stanje, ko tožnica nikoli ni postala lastnica sporne nepremičnine, je odločitev sodišča prve stopnje, da za lastninsko tožbo zoper toženca ni legitimirana, pravilna. Posledično tožnica tudi ni upravičena za uveljavljanje uporabnine po drugem odstavku 96. člena SPZ za čas od 1. 1. 2006 do vložitve tožbe v letu 2011. 9. Odločitev sodišča prve stopnje ima vse bistvene razloge o odločilnih dejstvih, da jo je mogoče preizkusiti, pravilno pa je uporabljeno tudi materialno pravo, zato so nasprotni pavšalni pritožbeni razlogi, ki sodbi očitajo protislovnost, neutemeljeni.

10. Ker je za odločitev o stvari zadostovala dokončna odločba upravnega organa o (delni) ničnosti denacionalizacijske odločbe, ni bilo podlage za prekinitev postopka na podlagi 206. člena ZPP. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, bo tožnica v primeru uspeha v upravnem sporu lahko svoje pravice v tej pravdi uveljavljala z izrednim pravnim sredstvom. Prekinitev postopka ni v dispoziciji strank, odločitvi sodišča prve stopnje pa ni mogoče očitati zmotne uporabe 206. člena ZPP. Tudi sklicevanje tožnice na sodbi Upravnega sodišča RS s 1. 3. 2018 in 20. 4. 2018, s katerima je sodišče v istovrstnih zadevah odpravilo odločbi Upravne enote in vrnilo zadevi istemu organu v ponoven postopek, sprejema drugačne odločitve ne narekujeta. Ne gre namreč za odločbi v konkretni zadevi, poleg tega ju je tožnica predložila zgolj v omejenem obsegu (le uvodne strani in zadnjo stran), kar onemogoča uvid v vsebinske razloge sodišča glede razveljavitve in nadaljnjih napotkov upravnemu organu.

11. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je dolžna tožencu povrniti njegove stroške pritožbenega postopka. Te je sodišče odmerilo na podlagi Odvetniške tarife in tožencu priznalo nagrado za redno pravno sredstvo v višini 196,80 EUR, povečano za materialne stroške in davek na dodano vrednost, kar skupno znaša 264,49 EUR. Ta znesek je tožnica tožencu dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

1 Primerjaj Tratnik, Komentar k 42. členu SPZ, SPZ s komentarjem, stran 260.