Jedro

Pojem splošni skupni del stavbe je neločljivo povezan z etažno lastnino, ki je lastnina posameznega dela zgradbe in solastnina skupnih delov (prvi odstavek 105. člena SPZ). Stavbe, ki niso v etažni lastnini, torej ne morejo imeti skupnih delov z drugimi večstanovanjskimi stavbami in tudi ne z drugimi zemljiškimi parcelami. Ker vpisa pravic, ki jih je predlagateljica želela doseči, niti stvarnopravna pravila niti pravila zemljiškoknjižnega prava ne poznajo, predlagani vpis ni bil mogoč.

Izrek

Pritožba se zavrne, kolikor izpodbija odločitev o dopolnitvi predloga z dne 26. 4. 2012 in se v tem obsegu sklep zemljiškoknjižne sodnice potrdi.

V preostalem delu se pritožbi ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se dovolijo vpisi po predlogu z dne 11.4.2012.

Obrazložitev

1. Zemljiškoknjižna sodniška pomočnica je s sklepom z dne 2.7.2014 ugodila predlogu z dne 11.4.2012 in dovolila izbris osnovnega pravnega položaja pri nepremičnini parc. št. 1244/2 k.o. V. ter vpis novega osnovnega pravnega položaja te nepremičnine - kot splošni skupni del stavbe v etažni lastnini, v korist vsakokratnih lastnikov več večstanovanjskih stavb št. 486, 430, 478, 424, 474, 450, 420, 443, 438, 428 in 425 k.o. V. 2. Zoper sklep je ugovarjala predlagateljica. Zemljiškoknjižna sodnica je ugovoru delno ugodila in odločila, da se odločitev spremeni tako, da se vpis ne dovoli niti po predlogu z dne 11.4.2012, niti po dopolnitvi predloga z dne 26.4.2012. 3. V pritožbi zoper sklep zemljiškoknjižne sodnice predlagateljica navaja, da je nepravilno stališče sodišča, da stavbe, ki niso v etažni lastnini, ne morejo imeti skupnih delov z drugimi večstanovanjskimi stavbami in tudi ne z drugimi zemljiškimi parcelami, ker da je pojem splošni skupni del neločljivo povezan z etažno lastnino. V nadaljevanju je sodišče celo poseglo v pravnomočno sodno odločbo, saj predlagateljica ni ugovarjala v delu, kjer je bil vpis dovoljen in sicer kolikor je bil dovoljen vpis splošnega skupnega dela stavbe v korist vsakokratnih lastnikov stavb št. 486, 430, 478, 424, 474, 450, 420, 443, 438, 428, 425 k.o. V. Sodišče je s tem, ko je preverjalo ali so izpolnjeni pogoji za vpis v tem delu, ki ni bil izpodbijan, prekoračilo svoje pravice. Predlagateljica nato očita kršitve iz prvega odstavka in 8. točke drugega odstavka 339.člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ker se sodišče ni opredelilo do substanciranih in pravno pomembnih navedb o posegu v ustavno zajamčeno pravico predlagateljice do zasebne lastnine. Nepravilno je po njenem uporabljeno tudi materialno pravo in sicer prva točka prvega odstavka 148. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1) v zvezi s prvim odstavkom 7. člena in 30. členom Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine in določitvi pripadajočega zemljišča (v nadaljevanju: ZVEtL) ter 23. člen Stanovanjskega stran 3 od 4 zakona (v nadaljevanju: SZ-1) in 105. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ), saj ustavnoskladna razlaga v konkretnem primeru odkazuje na uporabo 3. člena Zakona o sodiščih, ki ga sodišče ni uporabilo. Po mnenju predlagateljice podlago, da je določitev pripadajočega zemljišča mogoča za enostanovanjske stavbe in garaže, pri katerih ni vzpostavljena etažna lastnina, daje 30. člen ZVEtL, saj gre za stavbo, ki je bila zgrajena pred 1.1.2003. Ta člen jasno določa, da se lahko pripadajoče zemljišče določi tudi k stavbi, na kateri ni vzpostavljena etažna lastnina. Nekdanja družbena zemljišča, ki so predstavljala funkcionalna zemljišča stavb, so namreč po predpisih o lastninjenju postala last lastnikov stavb. Pravica uporabe pa se je pridobivala ne glede na to, ali je šlo za enostanovanjsko stavbo ali za stavbo z več posameznimi deli. Lastninska pravica se v postopku po ZVEtL ne določa ali pridobiva na novo, temveč se zgolj ugotavlja za nazaj. Lastnik stavb in posledično pripadajočega zemljišča je bilo podjetje G. d.d., ki je s posadno listino z dne 21.11.2011 priznalo lastninsko pravico na pripadajočem zemljišču lastnikom večstanovanjskih stavb, enostanovanjskih stavb in lastnikom garaž. Lastninska pravica v korist večstanovanjskih stavb je bila že vknjižena, v korist enostanovanjskih stavb pa zaradi tehnične nemožnosti elektronskega vpisa še ni bila izvedena. Predlagateljica ne more biti omejena pri pridobitvi lastninske pravice z načinom vpisa v zemljiško knjigo. Ne more pa se od nje zahtevati vpis, ki tehnično ni izvedljiv oziroma ga računalniški program ne dopušča. Če vpis tehnično ni mogoč, bi moralo sodišče izdati sklep ročno. Predlagateljica navaja, da ji je z odločitvijo kršena ustavna pravica do zasebne lastnine, saj ne more pridobiti skupne lastnine na parceli št. 1244/2, čeprav so takrat, ko se je gradila soseska G., kupili sporno parcelo lastniki več večstanovanjskih hiš in lastniki enostanovanjskih stavb in garaž in so jo od nakupa leta 1983 tudi uporabljali. 3. člen Zakona o sodiščih v primeru, ko sodišče oceni, da se civilnopravna zadeva ne da rešiti na podlagi veljavnih predpisov, upošteva predpise, ki urejajo podobne primere. Tako bi tudi (morda)pomanjkljiva zakonska ureditev terjala, da se v obravnavanem primeru predlagateljici sodno varstvo zagotovi in ne odvzame, saj parcela št. 1422 k.o. V. izpolnjuje vse kriterije splošnega skupnega dela vsem stavbam soseske G. Sodišče je ustavno pravni vidik interpretacije zanemarilo in vpis zavrnilo, ob tem da je Okrajno sodišče v Šmarju v Jelšah v zadevi Dn 85768/2012 z dne 2.4.2013 v primerljivi zadevi vpis dovolilo. Vrhovno sodišče je v svoji odločbi II Ips 341/2014 lastnike enostanovanjskih stavb razlastilo in kršilo 7. člen Ustave. S tako odločitvijo je lastnikom enostanovanjskih stavb onemogočen dostop do svojih stavb, dovoz, parkiranje.

4. Pritožba je delno utemeljena, kot izhaja iz naslednjih razlogov:

5. Predlagateljica pravilno navaja, da ni ugovarjala zoper sklep, s katerim je zemljiškoknjižna sodniška pomočnica ugodila njenemu predlogu z dne 11.4.2012 in dovolila izbris osnovnega pravnega položaja pri nepremičnini parc. št. 1244/2 k.o. V. ter vpis novega osnovnega pravnega položaja te nepremičnine – kot splošni skupni del stavbe v etažni lastnini, v korist vsakokratnih lastnikov več večstanovanjskih stavb št. 486, 430, 478, 424, 474, 450, 420, 443, 438, 428 in 425 k.o. V.. Z ugovorom je zahtevala, da sodišče ugodi tudi dopolnitvi predloga, ki ga je vložila dne 26.4.2012 in s katerim si je prizadevala za vpis tudi v korist enostanovanjskih stavb in garaž. Ker zemljiškoknjižna sodnica lahko v ugovornem postopku preizkuša odločitev le v tistem delu, ki se izpodbija z ugovorom (glej 157. in 158. člen ZZK-1), je jasno, da je v konkretni zadevi prekoračila te meje, ko je presojala pravilnost (za predlagateljico ugodnega) neizpodbijanega sklepa zemljiškoknjižne sodniške pomočnice o dovolitvi vpisa z dne 2.7.2014. Zato je moralo pritožbeno sodišče v tem delu utemeljeni pritožbi ugoditi in spremeniti sklep zemljiškoknjižne sodnice v delu, ki se nanaša na odločitev o predlogu z dne 11.4.2012 tako, da se (kot je odločila že zemljiškoknjižna sodniška pomočnica) dovoli vpis, kot izhaja iz izreka tega sklepa, da bo sledila temu ustrezna izvedba v zemljiški knjigi.

K odločitvi v prvem odstavku izreka:

6. Gre za vprašanje, ali je nepremičnina, ki po neizpodbijani odločitvi kot splošni skupni del služi več večstanovanjskim stavbam, lahko hkrati predstavlja tudi splošni skupni del enostanovanjskih stavb in garaž, ki niso v etažni lastnini. Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa povsem jasno navedlo, da razlog, zaradi katerega vpis ni bil dovoljen, ni v pomanjkljivosti elektronske zemljiške knjige, temveč za predlagani vpis ni podlage v materialnopravnih predpisih. Zato je sklicevanje pritožbe na tehnično neizvedljivost vpisa odveč, dejstvo, da je zemljiškoknjižna lastnica v posadni listini priznala predlagateljici in drugim lastnikom enostanovanjskih stavb, da naj bi parcela št. 1241/3 predstavljala splošni skupni del lastnikov teh nepremičnin in etažnih lastnikov večstanovanjskih stavb pa neodločilno. Podlage za drugačno odločitev ne nudijo niti določila ZVEtL niti določila SZ-1, na katera se sklicuje pritožba, prav tako pa tudi ne prejšnja ureditev pravice uporabe na funkcionalnih zemljiščih in predpisi o lastninjenju. Tega ne spremeni niti dejstvo, da ZVEtL omogoča določitev pripadajočega zemljišča tudi k stavbi, v kateri etažna lastnina ni vzpostavljena. Predlagateljica želi namreč v konkretnem primeru doseči nekaj drugega, in sicer določitev splošnega skupnega dela, ki bi pripadal hkrati tako enostanovanjskim kot več večstanovanjskim stavbam. Peti odstavek 23. člena SZ-1 govori o skupnem delu, ki pripada eni ali več večstanovanjskim stavbam, ne pa enostanovanjski stavbi. Tudi prvi odstavek 23. člena ne daje podlage za zaključek, ki ga ponuja pritožba. Govori namreč o skupnih delih, ki služijo večstanovanjski stavbi ali več večstanovanjskim stavbam ali drugim nepremičninam, med slednje pa ni mogoče šteti enostanovanjske stavbe. Pojem splošni skupni del stavbe je namreč, kot je obrazložilo prvostopenjsko sodišče, neločljivo povezan z etažno lastnino, ki je lastnina posameznega dela zgradbe in solastnina skupnih delov (prvi odstavek 105. člena SPZ). Stavbe, ki niso v etažni lastnini, torej ne morejo imeti skupnih delov z drugimi večstanovanjskimi stavbami in tudi ne z drugimi zemljiškimi parcelami. Ker vpisa pravic, ki jih je predlagateljica želela doseči, niti stvarnopravna pravila niti pravila zemljiškoknjižnega prava ne poznajo, predlagani vpis ni bil mogoč.

7. Enako stališče kot v tej zadevi je pritožbeno sodišče sprejelo v sklepu Cdn 175/2014 z dne 3.6.2014. V revizijskemu preizkusu mu je pritrdilo Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 341/2014 z dne 10.9.2014, ki ga je izpostavilo že sodišče prve stopnje. S pritožničinimi pravnimi naziranji o pravilni, ustavnoskladni uporabi materialnega prava se pritožbeno sodišče ne strinja. Predlagateljica ne more uspeti niti s sklicevanjem na odločitev v zadevi Okrajnega sodišča v Šmarju v Jelšah Dn 85768/2012, za katero ni ne navedeno ne izkazano, da je bila predmet preizkusa pred pritožbenim sodiščem.

8. Pritožbeno sodišče je iz teh razlogov pritožbo zoper odločitev o dopolnitvi predloga z dne 26.4.2012 zavrnilo in v tem obsegu potrdilo sklep zemljiškoknjižne sodnice (2. točka drugega odstavka 161. člena Zakona o zemljiški knjigi).