Jedro

Ker namen prvega odstavka 30. člena ZOZP ni bilo zavarovanje rizika za škodo, ki jo zračno plovilo v zraku povzroči drugemu plovilu, pa čeprav končna škodna posledica nastane na tleh, ta škoda ni krita z zavarovanjem.

Izrek

Reviziji tožene stranke se ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje v ugodilnem delu spremenita tako, da se tožbeni zahtevek na plačilo 29.627,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v celoti zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti 1.729,74 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 23.000 EUR z zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 do 27. 6. 2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28. 6. 2003 do plačila pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, in ji povrniti 3.164,40 EUR pravdnih stroškov. Višji tožbeni zahtevek (glede glavnice in obresti) je zavrnilo. Presodilo je, da je do trka letal prišlo zaradi ravnanja A. A., čigar jadralno letalo je bilo zavarovano pri toženki, zato je podana njena odgovornost. 2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje glede glavnice spremenilo tako, da je tožniku prisodilo znesek 29.000 EUR in mu priznalo 4.093 EUR pravdnih stroškov. Sicer je pritožbo tožeče stranke in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 210 EUR pritožbenih stroškov. Glede podlage odškodninske odgovornosti je soglašalo s stališči sodišča prve stopnje. Ugovor toženke, da je bila z obveznim zavarovanjem po Zakonu o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. l. RS, št. 70/94, v nadaljevanju ZOZP) krita le škoda, povzročena na zemlji, je zavrnilo z utemeljitvijo, da se je tožnik poškodoval ob padcu na tla, zato je škoda nastala na zemlji.

Navedbe revidenta

3. Zoper to sodbo v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje je toženka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi ter sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ni podana njena pasivna legitimacija. V zvezi s tem je sodišče upoštevalo dokaze v spisu, ki jih tožnik ni predlagal. Tožnik kot udeleženec trčenja ni tretja oseba v pomenu prvega odstavka 30. člena ZOZP. Škoda mu ni bila povzročena na zemlji. Namen tega določila ni bilo kritje škode, ki jo letalo povzroči v letu. Končno toženka nasprotuje tudi zvišanju odškodnine za nepremoženjsko škodo s strani sodišča druge stopnje.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Očitek toženke o neobstoju njene pasivne legitimacije, ki ga gradi na tezi, da tožnik ni dokazal pasivne legitimacije, ker ni predložil zavarovalne police, je neutemeljen. Odločilno je, da je tožnik obstoj zavarovalnega razmerja zatrjeval že v tožbi (I. točka tožbe), česar toženka ni prerekala, ampak je ugovarjala le, da tožnik ni predložil zavarovalne police. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, ki je bilo z novelo ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/2008) uzakonjeno tudi v Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), da ima stranka breme, da obrazloženo zanika dejstva, ki jih zatrjuje nasprotna stranka. Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke (drugi odstavek 214. člena ZPP).

7. Določba prvega odstavka 30. člena ZOZP veže zavarovalno kritje na določene osebe – do odškodnine so upravičeni oškodovanci, ki so „tretje osebe“. Ker je vsebina tega zavarovanja zavarovanje odgovornosti krivega lastnika zračnega plovila, je jasno, da je zahtevek pilota ali lastnika zračnega plovila izključen. Nasprotno pa je pilot upravičen do odškodnine in ima status tretjega, če in kolikor uveljavlja plačilo odškodnine iz obveznega zavarovanja drugega lastnika zračnega plovila, udeleženega v trku, in sicer v obsegu krivde slednjega.

8. Utemeljeno pa toženka opozarja, da ni mogoče šteti, da je bila škoda tožniku povzročena na zemlji. Možni razlagi zakonskega določila, na podlagi katerega je z zavarovalnim kritjem zajeta škoda „povzročena tretjim osebam na zemlji“, sta: 1) krita je škoda, če je prišlo do škodljivega delovanja na telo oziroma premoženje tretjega na zemlji; 2) krita je škoda, če je prišlo do škodljivega delovanja na telo oziroma premoženje tretjega na zemlji in škoda, če je prišlo do škodljivega delovanja na telo oziroma premoženje tretjega v letu, pri čemer je škoda, ki je končna posledica škodljivega delovanja na telo oziroma premoženje v letu, nastopila na zemlji.

9. Letalska zavarovanja odgovornosti so prostovoljna in obvezna. Zakon o obligacijskih in temeljnih razmerjih v zračni plovbi (Ur. l. SFRJ, št. 22/77), ki je veljal v času škodnega dogodka, je poznal le prostovoljna letalska zavarovanja (prvi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih in temeljnih materialnopravnih razmerjih v zračni plovbi).(1) Določilo prvega odstavka 30. člena ZOZP je edini primer, v katerem je zakonodajalec v spornem obdobju določil obveznost nastanka zavarovalnega razmerja. Razlog za to je iskati v varstvu tretjih, ki niso stranke prevozne pogodbe pred (nepogodbeno) škodo, ki lahko nastane na zemlji zaradi letalske nesreče. Ker namen predpisa ni bilo zavarovanje rizika za škodo, ki jo zračno plovilo v zraku povzroči drugemu plovilu, pa čeprav končna škodna posledica nastane na tleh, ta škoda ni krita z zavarovanjem.(2) Pri tem ni zanemarljivo, da se letalska zavarovanja sklepajo z visokimi zavarovalnimi vsotami, zato bi moralo biti zavarovanje rizika – kritje škode, kadar pride do škodljivega delovanja na telo oziroma premoženje tretjega v letu, končna škodna posledica pa nastopi na zemlji – izrecno predvidena.

10. Določbo prvega odstavka 30. člena ZOZP, ki se nanaša le na škodo tretjih, ki jo letala povzročijo, ko so na zemlji, je treba torej ozko razlagati. Ker sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, je revizijsko sodišče reviziji toženke ugodilo in sodbi spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

11. Ker je revizijsko sodišče spremenilo odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, je odločilo o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). V skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 1.729,74 EUR pravdnih stroškov. Ti obsegajo stroške, ki jih je tožena stranka priglasila na narokih 23. 10. 2006 in 17. 9. 2007 ter v pritožbi z dne 20. 11. 2007 in reviziji z dne 28. 7. 2008. Odmerjeni so v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003).

Op. št. (1): Sedanja ureditev letalskega zavarovanja v ZOZP, ki jo je uvedla novela ZOZP-C (Ur. l. RS, št. 30/2006), in v Zakonu o obligacijskih in stvarnopravnih razmerjih v letalstvu (Ur. l. RS, št. 12/2000 in 92/2007) se od takratne precej razlikuje.

Op. št. (2): Enako Pavliha, Zavarovalno pravo, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 2000, str. 228 in 304; Ristin, Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1995, str. 189.