Jedro

Pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni. V presojani zadevi tožena stranka tega ni upoštevala, saj je tožniku za zagovor, predviden v torek, vabilo vročila v četrtek, tako da je imel za pripravo obrambe na voljo le dva delovna dneva. Med delovne dneve se sobota in nedelja ne štejeta, saj je tožnik kot policist na ta dva dneva dolžan opravljati naloge v posebnih delovnih pogojih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 11. 7. 2007, zaradi česar se izredna odpoved razveljavi. Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delovno mesto administrator V na Policijski postaji ... II, Policijska uprava ... ali na drugo ustrezno delovno mesto, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim, mu vpisati manjkajočo delovno dobo v delovno knjižico, mu obračunati pripadajoče bruto plače za ves čas nezakonite odpovedi ter mu jih izplačati po predhodnem odvodu ustreznih davkov in prispevkov v pripadajočih mesečnih zneskih skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 881,28 EUR in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse dajatve v roku 8 dni pod izvršbo.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava po določbah 2. in 3. točke 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Ne strinja se s stališčem v izpodbijani sodbi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita iz razloga, ker tožniku od vročitve vabila do naroka za zagovor ni dala na voljo treh delovnih dni za pripravo zagovora. Opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. 153/2006, po kateri Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe) v zvezi z rokom za zagovor ne napotuje na določbe ZPP. Vsebino pravice do delavčevega zagovora je potrebno presojati in tehtati tudi ob upoštevanju pravice delodajalca. V konkretnem primeru je od vročitve vabila in do predvidenega naroka za zagovor minilo pet delovnih dni, zaradi česar ni mogoče pritrditi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožniku ni bila zagotovljena pravica do obrambe v skladu z določbami ZDR. V konkretnem primeru je potrebno izhajati tudi iz določbe 81. čl. Zakona o policiji (ZPol, Ur. l. RS, št. 49/1998 in spremembe), po kateri so uslužbenci dolžni opravljati delo v posebnih delovnih pogojih, med katere pa se šteje tudi delo ob sobotah, nedeljah, praznikih in drugih dela prostih dnevih. Poleg tega je tožnik še pred narokom za zagovor pooblastil odvetniško pisarno za zastopanje, ta pa ji je sporočila, da se tožnik zagovora ne bo udeležil. Tako je imel tožnik na razpolago dovolj dolg razumen rok, da si je poiskal pravno pomoč, se posvetoval z odvetnikom, kar pomeni, da bi se lahko v zadevi tudi zagovarjal. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo. Od vročitve vabila do naroka zagovora je imel na razpolago le dva delovna dneva, to je petek dne 4. 7. 2008 in ponedeljek dne 7. 7. 2008, moral pa bi imeti na razpolago najmanj tri delovne dni. Zmotno je zavzemanje pritožbe, da je imel v konkretnem primeru na razpolago dovolj dolg razumen rok. Ravno nasprotno, pri toženi stranki so mu bile s postopkom izredne odpovedi kratene osnovne pravice do zagovora. Tudi sicer je bil na dan zagovora upravičeno odsoten iz zdravstvenih razlogov. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo tožene stranke in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja.

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožena stranka uvedla zoper tožnika postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sicer na podlagi pisnega obvestila z dne 30. 6. 2008, s katerim ga je hkrati povabila, da poda svoj zagovor. Tožnik je prejel pisno obvestilo dne 3. 7. 2008 (četrtek), narok za zagovor pa je imel določen za dne 8. 7. 2008 (torek). V tej zvezi je po svojem pooblaščencu dne 7. 7. 2008 sporočil toženi stranki, da se naroka za zagovor naslednjega dne zaradi zdravstvenih razlogov in bolniškega staleža ne more udeležiti. Tožena stranka je nato tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu administrator V s sklepom z dne 11. 7. 2008, ki je postal dokončen s sklepom komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije z dne 20. 8. 2008 in sicer iz razlogov po 2. in 8. alineji 1. odst. 111. čl. ZDR v zvezi s 110. čl. ZDR.

Tožena stranka je v izredni odpovedi ugotovila, da je tožnik dne 6. 6. 2008 v času odsotnosti z dela zaradi poškodbe ravnal v nasprotju z navodili pristojnega zdravnika, saj se je istega dne vedel na javnem kraju nedostojno, nasilno in drzno, s čimer je kršil določbe Zakona o varstvu javnega reda in miru. Poleg tega je ugotovila, da s tožnikom ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je preizkusilo takšno izredno odpoved in ugotovilo, da je nezakonita iz razloga, ker je tožena stranka kratila tožniku pravico do zagovora. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s sprejetim stališčem sodišča prve stopnje.

Po določbi 2. odst. 83. čl. ZDR – uveljavljena je bila z novelo in spremembo ZDR (ZDR-A, Ur. l. RS, št. 103/2007) mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogočiti delavcu zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, kot npr. v primerih, ko je delodajalec sam žrtev kršitve, v primeru neuspešno opravljenega poskusnega dela, oz. če delavec to izrecno odkloni, ali če se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Pri tako novelirani zakonski določbi gre za drugačno ureditev v primerjavi s prejšnjo določbo (2. odst. 83. čl. ZDR), po kateri je moral delodajalec omogočiti delavcu zagovor, upoštevaje 1. in 2. odst. 177. čl. tega zakona, ta pa ni predpisoval roka za zagovor, temveč zgolj čas in kraj, kjer ga lahko delavec poda.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča v konkretnem primeru na strani tožnika niso bile podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da mu zagotovi zagovor v razumnem roku. Vendar je za presojo tega vprašanja odločilno, da v skladu z navedeno zakonsko določbo takšen rok ne sme biti krajši od treh delovnih dni. V tej zvezi pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da se med delovne dneve ne more šteti sobota in nedelja. To pa v konkretnem primeru pomeni, da je imel tožnik v postopku izredne odpovedi pri toženi stranki od dneva prejema vabila dne 3. 7. 2008 (četrtek) do dneva zagovora dne 8. 7. 2008 (torek), na razpolago zgolj dva delovna dneva, to je petek in ponedeljek, kar ne more zadostiti zavzemanjem tožene stranke, da je imel na razpolago dovolj razumen rok za pripravo na zagovor.

Neutemeljeno je pritožbeno opozarjanje na določbo 81. čl. ZPol, da je potrebno kot delovni dan v Policiji upoštevati tudi proste dneve v tednu. Po navedeni zakonski določbi so delavci Policije, kadar je to potrebno za izvajanje z zakonom določenih nalog, dolžni opravljati delo v posebnih delovnih pogojih, med katere spada tudi pripravljenost za delo v delovnih prostorih, na določenem kraju ali doma. Takšen poseben delovni pogoj je opredeljen v določbi 82. čl. ZPol, ki izrecno določa, da se pripravljenost za delo ne šteje v število ur delovne obveznosti, razen v primerih, ko delavec Policije med pripravljenostjo dejansko opravlja delo.

V skladu z navedenimi pravnimi razlogi je tako zavzemanje tožene stranke, da se v čas za zagovor delavca upoštevajo tudi dnevi, ko so delavci dolžni opravljati naloge v posebnih delovnih pogojih, povsem brezpredmetno, saj navedeno ni mogoče enačiti z opravljanjem delovnih zadolžitev v rednem delovnem času. Glede tega je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da je dolžnost delodajalca, da omogoči delavcu razumen rok za pripravo zagovora, vezana na čas, ki ga ima delavec na razpolago, da se lahko opredeli do očitanih kršitev in si v tem času pravočasno poišče ustrezno pravno pomoč, kar ob dela prostih dnevih v soboto, nedeljo in praznikih to ni mogoče. Tožnik pa si je pooblaščenca najel šele dne 7. 7. 2008, kar pomeni, da do naslednjega dne ni imel na razpolago razumnega časa, da poda zagovor v zvezi z uvedbo postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča tudi ne more biti sprejemljivo sklicevanje pritožbe na sprejeto sodno prakso v konkretni zadevi vrhovnega sodišča, saj gre pri njej za obravnavanje drugačnega primera izredne odpovedi in presojo rokov na podlagi predpisov, veljavnih do sprejetja ZDRA.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer tožena stranka v zvezi s pritožbo, tožnik pa v zvezi z odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, saj v skladu z določbo 5. točke 41. čl. ZDSS-1 v sporih o prenehanju delovnega razmerja krije delodajalec svoje stroške, ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Pritožbeno sodišče takšnih razlogov v primeru tožnika ni ugotovilo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj njegov odgovor ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve (1. odst. 155. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP).