Jedro

Vročilnica po svoji vsebini potrjuje le to, da je tožnikova mama dala izjavo in da je bila njena vsebina taka, kot je zapisano v listini (torej da jo je tožnik pooblastil za sprejem pošiljke), ne pa tega, da je bilo pooblastilo tudi v resnici dano.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikovo pritožbo zoper tam navedeni sklep o davčni izvršbi z dne 28. 5. 2012. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je bil omenjeni sklep tožniku pravilno vročen, in sicer v skladu z drugim odstavkom 89. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Oseba, ki je prevzela omenjeni sklep, je namreč podpisala izjavo, da jo je tožnik za to pooblastil. Glede na navedeno je bilo treba prepozno vloženo pritožbo zavreči na podlagi drugega odstavka 240. člena ZUP.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je v tej zadevi uporabljeni način vročanja iz 89. člena ZUP neustaven, saj onemogoča uveljavljanje pravice do sodnega varstva, do pravnega sredstva in do izjave stranke v postopku. Tako lahko v skladu s to določbo kdorkoli dvigne pošto za tretjega, čeprav si njuni interesi nasprotujejo, in se lahko oseba, ki je stranka ni imenovala za pooblaščenca, izdaja zanj, dejanskega naslovnika pa o tem sploh ne obvesti. Oporeka „pravilnosti obrazložitve“ za sprejem ZUP-E, ki je omogočil tak način vročanja. Zato meni, da bi moral upravni organ v postopku izvesti predlagano tožnikovo zaslišanje in zaslišanje njegove mame ter opraviti poizvedbe pri izolski pošti. S tem bi tožnik dokazal, da tisto, kar je napisano v javni listini (vročilnici), ni resnično, to je, da mama ni bila njegova pooblaščenka za sprejem sklepa o izvršbi, saj je zato ni pooblastil. Posledično bi moral organ ugotavljati, kdaj se je tožnik v resnici seznanil z vsebino vročene pošiljke in ali je bila pritožba nato vložena v roku 8 dni, šele nato pa odločiti o pritožbi zoper sklep o izvršbi.

Predlaga, naj sodišče upravna akta obeh stopenj odpravi, toženki pa naloži povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih aktov in predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj, iz katerih izhaja, da v obravnavanem primeru ni šlo za nepravilno opravljeno vročitev sklepa o dovolitvi izvršbe in da je zato pritožba prepozna (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede na tožbene navedbe dodaja: Sklepi, od katerih vročitve začne teči rok, se vročijo osebno tistemu, kateremu so namenjeni (prvi odstavek 87. člena ZUP). Če ima stranka pooblaščenca za vročitev, pa stranka o obstoju pooblastila ne obvesti organa, ki vodi postopek, vročevalec pooblaščencu lahko vroča vse dokumente, ki so naslovljeni na stranko, če pooblaščenec podpiše izjavo, da ga je stranka za to pooblastila, potem ko ugotovi njegovo istovetnost z osebnim dokumentom s fotografijo, ki ga je izdal pristojni državni organ. V tem primeru vročevalec na vročilnico čitljivo napiše osebno ime in številko osebnega dokumenta pooblaščenca, ter je skupaj z izjavo pooblaščenca vrne organu (drugi odstavek 89. člena ZUP). Šteje se, da je z vročitvijo dokumenta pooblaščencu za vročitve opravljena vročitev stranki, ki bi ji bilo treba dokument vročiti (peti odstavek istega člena).

Med strankama ni sporno, da je bil sklep o davčni izvršbi tožniku vročen na način iz drugega odstavka 89. člena ZUP in da je sklep zanj 4. 6. 2012 prevzela A.A., stanujoča na istem naslovu kot tožnik (po tožbenih navedbah njegova mama). Iz vročilnice je še razvidno, da je bil tožnik pred tem (31. 5. 2012) obveščen o prispelem pismu, da je imenovana ob prevzemu pošiljke podala izjavo, da jo je tožnik pooblastil za prevzem navedenega pisma, ki jo je podpisala, in da se je pri tem izkazala z osebno izkaznico s tam navedeno številko. Iz upravnih spisov nadalje izhaja, da je tožnik 26. 6. 2012 vložil vlogo s predlogom za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti sklepa o davčni izvršbi in pritožbo zoper ta sklep. V njej je navedel, da je šele v nedeljo, 17. 6. 2012, ugotovil, da je poštar njegovi mami vročil sklep, da je ta dvignila pošiljko 4. 6. 2012, da pa mu je ni pravočasno izročila, tudi sicer pa se zaradi njegovih zgodnjih odhodov in poznih prihodov (razvaža blago s tovornjakom) malo vidita in je pošiljko opazil med drugimi poštnimi pošiljkami. Pri tem je trdil, da mame ni nikoli pooblastil za dviganje poštnih pošiljk. Ker mu torej omenjena pošiljka ni bila pravilno vročena, predlaga razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa ter vlaga pritožbo zoper upravni akt. Po mnenju sodišča je odločitev, da je bila pritožba v obravnavanem primeru vložena prepozno (po poteku 8 dnevnega roka), pravilna in je zato pravilno tudi njeno zavrženje.

Najprej je neutemeljeno tožbeno stališče, da je bil sklep o davčni izvršbi tožniku vročen nepravilno. Po že povedanem je imel upravni organ za tak način vročanja podlago v drugem odstavku 89. člena ZUP, tožnik pa ne zatrjuje, da je pri tem ravnal v nasprotju s pogoji iz omenjene določbe. Ker torej toženka ni storila napake, je bila brez podlage tožnikova zahteva za razveljavitev klavzule pravnomočnosti oziroma izvršljivosti sklepa o davčni izvršbi.

Poleg tega je zmotno tudi tožbeno stališče, da je vprašanje, ali je med tožnikom in mamo obstajalo pooblastilno razmerje ali ne, vprašanje resničnosti vsebine vročilnice.

Po prvem odstavku 169. člena ZUP namreč listina dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa. V obravnavanem primeru to pomeni, da vročilnica po svoji vsebini potrjuje le to, da je tožnikova mama dala izjavo in da je bila njena vsebina taka, kot je zapisano v listini (torej da jo je tožnik pooblastil za sprejem pošiljke), ne pa tega, da je bilo pooblastilo tudi v resnici dano. Zato z navedbami, da takega pooblastila ni dal, tožnik ne more izpodbiti resničnosti tega, kar se v njej potrjuje, konkretno obstoja in vsebine materine izjave (prvi odstavek 171. člena ZUP).

Glede na navedeno in upoštevaje okoliščine, ki jih je tožnik navajal v svoji vlogi kot razlog za zamudo (10. točka obrazložitve) in ki izvirajo pa iz njegove osebne sfere (razmerje med njim in mamo), bi si pravni položaj lahko zavaroval z vložitvijo predloga za vrnitev v prejšnje stanje in hkratno vloženo pritožbo. Po prvem odstavku 103. člena ZUP se stranki, ki je iz opravičenih vzrokov zamudila rok ali narok ali kakšno drugo dejanje postopka in ga zaradi tega ne more več opraviti, na njen predlog dovoli vrnitev prejšnje stanje. Navedeni institut torej omogoča odpravo posledic zamude za opravo pravnega dejanja, ki se je pripetila stranki, pa so zanjo zaradi zamude nastale neugodne pravne posledice (v konkretnem primeru zavrženje prepozno vložene pritožbe).

Tožnik tega pravnega sredstva ni vložil, zato je upravni organ ravnal prav, ko je presojal pravočasnost vložene pritožbe, saj je s pravilno vročitvijo začel teči rok za njeno vložitev. Ker tožnik ni izkoristil vseh pravnih sredstev, ki jih omogoča ZUP, pa je treba kot neutemeljeno zavrniti tudi trditev, da mu je že ureditev v drugem odstavku 89. člena ZUP posegla v zatrjevane ustavno zagotovljene pravice iz 22. in 25. člena člena Ustave RS. Ali je obravnavana ureditev vročanja primerna ali ne, pa se sodišču za rešitev tega upravnega spora ni bilo treba opredeliti.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločilo na seji, saj dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijani sklep (o opravljeni vročitvi 4. 6. 2012 pooblaščenki za sprejem pisanja, o njeni izjavi, da jo je tožnik za to pooblastil, o vložitvi pritožbe po poteku 8 dni od prejema pisanja), med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).