Jedro

Ni mogoče šteti, da sta obtoženca storila kaznivo dejanje ropa po 1. odst. 168. člena KZS, če je sam oškodovanec izročil prostovoljno denar enemu od obtožencev zato, da bi ta šel po pijačo, denar pa mu je tudi kasneje vrnil.

Izrek

Pritožba javnega tožilca se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obtoženega B. Z. in J. R. oprostilo obtožbe, da sta storila kaznivo dejanje ropa po I. odst. 168. čl. KZ RS v zvezi z 22. čl. KZ SFRJ in 4. čl. Ustavnega zakona Republike Slovenije. Hkrati s tako odločitvijo je tudi stroškovno odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke II. odst. 95. čl. ZKP, potrebni izdatki obtožencev in nagrada njunega zagovornika obremenjujejo proračun.

Z isto sodbo pa je obtožbo zoper B. Z. na podlagi 3. točke 349. čl. ZKP v zvezi s I. odst. 4. čl. Ustavnega zakona zavrnilo, da naj bi storil kaznivo dejanje odvzema motornega vozila po I. odst. 170. čl. KZ RS.

Zoper to sodbo se je glede kaznivega dejanja ropa pritožil javni tožilec zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, naj pritožbeno sodišče tej pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Ko je sodišče druge stopnje ocenjevalo razloge izpodbijane sodbe in pritožbe je ocenilo, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze, jih tudi ustrezno ovrednotilo in napravilo tudi pravilen dokazni sklep, da ni dovolj dokazov, da bi obtoženca storila očitano kaznivo dejanje ropa po I. odst. 168. čl. KZ RS.

Sodišče je predvsem pravilno ocenilo izpovedbo oškodovanca za neprepričljivo. Kot je razvidno iz zapisnika o ustni ovadbi je oškodovanec takoj po obravnavanem dogodku na policijski postaji povedal, da sta ga obtoženca počakala pred lokalom, kjer ga je R. napadel z izjavo, češ zakaj ga je udaril, čeprav ga ni. Potem pa da ga je R. udaril v obraz in ga vrgel po tleh, med tem časom pa mu je Z. vzel iz desnega žepa kratkih hlač denar in sicer 50 mark in okoli 5.000 tolarjev. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno analiziralo nadaljnjo izpovedbo tega oškodovanca, ko je bil zaslišan kot priča. Takrat pa je povedal, da je bil v lokalu kakšne tri ure, tja sta prišla tudi obtoženca in ponudil jima je cigarete. Ko je šel z lokala je za njim prišel obtoženi R. in ga vprašal, kaj se dela frajerja.

Brez razloga ga je udaril v obraz, potem pa ga je še enkrat udaril tako, da je izgubil ravnotežje in da je padel po tleh. Na tleh ležečega ga je še naprej tepel, potem pa se več ne spomni, kaj je bilo. Glede Z. pa se oškodovanec spomni, da je R. odrival proč, da ga ta ne bi več tepel. Torej da naj bi Z. celo preprečeval pretep in tudi ni vedel, kdo mu je vzel denar. Ko mu je bilo predočeno, kaj naj bi povedal v ovadbi, je dejal, da je pač lahko tako povedal, ker je bil v takem slabem stanju. Policist je oškodovanca ocenil kot pijanega, vendar sposobnega za komuniciranje. Glede na tako različno izpovedbo oškodovanca in glede na zagovor obtožencev, da dejanja nista storila je sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča napravilo edino pravilen sklep, da ni dovolj dokazov, da bi obtoženca storila očitano kaznivo dejanje.

Pritožnik sicer meni, da bi bilo mogoče raziskati natančnejše dejansko stanje z zaslišanjem natakarja v lokalu, ki bi s svojo izpovedbo nedvomno pripomogel k jasnejši presoji in utemeljenemu zaključku o izročanju denarja. Sodišče prve stopnje je v sodbi obrazložilo, zakaj ni zaslišalo natakarja, kajti ne glede, kaj bi natakar izpovedal, ali je Z. prišel z denarjem po pijačo ali ne, to tudi po oceni pritožbenega sodišča ne bi moglo vplivati odločilno na to, da sta obtoženca storila očitano kaznivo dejanje. Nedvomno natakar ni bil navzoč pri samem dejanju, ki se obtožencema očita in zato tudi taka izpovedba, kakršnakoli bi že bila, ne bi mogla bolj razjasniti dejanskega stanja. Zato je pritožbeno sodišče ocenilo, da je pritožba javnega tožilca neutemeljena in ker tudi ni našlo kršitev zakona, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (I. odst. 376. čl. ZKP) je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo, kar je v skladu s 384. čl. ZKP.