Jedro

Ker je tožnik zemljišče pridobil na podlagi veljavnega pravnega posla, torej na podlagi soglasja tedanjega zemljiškoknjižnega lastnika, ki se gradnji ni uprl oziroma ji ni nasprotoval, je dobroverni graditelj in je z gradnjo pridobil lastninsko pravico tako na zemljišču kot tudi na stavbi.

Vmesno obdobje, ko je bilo zemljišče v družbeni lasti, pomeni zadržanje zastaranja na podlagi določbe 384. člena ZOR v zvezi z določbo 3. odstavka 30. člena in 29. člena ZTLR.

Ker toženec ni prišel na prvi narok za glavno obravnavo, je nastala neizpodbojna domneva, da ni odgovoril na tožbo niti podal pripravljalne vloge oz. so vse trditve in dokazni podlagi iz omenjenih vlog procesno neupoštevne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom zamudne sodbe ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da je tožnik lastnik nepremičnine parc. štev. 909/1 – dvorišče v izmeri 155 m2 in stanovanjska stavba v izmeri 146 m2, vl. štev. 2057 k.o. T.. Prva tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 808,89 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, prav tako v 15 dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo prvotoženec. Uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da se v celoti zavrne tožbeni zahtevek in vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje. Poudarja, da pogodba ni mogla imeti pravnih učinkov in je nična. Tožnik ni bil v dobri veri. Posest ni bila poštena in pristna. Jasno mu je bilo, da na podlagi ustne pogodbe ne bo mogel postati zemljiškoknjižni lastnik. Pogodbo je sklenil zastopnik F. Š. Direktno zemljišča ni pridobil v posest. Zemljišči sta bili razparcelirani. Delitev je bila izvedena brez upoštevanja lastništva v zemljiški knjigi. Zemljišče ni bilo plačano. Posel torej ni bil realiziran. Tožniku in ostalim pridobiteljem je bilo jasno, da ne morejo pridobiti lastninske pravice zaradi zakonskih ovir in da zato tudi ne morejo zidati na zemljišču. Gradil je brez gradbenega dovoljenja. Zemljišče je bilo družbena lastnina od leta 1982 do 1997, tožnik pa tudi ni mogel priposestvovati tega zemljišča. Če bi bile trditve resnične, bi lastništvo uredila 1998. Sodišče nima zaključkov glede priposestvovanja. Ni navedeno, kdaj je začel teči desetletni oziroma dvajsetletni zastaralni rok. Ni navedeno, kakšna je bila vsebina pogodbe, kaj je predmet in kakšna je cena.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Zamudna sodba predstavlja izraz načela afirmativne litiskontestacije, kar pomeni neizpodbojno domnevo, da je toženec priznal vsa dejstva, ki jih je tožnik uveljavljal v tožbi. Takšen procesni zaključek izhaja tudi iz določbe 1. odstavka 338. člena ZPP, ki ne dopušča uveljavljanja pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zoper zamudno sodbo. Med takšne v tožnikovi pritožbi nedopustno uveljavljane pritožbene očitke dejanske narave pa spadajo trditve, da naj bi bila parcela deljena (parcelacija) brez upoštevanja lastništva v zemljiški knjigi, da v ustno sklenjeni pogodbi predmet pogodbe ni bil določen, da zemljišče ni bilo plačano, in da mu niti ni bilo izročeno v posest, da torej „posel ni bil realiziran in da so trditve, da je bil posel realiziran, povsem napačne in ne ustrezajo dejanskemu stanju“ ter še „da je bilo tožniku in ostalim pridobiteljem posesti povsem jasno, da „ne morejo pridobiti lastninske pravice zaradi zakonskih ovir“ in pa tudi, da ne morejo „zaradi zakonskih ovir zidati na tem območju“.

Kolikor pa se pritožnik sklicuje na svoj odgovor na tožbo in na pripravljalno vlogo z dne 15.2.2009, pa mu je potrebno odgovoriti, da po določbi 2. odstavka 282. člena ZPP sodišče izda zamudno sodbo tudi v primeru, ko je toženec (kot v spornem primeru) odgovoril na tožbo, vendar pa ni prišel na pripravljalni narok ali na prvi narok za glavno obravnavo. Zakon torej določa neizpodbojno domnevo, da toženec ni odgovoril na tožbo in tudi ni uveljavljal trditev in dokaznih predlogov niti v pripravljalni vlogi, torej kot da odgovora na tožbo in pripravljalne vloge ni oz. so procesno neupoštevni. Zato v tem postopku ni mogoče upoštevati nobene toženčeve trditve podane v njegovih prvostopnih vlogah in je dopusten trditveni obseg presoje vezan zgolj na tožnikove trditve iz tožbe.

Tudi ni utemeljen procesni očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o pravno odločilnih dejstvih, da je torej izkazana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih, ki naj bi onemogočili preizkus izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje se je opredelilo do toženčevih trditev, da gre za črno gradnjo in je tako očitek o neobstoju teh razlogov v izpodbijani sodbi v nasprotju z vsebino obrazložitve sodbe, ne glede na to, da se sodišču prve stopnje s tem zatrjevanim dejstvom sploh ne bi bilo potrebno ukvarjati glede na zgoraj obrazloženo vsebino in pomen ter pravno procesne učinke toženčevega izostanka z naroka. Tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni navedlo, kdaj je začelo priposestvovanje teči, kot tudi ne, da so izostali zaključki o tem, da je tožnik sklenil zakonit posel in na zakonit način pridobil posest, da tudi ni ugotovitev o tem, kakšna je bila vsebina pogodbe, kaj je njen predmet in kakšna je bila cena (glej ugotovitve sodišča prve stopnje o vseh teh okoliščinah v izpodbijani sodbi, kar bo sicer razvidno tudi iz nadaljevanja te pritožbene odločbe).

V zvezi z očitki materialnopravne narave pa pritožbeno sodišče najprej pritrjuje prvostopnemu sodišču, da je tožnik pridobil lastninsko pravico na podlagi dveh izvirnih (originarnih načinov) pridobitve, in sicer gradnje na tujem svetu in tudi na podlagi priposestvovanja. Tožnik je sporno zemljišče po ugotovitvah prvostopnega sodišča, pravilno oprtih na tožbene trditve, pridobil na podlagi ustno sklenjene prodajne pogodbe v posest, uporabo in razpolaganje, kar vse predstavlja konstitutivne elemente lastninske pravice ter zanjo plačal tedanjo tržno ceno, ter na zemljišču zgradil hišo, kar pomeni tudi obojestransko izpolnitev obveznosti pogodbenih strank, s čemer je bila ustno sklenjena pogodba tudi realizirana, torej veljavna in ne nična, kot poskuša nasprotno tudi s pavšalnimi navedbami prikazati pritožnik (1). Tožnik zgolj s sklenitvijo pogodbe sicer ni postal lastnik zemljišča, saj bi bil za to potreben še vpis v zemljiško knjigo kot pridobitni način (modus aquirendi) na podlagi pravnega posla kot pravnega naslova (iustus titulus) (2). Ker pa je torej zemljišče celo pridobil na podlagi veljavnega pravnega posla, torej nedvomno na podlagi soglasja tedanjega zemljiškoknjižnega lastnika, ki se tudi nikdar gradnji ni uprl oziroma ji ni nasprotoval, je tako dobroverni graditelj, ki je gradil s soglasjem lastnika oz. prodajalca zemljišča, in sicer tako upoštevaje pravila ODZ kot tudi kasneje veljavnega ZTLR (3). Z gradnjo je tako pridobil lastninsko pravico tako na zemljišču kot tudi na stavbi.

Razen tega so izpolnjeni pogoji tudi za priposestvovanje, kot nadalje pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Omenjene v prvostopni sodbi ugotovljene okoliščine izkazujejo celo obstoj zakonite posesti (sklenitev veljavnega pravnega posla, torej ustreznega pravnega naslova za prenos lastninske pravice in neobstoj pridobitve posesti z zvijačo, prevaro ali zlorabo zaupanja (4)) in ne zgolj dobroverne posesti, kot ugotavlja sodišče prve stopnje (na podlagi sklenjene pogodbe ter s soglasjem zemljiškoknjižnega lastnika izvršene gradnje utrjeno upravičeno prepričanje tožnika, da je lastnik zemljišča in stavbe), po neizpodbojnih ugotovitvah prvostopnega sodišča trajajoče dvajset let (v obdobju od leta 1973, ko je bila sklenjena pogodba do vključno leta 1982, ko je potem zemljišče postalo družbena lastnina in od vključno leta 1998, ko je zemljišče že prenehalo biti družbena lastnina do zaključka leta 2008, ko je potem tožnik prejel odgovor na tožbo), pri čemer pa bi zadostovala upoštevaje določbo 43. člena SPZ v zvezi z določbo 1. odstavka 269. člena SPZ že desetletna priposestvovalna doba(5), kar pomeni, da se je ta iztekla celo že najkasneje v letu 1999, potem ko je zemljišče prenehalo biti družbena lastnina. Ugotovljeno je torej tudi, kdaj je priposestvovanje pričelo teči in v izpodbijani sodbi prav tako upoštevana okoliščina, da v obdobju med 1982 in 1998 priposestvovanje ni teklo (šlo je za zadržanje zastaranja (6)), ker je bilo tedaj zemljišče v družbeni lasti, ko torej pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja ni bilo dopustno. Glede na v tožbi neizpodbojen dejanski substrat so tako pritožbene trditve o nepravični, nepošteni in nepristni posesti - torej neizkazanosti omenjenega pravnega standarda zakonite in dobroverne posesti - tudi pravno neutemeljene, pravilno pa je z izpodbijano sodbo na podlagi tožbenih trditev ugotovljena tudi dolžina priposestvovalne dobe.

Končno a nenazadnje pa so pravilno kot pravno nepomembne izključene okoliščine, da naj bi šlo za črno gradnjo in da naj bi bila pogodba sklenjena zgolj preko pooblaščenca. Sklenitev pogodbe preko zastopnika (pooblaščenca) je veljavno sklenjen pravni posel, z vsemi pravicami in obveznostimi zastopane stranke, ki iz sklenjenega posla izhajajo (glej v času sklenitve pogodbe uporabljiv ODZ in sicer predvsem paragraf 1002). Morebitno pomanjkanje gradbenega dovoljenja pa v času gradnje tudi ni predstavljalo ovire za pridobitev lastninske pravice na podlagi gradnje na tujem zemljišču ali na podlagi priposestvovanja.

Ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kakšnih napak procesnega ali materialnopravnega značaja, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP. Toženec je s pritožbo propadel in nosi svoje stroške postopka, odgovor na pritožbo pa po oceni pritožbenega sodišča ni bil potreben in zato tudi tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 155. člena ZPP).

(1) Glej določbo 73. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, štev. 29/78; ZOR).

(2) Glej 431. paragraf ODZ in kasnejši 33. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80; ZTLR).

(3) Glej določbo paragrafa 418 ODZ, ki je določal: „Ako je lastnik zemljišča vedel za gradnjo in je ni takoj prepovedal poštenemu graditelju, sme terjati le občno vrednost za svet.“ ter še kasneje veljavno določbo 1. odstavka 24. člena ZTLR, po kateri je dobroverni graditelj pridobil lastninsko pravico z gradnjo na tujem zemljišču, če je lastnik vedel za gradnjo, pa se ni takoj uprl. (4) Glej paragrafe 1460 do 1464 ODZ, po katerih je bil za pravično posest potreben veljaven pravni naslov, za pošteno – posestnikova dobrovernost, da je lastnik nepremičnine in za pristnost - da ni bila pridobljena vi, clam ali precario; glej tudi kasnejšo določbo 72. člena ZTLR, po kateri je bila zakonita posest tista, ki je temeljila na podlagi veljavnega pravnega naslova, ki je potreben za pridobitev lastninske pravice (torej tudi prodajne pogodbe) in če ni bila pridobljena s silo, zvijačo ali z zlorabo zaupanja.

(5) Po prehodni določbi 269. člena SPZ se namreč glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo tega zakona, upoštevajo določila tega zakona, torej tudi določba o desetletni priposestvovalni dobi iz 45. člena SPZ, ko gre za dobrovernega lastniškega posestnika, s katerim sta glede trajanja priposestvovalne dobe izenačena tako dobroverni kot tudi dobroverni in zakoniti posestnik po zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Ta zakon pa je začel veljati leta 1980 (Ur. list SFRJ, št. 6/80) in se je glede računanja in teka rokov, ki so veljali za priposestvovanje pred uveljavitvijo ZTLR in rokov po ZTLR na podlagi načelnega mnenja sprejetega na skupni seji Zveznega sodišča, vrhovnih sodišč republik in pokrajin in Vrhovnega vojaškega sodišča z dne 9.10.12.1982 uporabljal v primeru, ko je bil rok, določen s s prejšnji zakonom, daljši od roka predpisanega z novim zakonom tako, da se je upošteval novi zakon. Ker je bila z načelnim pravnim mnenjem Zveznega Vrhovnega sodišča z dne 4.4.1960 priposestvovalna doba za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah iz 30 let (paragraf 1468 ODZ) skrajšana na dvajset let, se je torej v konkretnem primeru uporabil za potrebno trajanje zakonite in dobroverne posesti novi zakon, torej prav tako že tedaj krajši deset letni zastaralni rok.

(6) Glej določbo 384. člena ZOR, po katerem je v primeru, ko je zastaranje začelo teči, preden je nastal kakšen zakoniti vzrok, ki ga je zadržal, nadaljevalo, ko je ta vzrok prenehal, čas, ki je pretekel pred zadržanjem, pa se je vštel v zastaralni rok, ki ga je določal zakon. V spornem primeru je zakoniti vzrok predstavljala določba 29. člena ZTLR, po kateri na stvari, ki je družbena lastnina, lastninske pravice ni bilo mogoče priposestvovati. Pravila o pretrganju in zadržanju zastaranja terjatev pa so se uporabljala za pretrganje in zadržanje priposestvovanja na podlagi določbe 3. odstavka 30. člena ZTLR.