Jedro

Cesionar lahko od cessusa zahteva izvršbo, čeprav se sodba glasi na cedenta. Pri tem je vseeno ali je bila cesija opravljena pred pravnomočnostjo odločbe ali po njej.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi In 60/2001 z dne 26.5.2008, v 1. in 3. točki izreka in razsodilo, da sta toženca dolžna tožeči stranki nerazdelno plačati 206.437,54 EUR in zakonske zamudne obresti do višine glavnice v znesku 206.437,54 EUR, v roku 15 dni, kakor tudi zapadlo in neplačano provizijo v znesku 9.442,09 EUR in zakonske zamudne obresti do višine zapadle in neplačane provizije v višini 9.442,09 EUR, prav tako v roku 15 dni ter ji povrniti izvršilne in pravdne stroške v znesku 2.291,00 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo sta toženca vložila pravočasno pritožbo „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Navajata, da sta na podlagi dopisa AA, z dne 7.10.2009, ugotovila, da je tožeča stranka terjatev, katere plačilo zahteva v tej pravdi, odstopila družbi P. b., d.o.o., K., na podlagi Pogodbe o odstopu terjatve, z dne 3.4.2007. Pogodbo pritožbi prilagata. Zahtevek tožeče stranke v tej pravdi je torej neutemeljen, saj je ta med pravdo, dne 3.4.2007, terjatev, ki je predmet te pravde, odsvojila. Sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku zato ne bi smelo ugoditi. Tožeča stranka, ki je odsvojitev terjatve zamolčala, je ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, saj je zavestno poskušala prejeti dvakratno plačilo dolga – z odsvojitvijo terjatve in z zahtevkom postavljenim v tej pravdi. Poleg tega je tožeča stranka terjatev, ki jo vtožuje v tej pravdi, izterjevala že v izvršilnem postopku In 2001/48. Tožeča stranka terjatve do tožencev nima, svojega zahtevka tekom pravde tudi ni uskladila z novim upnikom, zato je potrebno tožbeni zahtevek zavrniti.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Navaja, da ne glede na to, da je bila terjatev, ki je predmet pravde, kasneje s pogodbo odstopljena prevzemniku, terjatev ni prenehala, prav tako tožeča stranka ni izgubila aktivne procesne legitimacije za vodenje postopka (1. odstavek 190. člena ZPP). Tožeča stranka vodi pravdni postopek z namenom, da pridobi pravnomočen izvršilni naslov zoper oba toženca. Vsi pravni učinki iz sodbe pa bodo prešli na prevzemnika terjatve.

Pritožba ni utemeljena.

Obstoj in višina terjatve v tej zadevi nista sporna. Sporna tudi ni (pasivna) legitimacija tožencev, ki sta s sklenitvijo Pogodbe o pristopu k dolgu, z dne 26.6.1997 (priloga A6), v katero je upnik privolil, stopila v zavezo poleg dolžnika in torej tožeči stranki odgovarjata solidarno skupaj z (glavnim) dolžnikom (451. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika - OZ). Vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena; obveznost preneha, ko jo en dolžnik izpolni, in so vsi dolžniki prosti (1. odstavek 414. člena ZOR). Ni bilo zatrjevano in ne ugotovljeno, da bi bila obveznost izpolnjena. Ni ovire, da tožeča stranka izpolnitev zahteva (tudi) od tožencev, ne glede na vodenje izvršilnega postopka In 2001/48. Sodišče prve stopnje je zato tožbenemu zahtevku pravilno v celoti ugodilo.

V pritožbenem postopku pa se je pokazalo, da je tožeča stranka terjatev med pravdnim postopkom pogodbeno odsvojila, ne da bi o tem toženca (cessusa) ali sodišče obvestila. Cesija (odstop) je torej ostala za toženca skrita. Za njiju (dolžnika) lahko to pomeni samo, da se ne v materialnopravnem in ne v procesnopravnem pogledu tekom vodenja pravde pred sodiščem prve stopnje, ni nič zgodilo. Učinki cesije proti cessusu (dolžniku) namreč nastopijo šele z njeno naznanitvijo oziroma zavedanjem cessusa (dolžnika), da je prišlo do spremembe upnika (438. člen ZOR; 419. člen OZ). Do tega zavedanja je pri tožencih prišlo šele po izdaji sodbe z dne 29.9.2009, po prejemu dopisa AA z dne 7.10.2010, s seznanitvijo s Pogodbo o odstopu terjatve, z dne 3.4.2007 (priloga B36). To pomeni, da je sodba pravilna in zakonita, do izdaje sodbe bi toženca (dolžnika) veljavno izpolnila svojo obveznost le tožeči stranki, saj do učinkov cesije do takrat še ni prišlo. Od trenutka, ko sta bila z odstopom seznanjena, pa lahko veljavno izpolnita svojo obveznost le novemu upniku. Kljub pravnomočni sodbi, tožeča stranka zato ne more od tožencev zahtevati njene izvršitve. Izvršbo bo lahko zahteval le cesionar (P. b., d.o.o., K.), pri čemer bo svoje nasledstvo dokazal z ustreznim naslovom (1. odstavek 24. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Pri tem je vseeno, ali je bila cesija opravljena pred pravnomočnostjo odločbe ali po njej (primerjaj dr. Miha Juhart, Cesija, pogodbeni odstop terjatve, GV, Ljubljana 1996, stran 193).

Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Ker s pritožbo nista uspela, toženca sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo k odločitvi pritožbenega sodišča ni pripomogel, ne gre za potrebne pravdne stroške, zato jih tudi tožeča stranka nosi sama (1. odstavek 155. člena ZPP).