Jedro

Zamudne obresti od pravične odškodnine za nepremoženjsko škodo tečejo od dneva izdaje sodne odločbe sodišča prve stopnje, s katero je bila odškodnina odmerjena. Odgovorna oseba je v zamudi s plačilom denarne obveznosti od sodbe prve stopnje dalje, zato je od takrat dalje dolžna plačati zamudne obresti.

Izrek

Pritožbi toženca D. G. se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje, kolikor se nanaša na pritožnika D. G. tako spremeni, da je toženec D. G. dolžan nerazdelno s tožencem R. M. plačati tožniku namesto zneska 500.000,00 SIT znesek 300.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.11.1998 dalje do plačila v 15 dneh in pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek, kolikor se nanaša na toženca D. G., se zavrne.

V ostalem delu se pritožba toženca, pritožba tožnika pa v celoti zavrneta kot neutemeljeni in se v izpodbijanem, toda nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in je tožencema naložilo, da morata nerazdelno plačati tožniku za škodo, ki mu je nastala v dogodku dne 25.9.1992, 500.000,00 SIT odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi od tega zneska za čas od izdaje sodbe do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 81.888,41 SIT. Višji tožnikov zahtevek (do 2.100.000,00 SIT) je zavrnilo, prav tako pa je s sklepom (pravilno bi moralo s sodbo) zavrnilo zahtevek tožnika za povrnitev zakonitih zamudnih obresti za čas od vložitve tožbe pa do izdaje sodbe.

Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec D. G., tožnik pa uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb ZPP, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava.

Toženec D. G. meni, da je tožniku prisojena pretirana odškodnina.

Toženca takšnih udarcev in poškodb, kot jih zatrjuje tožnik, tožniku nista povzročila. Trajanje in intenzivnost bolečin, kot jih opisuje izvedenec, so v nasprotju z izpovedbo tožnika, prisojena odškodnina pa se bolj opira na izpovedbo tožnika kot na izvedeniško mnenje.

Sodišče je pod postavko odškodnine za fizične bolečine vštelo tudi nevšečnosti, ki naj bi jih tožnik trpel, ker mu je mati pripravljala hrano. To pa tožnik uveljavlja kot zmanjšanje življenjske aktivnosti.

Tožnik zaradi tega ni trpel nobenih fizičnih bolečin in tudi neprijetnosti ne. Zlasti je pretirana prisojena odškodnina za strah, ki presega odškodnino za strah celo v primerih, ko nekomu grozi smrtna nevarnost. Da je v kritičnem sporu šlo večji del za besedni obračun, kažejo minimalne poškodbe tožnika. Tožnik v tistem trenutku ni mogel vedeti ali premišljevati o tem, ali bi udarci lahko povzročili hujše poškodbe.Toženec D. G. oporeka sodbi sodišča prve stopnje glede odločitve o temelju tožbenega zahtevka. Sodišče ni ugotovilo sokrivde tožnika.

Zato toženec meni, da je dejansko stanje v tem delu ostalo nepojasnjeno ter nepopolno in zmotno ugotovljeno. Oba toženca sta trdila, da je bil dogodek posledica izzivanja tožnika, ki je prepovedoval vožnjo in spravilo lesa po njegovi poti. To je bil povod za kritični dogodek. Res je, da sta toženca izjavila, da tožnika zaradi gum nista tožila, vendar sta imela v mislih kazenski pregon in ne civilni postopek. Pri Okrajnem sodišču v Litiji je v teku pravdni postopek, ki ga je sprožil toženec D. G. proti tožniku in spor zaradi motenja posesti, ki ga je sprožila tožnikova mati. Pritožnik predlaga, da sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v novem postopku pribavi in vpogleda oba pravdna spisa ter zasliši pričo J. V.

Tožnik v pritožbi poudarja, da je izrek sodbe nerazumljiv in nasprotuje sam sebi in razlogom sodbe. Sodišče je odločilo, da sta toženca dolžna povrniti tožniku 500.000,00 SIT, v obrazložitvi sodbe pa je zapisalo, da je tožnik po višini uspel le s četrtim delom zahtevka. Meni, da je upravičen do povrnitve vsaj 2/3 pravdnih stroškov. Navaja, da nikakor ne more biti zadovoljen z višino dosojenega zneska, posebej tudi ne zaradi finančnega stanja tožencev, saj s plačilom višje odškodnine ne bi prišla v pomanjkanje. Sodišče ni pojasnilo, zakaj ni priznalo odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sicer priznana odškodnina, pa je prenizka, kar pa je v nasprotju z načelom pravne države, ki vsebuje tudi pravila o pravičnosti. Tožnik ugovarja tudi odločitvi sodišča, da ni upravičen do povrnitve zakonitih zamudnih obresti za čas od vložitve tožbe do izdaje sodbe. Sodišču očita tudi bistvene kršitve določb ZPP po 1. odst. 354. čl. in 13. točki 2. odst. 354. čl. ZPP. Predlaga razveljavitev sodbe, podrejeno pa ustrezno spremembo.

Pritožba toženca je delno utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

K pritožbi toženca D. G.: Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da vzročna zveza med tožnikovim morebitnim ravnanjem in kritičnim dogodkom ni dokazana in tudi v kazenskem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi tožnik prispeval k dogodku in s tem k nastali mu škodi. Toženca sta, kot to pravilno ugotavlja prvo sodišče, glede očitkov, da sta bila izzvana s strani tožnika, ker jima je dan prej prerezal gumi na traktorju in da je zato prišlo do pretepa, ostala na ravni pavšalnih zatrjevanj. Tudi, če bi bilo to dejanje moč pripisati tožniku, je bilo storjeno dan pred kritičnim dogodkom, kar pomeni, da je bila vzročna zveza med dogodkoma pretrgana in da posledično temu sokrivde tožniku ni moč očitati. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje na prvi stopnji dovolj popolno ugotovljeno, izvedba dokazov, predlaganih v pritožbi (vpogled v pravdna spisa, zaslišanje priče) pa je nepotrebna in za ugotovitev dejanskega stanja ter pravilno in zakonito odločitev glede tožnikove morebitne sokrivde brez pomena. O temelju odškodninske odgovornosti je sodišče prve stopnje torej pravilno odločilo in glede odločitve sodišča prve stopnje o temelju odškodninske odgovornosti tožencev nima pritožbeno sodišče nobenih pomislekov.

Pritrditi pa je delno treba pritožbi toženca D. G. v zvezi s prisojeno odškodnino za duševne bolečine za strah. Izvedenec je sicer ugotovil, da je šlo za intenziven primarni strah, ki je po izpovedbi tožnika trajal približno 15 minut, vendar prvostopenjsko sodišče pravilno zaključuje, da se take zadeve razvijejo v nekaj minutah, ki se sicer zdijo neskončno dolge. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da kritični dogodek ni trajal toliko časa, kot to zatrjuje tožnik, vendar pa je glede na intenzivnost strahu in trajanje prisodilo tožniku previsoko odškodnino za to odškodninsko obliko.

Zato je pritožbeno sodišče odškodnino za strah znižalo na 100.000,00 SIT. Odškodnina v znesku 100.000,00 SIT predstavlja pravično denarno odškodnino za to tožnikovo nepremoženjsko škodo. Višja odškodnina pa ne bi bila prisojena v skladu z določbo 2. odst. 200. čl. ZOR.

Pritožbeni očitki toženca D. G., da je prvo sodišče previsoko odmerilo odškodnino za telesne bolečine ter da je izvedenec trajanje in intenzivnost bolečin opisal le hipotetično, ne držijo. Izvedenec je v svojem mnenju strokovno utemeljeno in prepričljivo opisal trajanje in intenzivnost telesnih bolečin tožnika, kar pa je prvo sodišče povzelo v obrazložitvi svoje sodbe. Pri tem pa je upoštevalo tudi izpovedbo tožnika, ki pa, kot to prvostopenjsko sodišče pravilno ugotavlja, ni v nasprotju z ugotovitvami izvedenca, saj je intenzivnost in trajanje bolečin ter nevšečnosti pri zdravljenju (zatečene dlesni, težave pri hranjenju) opisal na podoben način, kot je to v svojem mnenju ugotovil izvedenec. Ob upoštevanju vsega navedenega, je odškodnina, katero je sodišče od zahtevanih 1.100.000,00 SIT prisodilo v znesku 200.000,00 SIT, tudi po oceni pritožbenega sodišča pravična denarna odškodnina za to tožnikovo nepremoženjsko škodo. Tako pritožbeno sodišče glede odškodnine iz naslova telesnih bolečin v celoti sprejema kot pravilne v izpodbijani sodbi navedene dejanske ugotovitve prvega sodišča, saj so v skladu z vsebino izvedenih dokazov, hkrati pa tudi sprejema kot pravilno prvostopenjsko materialnopravno presojo, s katero je tožnikovemu zahtevku delno ugodilo.

K pritožbi tožnika: Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnika v celoti zavrnilo kot neutemeljeno. V izogib ponavljanju, zakaj je pritožbeno sodišče v celoti sledilo odločitvi prvega sodišča glede priznane odškodnine za telesne bolečine, se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge, ki jih je navedlo v zvezi s pritožbo toženca D. G. V zvezi z zahtevkom za plačilo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa je prvo sodišče obrazložilo zakaj je zavrnilo tožbeni zahtevek. Pri tem pa je potrebno poudariti, da tožnik niti ni zatrjeval zmanjšanja življenjske aktivnosti in tudi dokazoval jih ni. Do odškodnine iz tega naslova je oškodovanec upravičen v primeru duševnih bolečin zaradi najrazličnejših prizadetosti kot posledic škodnega dogodka na psihičnem ali telesnem področju. Teh prizadetosti pa tožnik ni niti zatrjeval in tudi ni zahteval odškodnine iz tega naslova na pravno relevanten način. Kot zmanjšanje življenjske aktivnosti tožnik navaja strah zaradi izida zdravljenja in obstoja morebitnih drugih poškodb, (in ker je bil delno odvisen od pomoči družine), kar je delno sodišče pravilno upoštevalo pri odmeri odškodnine za strah, o kateri je posebej odločalo in je pri tem sledilo ugotovitvi izvedenca, da sekundarni strah pri tožniku ni bil upravičen. Tožnik torej duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sploh ni zatrjeval in jih tudi še sedaj v pritožbi ne zatrjuje. Kot je bilo že povedano pa tisto, kar ocenjuje tožnik kot zmanjšanje življenjske aktivnosti sploh ni pravno priznana oblika te nepremoženjske škode. Glede na navedeno, je prvo sodišče v tem delu tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo (str. 5. sodbe, 2. in 3. odstavek).

Zavrniti je bilo treba tudi zahtevo tožnika za plačilo zamudnih obresti od prisojene odškodnine za čas od vložitve tožbe do izdaje sodbe. Zamudne obresti od pravične odškodnine za nepremoženjsko škodo tečejo od dneva izdaje sodne odločbe sodišča prve stopnje, s katero je bila odškodnina odmerjena.

Pritožbeno sodišče torej po obrazloženem ni ugotovilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb ZPP, kot jih našteva tožnik. Svoje razloge za tako stališče je že podalo v dosedanji obrazložitvi te sodbe in jih zato na tem mestu ne ponavlja.

Tožnik je v tej pravdi uspel po temelju 100 %, po višini pa s približno 15 % svojega zahtevka. Takšna sprememba pa ne vpliva na stroškovno odločitev prvega sodišča. Zato je pritožbeno sodišče stroškovni izrek potrdilo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožnika je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe in temelji na določbah prvega odst. 166. čl. v zvezi s prvim odst. 154. čl. ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan trpeti sam svoje stroške pritožbenega postopka. O pritožbenih stroških toženca pa ni bilo treba odločati, ker pritožbenih stroškov ni priglasil. Na podlagi prvega odstavka 498. čl. ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 so bile v tej sodbi uporabljene določbe ZPP, Ur. l. SFRJ št. 4/77 - 27/90 in RS, št. 55/92.