Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da tožnica v vtoževanem obdobju ni opravljala dela v nevarnih pogojih v smislu drugega odstavka 39. člena KPJS. Na razglašeno epidemijo se je toženec ustrezno odzval z uvedbo preventivnih ukrepov v delovnem procesu, ki so veljali tudi za tožnico. V zvezi z uporabo določbe, da pripada dodatek samo za tisti čas, ko delavec dela v nevarnih pogojih, pa je pravilna tudi prvostopenjska ugotovitev, da prav tako ni bilo mogoče ugotoviti, kdaj natančneje in koliko časa v okviru vtoževanega obdobja naj bi tožnica delala v pogojih, ki so po njenem mnenju nevarni (prijemanje ogrožujočega predmeta, dokumentacije, trajanje stika …).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožnici za čas od 13. 3. do 14. 4. 2020 obračunati dodatek po 11. točki 39. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS, Ur. l. RS, št. 57/2008 in nadaljnji) v znesku 631,50 EUR bruto, od njega odvesti dajatve in ji izplačati ustrezen neto znesek z obrestmi, ki tečejo od neto razlike (od bruto 525,21 EUR) od 3. 4. 2020 do plačila, od neto razlike (od bruto 106,29 EUR) pa od 5. 5. 2020 do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se, razen v delu, da toženec krije sam svoje stroške, pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Očita, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Navaja, da 39. člena KPJS ni mogoče razumeti tako, da je potrebno za delo v nevarnosti (na območju epidemije) ugotoviti še dodaten obstoj nevarnih pogojev. Vztraja, da je tožnica opravljala delo v nevarnih pogojih. Z že izplačanimi ji dodatki je toženec priznal nevarnost. Ker je bilo na njem trditveno in dokazno breme o ogroženosti delavca, bi moral podati kriterije, na podlagi katerih je presojal to ogroženost. Za pravilno ugotovitev dejanskega stanja bi moralo sodišče prve stopnje postaviti izvedenca epidemiologa. Tožnice ni opozorilo, v čem naj bi bila njena trditvena podlaga pomanjkljiva. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženec ni odgovoril na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba. Po uradni dolžnosti je pazilo na predpisane bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Zmoten je očitek, da prvostopenjska sodba ne vsebuje razlogov za zavrnitev tožbenega zahtevka (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), saj je obrazložena tako s pravnimi kot tudi z dejanskimi odločilnimi razlogi o tem, zakaj tožnica ni upravičena do vtoževanega dodatka.

7. Spor se nanaša na 11. točko prvega odstavka 39. člena KPJS, po kateri spada v okvir dodatkov za nevarnost in posebne obremenitve tudi dodatek za delo v rizičnih razmerah (kar je tudi območje epidemije). Po mnenju pritožbe pripada delavcu dodatek za čas, ko dela na območju epidemije1, saj KPJS ne določa, da bi bilo delo na območju nevarnosti pogojeno z ugotovitvijo dodatnega obstoja nevarnih pogojev. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da to stališče ni pravilno, saj sicer ne bi bila sprejeta omejitev v določbi drugega odstavka 39. člena KPJS, da pripada delavcu dodatek samo za čas, ko dela v nevarnih pogojih in pod posebnimi obremenitvami. Iz takšne časovne zamejitve pravice do dodatka izhaja, da ta ne pripada delavcu za celoten čas opravljanja dela v območju epidemije, temveč le za delovni čas, ko je dejansko delal v nevarnih pogojih. Takšno tolmačenje citiranih določb KPJS je bilo sprejeto tudi v zadevi X Pdp 301/2021 in mu pritožba neutemeljeno nasprotuje. Tudi predlog za dopustitev revizije v zvezi s citiranim judikatom je bil zavrnjen (VIII DoR 215/2021).2

8. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi moral toženec podati kriterije, na podlagi katerih je presojal, ali je delavec ogrožen, oziroma da je na tožencu trditveno in dokazno breme o ogroženosti delavca. Iz Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji), KPJS in niti iz drugega predpisa ne izhaja, da za spor o obravnavanem dodatku velja obrnjeno dokazno breme. Če delavec meni, da mu delodajalec dolguje plačilo dodatka za rizične razmere iz 11. točke prvega odstavka 39. člena KPJS, mora navesti odločilna dejstva, ki to potrjujejo in v potrditev teh dejstev ponuditi ustrezne dokaze (7. in 212. člen ZPP), sodišče pa nato (upoštevajoč tudi trditveno in dokazno podlago nasprotne stranke) presoja obstoj pogojev za priznanje dodatka.

9. Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da je tožnica opravljala delo v nevarnih pogojih. Izpostavlja, da v avli, kjer je delala, ni bila sama (sprva je bilo tu sedem delavcev, nato štirje) in da je bil lahko vsak sodelavec potencialni vir okužbe, vendar iz prvostopenjske sodbe izhaja, da so bila vhodna vrata zaklenjena, strank v avli ni bilo, toženec je dal delavcem navodilo, naj vzdržujejo medsebojno razdaljo dva metra, sami so razmaknili mize še na daljšo razdaljo. Tožnica je resda srečevala sodelavce tudi v skupnih prostorih (npr. WC, hodnik), a je poleg že omenjenega navodila o vzdrževanju ustrezne razdalje toženec delavcem zagotovil maske. Pritožba sicer očita, da jih ni bilo dovolj glede na priporočeno dvourno menjavanje, vendar iz izpovedi tožnice izhaja, da so se obrnili na vodstvo, če jih je zmanjkalo in da je toženec ravnal v okviru danih možnosti. Po navedbah pritožbe je prihajalo do srečanj tudi z zunanjimi osebami (npr. stranke), vendar iz izpovedi tožnice izhaja, da se je le občasno zgodilo, da so šli delavci strankam ven pomagat izpolniti obrazec, osebnega stika pa pri tem ni bilo. Pritožba izpostavlja tudi nevarnost pri rokovanju s predmeti, a je glede tega tožnica izpovedala, da jih je toženec opozoril na uporabljanje rokavic, imeli so tudi razkužilo. Kot še očita pritožba, toženec ni zagotovil sprotnega razkuževanja skupnih prostorov, vendar je tožnica v izpovedi kot verjetno potrdila, da so se ti razkuževali. Glede na navedeno pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da tožnica v vtoževanem obdobju ni opravljala dela v nevarnih pogojih v smislu drugega odstavka 39. člena KPJS. Na razglašeno epidemijo se je toženec ustrezno odzval z uvedbo preventivnih ukrepov v delovnem procesu, ki so veljali tudi za tožnico. V zvezi z uporabo določbe, da pripada dodatek samo za tisti čas, ko delavec dela v nevarnih pogojih, pa je pravilna tudi prvostopenjska ugotovitev, da prav tako ni bilo mogoče ugotoviti, kdaj natančneje in koliko časa v okviru vtoževanega obdobja naj bi tožnica delala v pogojih, ki so po njenem mnenju nevarni (prijemanje ogrožujočega predmeta, dokumentacije, trajanje stika …).

10. Pritožba zmotno očita, da sodišče prve stopnje ni postavilo izvedenca medicinske stroke (epidemiologa), ki bi lahko pojasnil, da je bila tožnica ves čas izpostavljena delu v nevarnih pogojih. Izvedenca se postavi, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP), vendar po presoji pritožbenega sodišča takšne okoliščine niso bile podane. Pojem „nevarni pogoji“ iz drugega odstavka 39. člena KPJS je pravni standard, ki ga mora napolniti sodišče v vsakem posameznem primeru. Okoliščine, v katerih je tožnica po ugotovitvi sodišča prve stopnje opravljala delo, niso bile takšne narave, da bi sodišče prve stopnje za njihovo presojo z vidika pojma „nevarni pogoji“ potrebovalo strokovno pomoč izvedenca epidemiologa. Okoliščine tožničinega dela in sprejeti ukrepi toženca so bili tipični za opravljanje pisarniškega dela v času epidemije.

11. Sodišče prve stopnje je resda zapisalo, da je tožnica podala premalo navedb o okoliščinah opravljanja dela. Ker je kljub zapisanemu njene navedbe (pravilno) štelo za dovolj substancirane, izvedlo dokazni postopek in odločilo o zadevi, je neutemeljen pritožbeni očitek, da je v okviru materialnoprocesnega vodstva ni opozorilo, v čem naj bi bila trditvena podlaga pomanjkljiva in da je izdalo sodbo presenečenja.

12. S sklicevanjem, da je za zmanjšan obseg ur toženec dodatek iz KPJS tožnici izplačal (za marec 2020 v višini 0,49 EUR in za april 2020 v višini 432,45 EUR), se pritožba neutemeljeno zavzema za ugoditev tožbenemu zahtevku. Nepravilno meni, da je toženec z izplačanimi dodatki nevarnost priznal, saj je ta navajal, da ji je dodatek izplačal na drugi pravni podlagi (71. člen ZIUZEOP), s sklicevanjem na sprejete razlage o dodatkih pa celo, da ga je tožnici izplačal, čeprav ji ta sploh ni pripadal. Ne glede na to, kaj je bilo tožnici izplačano, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo za odločitev v obravnavanem sporu v vsakem primeru treba odgovoriti na vprašanje, ali je tožnica v vtoževanem obdobju sploh opravljala delo v nevarnih pogojih v smislu drugega odstavka 39. člena KPJS. Kot je bilo že obrazloženo, dokazni postopek tega ni potrdil, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

13. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspela (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).

1 Ta je bila razglašena na območju Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 19/2020). 2 V predlogu zastavljeno vprašanje se je nanašalo na presojo pravilnosti drugostopenjske razlage 39. člena KPJS.