Jedro

Razlogi, ki so ustalili sodno prakso na stališču, da je treba odmeriti denarno odškodnino zaradi nepremoženjske škode na dan izdaje sodne odločbe, izvirajo še iz časa obstoja nenormalnih ekonomskih razmer zaradi visoke inflacije, ki je porušila vrednostna razmerja. Opisane ekonomske razmere so bile poglavitni razlog za določitev visokih zakonsko določenih zamudnih obresti. Tako so zamudne obresti opravljale vlogo valorizacije glavnice in jih ni bilo mogoče prisoditi za nazaj, ker bi to pripeljalo do dvojne valorizacije odškodnine. Zaradi hitrega spreminjanja vrednosti denarja je bil izbran čas odmere odškodnine na dan sojenja. Sodnik lahko z večjo gotovostjo uporabi primerjavo med nastalo škodo in denarnim nadomestilom zanjo v času sojenja, ne pa v času nastanka škode, ko je tehtanje vrednot treba opraviti za nazaj.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba v prvem in tretjem odstavku izreka pod tč. 1 spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 4,682.199 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneskov 431.641 SIT od 01.08.1995 do plačila, od 46.558 SIT od 10.07.1996 do plačila, od 4.000 SIT od 14.01.1997 do plačila in od zneska 4,200.000 SIT od 07.03.2000 dalje do plačila, pod izvršbo.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne".

V ostalem delu se revizija zavrne.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki ga je tožeča stranka oblikovala kot primarni tožbeni zahtevek in po katerem naj bi ji bila tožena stranka dolžna plačati odškodnino v znesku 5,428.199 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov, pri čemer naj bi od nepremoženjske škode v znesku 4,950.000 SIT zakonite zamudne obresti tekle od 16.10.1996 dalje. Istočasno je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 4,381.527 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, pri čemer pa od zneska 3,800.000 SIT (nepremoženjska škoda) tečejo zakonite zamudne obresti od dneva sojenja na prvi stopnji, torej od 07.03.2000 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, toženi stranki pa je naložilo, da mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke tako, da je odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo na 3,600.000 SIT, v izreku o premoženjski škodi pa je sodbo sodišča prve stopnje deloma v znesku 99.328 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo v novo sojenje. V ostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo, razveljavilo pa izrek sodbe sodišča prve stopnje, ki se nanaša na tožbeni zahtevek v znesku 11,278.199 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov premoženjske in nepremoženjske škode. V ostalem delu je pritožbo tožene stranke zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in v nespremenjenih in nerazveljavljenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem je razveljavilo tudi odločitev sodbe sodišča prve stopnje o pravdnih stroških.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo v zavrnilnem delu tako, da bo tožniku poleg že prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 3.600.000 SIT priznana še nadaljnja odškodnina iz istega naslova v znesku 7.200.000 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 07.03.2000 dalje do plačila, od zneska 4,950.000 SIT pa naj bi zakonite zamudne obresti tekle tudi za čas od 16.10.1996 do 07.03.2000. Glede vprašanja litispendence zaradi primarnega in subsidiarnega tožbenega zahtevka je stališče pritožbenega sodišča podprto z močnimi argumenti, vendar pa je kljub temu vprašljivo.

Primarni zahtevek izhaja iz predpostavke o zamudi tožene stranke po prvem odstavku 919. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in zato posledično uveljavlja tek zamudnih obresti. Subsidiarni zahtevek pa izhaja iz predpostavke, da je tožena stranka v zamudi z reparacijo škode že od dneva nastanka škode, vendar pa se odškodnina odmerja šele na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Zato sta oba zahtevka med seboj toliko različna, da ne obstaja litispendenca in da gre za dva zahtevka. Glede eventualne kumulacije so navajanja v sodbi sodišča druge stopnje zmotna. V sodni praksi je že zavzeto stališče, da določba 919. člena ZOR velja tudi za nepogodbeno odškodninsko obveznost. Prvi odstavek 919. člena ZOR določa 14-dnevni izpolnitveni rok. Podana je domneva, da se da odškodninski primer rešiti v navedenem roku. Vsako drugo trditev je treba dokazati. Nastane le problem, kateri pogoji morajo biti izpolnjeni za začetek teka 14-dnevnega izpolnitvenega roka iz navedene zakonske določbe. Sicer pa mora po določbi tretjega odstavka citirane določbe zavarovalnica v vsakem primeru izplačati akontacijo. Zakonske zamudne obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo bi torej morale teči v skladu z določbo prvega odstavka 919. člena ZOR. Gre za povsem spremenjene gospodarske in družbene razmere od tistih, ko je bilo sprejeto stališče, naj te obresti tečejo šele od dneva odmere odškodnine pri sodišču prve stopnje. Oškodovanec je tisti, ki lahko najbolje presodi, kakšno varstvo je zanj najbolj učinkovito. Upoštevati bi bilo treba tudi potek časa od nastanka škode do dneva razsoje. Poleg navedenega pa tožeča stranka v svoji obširni reviziji graja tudi odločitev v izpodbijani sodbi, ki se nanaša na višino dosojene odškodnine in meni, da je glede na dejanske ugotovitve občutno prenizka.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1999).

Revizija je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je obširno obrazložilo, na kakšni podlagi bi moralo že sodišče prve stopnje zavrniti tožnikov predlog iz naslova eventualne kumulacije (tretji odstavek 182. člena ZPP). Eventualno združevanje tožbenih zahtevkov je podano takrat, kadar sta dva zahtevka v takšni medsebojni zvezi, da uveljavlja tožnik nepogojno najprej en zahtevek, če pa bi se v postopku izkazalo, da ta ne obstaja, pogojno uveljavlja drugega. V obravnavanem primeru pa tožnik v obeh zahtevkih vtožuje denarno izpolnitev iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala v istem dogodku, pri čemer se zahtevka razlikujeta le v obrestnem delu: primarno tožnik uveljavlja zakonite zamudne obresti od 16.10.1996 dalje, podrejeno pa zakonite zamudne obresti od dneva, ko je sodišče prve stopnje dosodilo odškodnino. Eventualna kumulacija, kakršne se je poslužil tožnik, je torej navidezna, saj gre v resnici za en sam zahtevek s poudarkom na tožbenem predlogu, po katerem naj zakonske zamudne obresti od dosojene odškodnine tečejo od vložitve tožbe dalje. Zato se revizijsko sodišče v celoti strinja z razlogi izpodbijane sodbe, ki so v navedenem obsegu celoviti in argumentirani in zato ne morejo biti vprašljivi. Posledično to pomeni, da razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje glede formalne odločitve o enem od zahtevkov navidezne eventualne kumulacije ne pomeni, da bo sodišče prve stopnje o tem moralo znova odločati v ponovljenem postopku.

Revizijsko sodišče pa se strinja z revizijo, kolikor ta napada odločitev sodišča druge stopnje o višini dosojene odškodnine. Škoda, ki jo je tožnik utrpel, sicer ne spada med velike škode, vendar pa sta sodišči nižje stopnje premalo vrednotili škodo, ki tožniku nastaja zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti. Določbo 200. člena ZOR o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo je treba uporabiti tudi tako, da bo zagotovljeno približno enako varstvo oškodovancev v podobnih odškodninskih primerih. Ta temeljna razlaga načina odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo je bila v celoti spoštovana glede odškodnine za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za strah in skaženost, izostala pa je pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti. Tožnik prestaja posledice škodnega dogodka tako zaradi zloma telesa drugega ledvenega vretenca kot tudi zaradi pretresa možganov, pri čemer ga vsaka od teh posledic prizadeva na svoj način. Ob hitrih gibih mu nastajajo v hrbtenici bolečine, nagnjen pa je h glavobolom, razdražljivosti in utrudljivosti. Težjih bremen ne more dvigovati. Zmanjšanje njegovih življenjskih aktivnosti je opisno ocenjeno v razponu od 5 do 10 %. Sodišči druge in prve stopnje sta sklepali, da je odškodnina iz tega naslova v znesku 1,400.000 SIT primerna, pri tem pa nista upoštevali posebnosti tožnikovega psihofizičnega stanja. Tožnik je namreč nevrotična osebnost s podano preobčutljivostjo in nizkim intelektualnim funkcioniranjem ter tesnobnostjo. Podana je dodatna situacija, ki zaradi individualizacije odškodnine predstavlja podlago za primerno višjo satisfakcijo. Revizijsko sodišče meni, da bo iz tega naslova namen odškodovanja dosežen z odškodnino, višjo za 600.000 SIT, kar skupaj znese 2,000.000 SIT. Višji tožbeni zahtevek (3,100.000 SIT) pa je pretiran in v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami in sodno prakso v podobnih primerih.

V ostalem odškodnine zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, odmerjene v znesku 1,700.000 SIT, zaradi strahu v znesku 500.000 SIT in zaradi skaženosti v znesku 200.000 SIT, ni mogoče zviševati. Tožnik je bil sicer v staležu polnih deset mesecev, pri čemer je bil od 28.07.1994 do 09.08.1994 hospitaliziran. Zaradi pretresa možganov je prestajal 4-mesečne občasne glavobole, sicer pa je intenzivno bolečinsko obdobje s pojemajočimi bolečinami od hudih do zmernih trajalo dobre tri mesece. Višja odškodnina iz tega naslova, kakor pa je v znesku 1,700.000 SIT dosojena, bi presegla odškodnine, dosojene v podobnih primerih. Upravičeno je v sodbi sodišča druge stopnje znižana tudi odškodnina za strah na 300.000 SIT. Zaradi nezavesti tožnik primarnega strahu ni utrpel, res pa je, da je bil sekundarni strah na začetku izjemno močan, saj je k zavesti prišel šele v bolnišnici in postopno ugotavljal, kakšne poškodbe je utrpel. Odškodnina v znesku 300.000 SIT iz tega naslova je primerljiva s podobnimi primeri sodne prakse. Brazgotine na tožnikovem obrazu je izvedenec ocenil kot lahno skaženost; so sicer dobro vidne, vendar po barvi in obsežnosti niso takšne, da bi vzbujale odpor. Enakega mnenja je bil tudi izvedenec dr. K. Izpodbijana sodba je zato pravilno ocenila, da ne gre za skaženost, ki bi vzbujala odpor, zaradi česar je odškodnina v znesku 200.000 SIT.

Tožniku je torej dosojena odškodnina iz naslova nepremoženjske škode v skupnem znesku 4,200.000 SIT (1,700.000 SIT iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, 300.000 SIT iz naslova prestanega strahu, 2,000.000 SIT zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti in 200.000 SIT zaradi brazgotin na obrazu). Navedena odškodnina za nepremoženjsko škodo je bila odmerjena glede na razmere v času sojenja pri sodišču prve stopnje. Razlogi, ki so ustalili sodno prakso na stališču, da je treba odmeriti denarno odškodnino zaradi nepremoženjske škode na dan izdaje sodne odločbe, izvirajo še iz časa obstoja nenormalnih ekonomskih razmer zaradi visoke inflacije, ki je porušila vrednostna razmerja. Opisane ekonomske razmere so bile poglavitni razlog za določitev visokih zakonsko določenih zamudnih obresti. Tako so zamudne obresti opravljale vlogo valorizacije glavnice in jih ni bilo mogoče prisoditi za nazaj, ker bi to pripeljalo do dvojne valorizacije odškodnine. Zaradi hitrega spreminjanja vrednosti denarja je bil izbran čas odmere odškodnine na dan sojenja (kar tudi sicer določajo različni predpisi, na primer pri premoženjskih škodah - 189. člen ZOR; povračila v primerih ničnosti in izpodbojnosti pravnih poslov - 104. in 113. člen ZOR). Sodnik lahko z večjo gotovostjo uporabi primerjavo med nastalo škodo in denarnim nadomestilom zanjo v času sojenja, ne pa v času nastanka škode, ko je tehtanje vrednot treba opraviti za nazaj. Določba 919. člena ZOR takšni usmeritvi sodne prakse ne nasprotuje. Primer, ki ga citira revizija in ki naj bi nakazoval spremembo sodne prakse v skladu z revizijskimi stališči, se nanaša na primere, ko zahtevke proti zavarovalnici uveljavlja zavarovanec kot pogodbena stranka iz zavarovalne pogodbe in z obravnavano zadevo ni primerljiv.

S tem v zvezi je povezano tudi vprašanje odmere pravične denarne odškodnine glede na čas čakanja na njeno odmero. Vendar pa mora imeti odmera višje odškodnine na račun dolgotrajnosti postopka utemeljene razloge v zavlačevanju postopka s strani ene od strank ali celo v zlorabi procesnih pravic. Našteto pa ne more pretehtati temeljnega načela o uravnoteženju položaja strank in ustavno zagotovljene pravice do enakega pravnega varstva. V tem primeru ni mogoče ugotoviti, da postopek ne bi tekel korektno, niti ni mogoče ugotoviti zlorab procesnih pravic tožene stranke.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP. Z izpodbijano sodno odločbo je bila sodba sodišča prve stopnje razveljavljena tudi v izreku o pravdnih stroških. Odločitev o revizijskih stroških se torej pridrži za končno odločbo.