Jedro

Ugotovljene okoliščine v zvezi s potekom nesreče ne dajejo podlage za zaključek, da bi pritožnik ob dogodku utrpel pravno priznani primarni strah.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

II. Stroške pritožbenega postopka zoper sodbo nosi tožeča stranka sama.

III. Pritožbi zoper sklep se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 1.064,3 EUR pravdnih stroškov v petnajstih dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

IV. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 154,07 EUR stroškov pritožbenega postopka zoper sklep o stroških v petnajstih od izteka paricijskega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka sodbe razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči 1.741,492 EUR, v presežku do 7.242,50 EUR (2), je tožbeni zahtevek zavrnilo. O stroških postopka je odločilo v sklepu z dne 14. 11. 2016 in sklenilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči 21,63 EUR pravdnih stroškov s pripadki.

2. Tožeča stranka izpodbija sodbo in sklep s pritožbama iz vseh razlogov po 338. členu ZPP. V obrazložitvi pritožbe zoper sodbo navaja, da je višina prisojene odškodnine prenizka. Pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče premalo upoštevalo, da je tožnik dalj časa nosil trdo vratno opornico. Vse bolečine, ki jih je trpel, so posledica nezgode, ki je predmet te pravde. Odškodnina za prestani strah je po mnenju tožnika odmerjena prenizko. Sodišče je premalo upoštevalo strah, ki ga je tožnik trpel zaradi nepravilno postavljene diagnoze - odkrušek narastišča ligamenta trnastega nastavka 6. vratnega vretenca, zaradi česar je bil utemeljeno v strahu, da bodo njegove delovne sposobnosti v bodoče omejene. V zvezi z odločitvijo o stroških postopka pritožba izpostavlja, da je tožena stranka ves čas prerekala utemeljenost tožbenega zahtevka po temelju in da je bilo zato potrebno postaviti izvedenca za varstvo pri delu. Kljub temu sodišče uspeha tožeče stranke po temelju pri odmeri stroškov ni upoštevalo, pri izračunu potrebnih stroškov pa pozabilo prišteti priznane stroške za delo sodnih izvedencev.

3. Pritožba zoper sodbo ni utemeljena. Pritožba zoper sklep o odmeri stroškov postopka je utemeljena.

4. V pritožbenem postopku ni sporno, da je tožnik v dogodku utrpel poškodbe, ki jih je sodišče navedlo v 57. točki obrazložitve: nateg vratnih mišic, udarnino leve rame in udarnino levega kolena. V bolniškem staležu je bil od 16. 12. 2011 do 31. 1. 2012. Zmerno hude bolečine je kumulativno trpel osem dni, lahke pa dvanajst. Štirinajst dni je nosil trdo vratno opornico, štiri tedne jemal analgetike, bil štirikrat pregledan pri osebnem zdravniku in trikrat pri specialistu, desetkrat izvajal vodeno fizioterapijo za vratno hrbtenico, enkrat je bil krajši čas izpostavljen rentgenskim žarkom. Izvedenec je pojasnil, da je imel tožnik pred poškodbo težave, tako v vratni kot v ledveni hrbtenici in je bil pri nevrokirurgu že pred poškodbo, ki je predmet te pravde. Če predhodnih težav tožnik ne bi imel, bi bil v staležu približno dva tedna manj, bolečine pa bi bile po izkušnjah izvedenca, približno 20 % manjše. Vse navedeno pritožbeno sodišče napotuje na zaključek, da je sodišče pri odmeri odškodnine ustrezno upoštevalo v sklopu ugotovljenih nevšečnosti med zdravljenjem, nošenje trde vratne opornice in dejstvo, da je tožnik imel težave v vratni in tudi ledveni hrbtenici pred poškodbo. Tožeča stranka se zato neutemeljeno zavzema za zvišanje odškodnine, višje kot 1.000,00 EUR.

5. Neutemeljeno se tožeča stranka zavzema tudi za zvišanje odškodnine iz naslova prestanega strahu. Ugotovljene okoliščine v zvezi s potekom nesreče, ki jih pritožba ne izpodbija, ne dajejo podlage za zaključek, da bi pritožnik ob dogodku utrpel pravno priznani primarni strah. Ta je bil kratkotrajen, da bi bilo zaradi dogodka porušeno tožnikovo življenjsko ravnovesje, pritožnik ni navajal. V zvezi z odškodnino iz naslova sekundarnega strahu pa pritožbeno sodišče pritrjuje pravilni odločitvi sodišča prve stopnje, da za prestani sekundarni strah tožniku pripada odškodnina v višini 700,00 EUR, prav zaradi napačno postavljene diagnoze na urgentnem centru ob poškodbi, zaradi katere je bil tožnik do prvega kontrolnega pregleda pri travmatologu (pet dni) utemeljeno v skrbeh za izid zdravljenja. Zaradi natega vratnega mišičevja, udarca v ramo in koleno, do takšne odškodnine ne bi bil upravičen.

6. Glede na zgoraj navedeno je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in tožniku iz naslova nematerialne škode odmerilo odškodnino v skupnem znesku 1.700,00 EUR. Tožniku odmerjena odškodnina predstavlja nekaj manj kot dve povprečni plači (povprečna plača septembra 2016: 1.023,28 EUR) in ni prenizka, niti ni izven okvirov sodne prakse v primerljivih zadevah, razvidnih iz zbirke Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo mag. Alenke Berger Škrk, GV Založba, letnik 2010. 7. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi, kot tudi ne tisti, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zoper sodbo zavrnilo in jo v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo (353. člen ZPP).

8. Ker tožena stranka s pritožbo zoper sodbo ni uspela, mora sama kriti svoje stroške te pritožbe (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

9. O stroških postopka na prvi stopnji je sodišče odločilo s posebnim sklepom z dne 14. 11. 2016. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da je sodišče napačno seštelo priznane stroške postopka in zaradi računske napake tožeči stranki priznalo le 1.156,78 EUR, namesto pravilno 1.952,02 EUR. Višina priznanih stroškov tožene stranke v višini 251,10 EUR v pritožbenem postopku ni sporna. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da sodišče ni upoštevalo, da je tožeča stranka po temelju uspela v celoti in da zato njen uspeh v pravdi znaša 59,7 %. Zato je upravičena do 1.165,05 EUR stroškov in ji je tožena stranka po opravljenem pobotu v višini 101,2 EUR dolžna iz naslova stroškov postopka plačati 1.064,3 EUR. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke zoper sklep, s katerim je bilo odločeno o stroških postopka ugodilo, in odločitev spremenilo tako kot sledi iz izreka te odločbe (3. točka 365. člena ZPP).

10. Ker je tožeča stranka v pritožbenem postopku zoper sklep o odmeri stroškov postopka uspela, je sodišče na podlagi določila 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP stroške pritožbenega postopka zoper sklep o odmeri sodne takse naložilo v plačilo toženi stranki. Stroški so bili odmerjeni skladno z Odvetniško tarifo, natančna specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika v spisu.