Jedro

(Tudi) zastaranje odškodninske terjatve za sukcesivno nastajajočo bodočo premoženjsko škodo začne teči, ko tožnik zve za takšno škodo in jo lahko uveljavlja.

Pravočasno sodno uveljavljanje povračila prve tovrstne škode pred potekom zastaralnega roka je pogoj za uveljavljanje povračila (vseh) nadaljnjih škod.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik od sodišča zahteva, naj razsodi, da mu je toženka dolžna plačati odškodnino za tridesetodstotno prikrajšanje pri plači kot posledici njegove zmanjšane delovne zmožnosti zaradi posledic poškodb, ki jih je utrpel v prometni nezgodi 22. 11. 1993. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje razveljavi. Opozarja, da je povračilo izgube svojega dohodka uveljavljal pravočasno s trditvijo, da je tožbo vložil po tem, ko je izvedel, da mu je ta škoda nastala. Tožbo je vložil 12. 5. 1999, zahteva pa povrnitev škode, ki mu je nasta(ja)la od 1. 1. 1995. Sodišče je togo presodilo, da vsaka odškodninska terjatev zastara v roku petih let od škodnega dogodka oziroma prometne nezgode. Tožnik povračilo škode zahteva od datuma, ko mu je ta pričela nastajati oziroma ko je ta evidentno nastala. Stališče sodišč nižjih stopenj, da pravočasno sodno uveljavljanje prve tovrstne škode predstavlja pogoj za uveljavljanje vseh nadaljnjih škod, ker pretrga zastaranje, ne temelji na zakonu. Tožnik meni, da zastaranje ni nastopilo.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. T ožnik uveljavlja povrnitev premoženjske škode zaradi telesne poškodbe oziroma prizadetega zdravja v smislu 195. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR)(1) –

in sicer ( delne) izgube dohodka v času od 1. 1. 1995 do 31. 12. 2002 –

ki jo je mogoče uveljavljati bodisi v obliki rente bodisi s sukcesivnim uveljavljanjem odškodnine za preteklo obdobje. Pritrditi je treba presoji sodišč nižjih stopenj, da je v tej pravdi uveljavljana terjatev zastarala.

7. Pravilno je stališče, da (tudi) z astaranje terjatve za sukcesivno nastajajočo bodočo premoženjsko škodo začne teči, ko tožnik zve za takšno škodo in jo lahko uveljavlja(2) .

V obravnavanem primeru takšne škode (tožnikove vsakomesečne delne izgube dohodka) je neizpodbojno(3) ugotovljeno, da se je zdravstveno stanje tožnika stabiliziralo kot dokončno in je bila znana njegova bodoča delovna zmožnost (najkasneje) ob zaključku zdravljenja 15. 4. 1994. Tedaj je tožnik končal bolniški stalež in začel delati na delovnem mestu z drugačnimi delovnimi nalogami (kot šofer na krajše proge), s čimer se je začelo njegovo (delno) prikrajšanje pri plači . Najkasneje 15. 4. 1994 je tako tožniku začela nastajati škoda, za katero je bilo zaradi njegove trajno zmanjšane delovne zmožnosti po normalnem teku stvari gotovo, da bo trajala tudi v bodoče(4). Takrat je tožnik (tudi) izvedel oziroma (vsaj) mogel izvedeti za svojo bodočo premoženjsko škodo in njen obseg ter jo je mogel uveljavljati, kar pomeni, da je v konkretnem primeru 15. 4. 1994 pričel teči tako subjektivni (prvi odstavek 376. člena ZOR) kot objektivni zastaralni rok (drugi odstavek 376. člena ZOR)(5) za uveljavljano terjatev.

Prav tako drži, da je pravočasno sodno uveljavljanje povračila prve tovrstne škode pred potekom zastaralnega roka pogoj za uveljavljanje povračila (vseh) nadaljnjih škod(6) in da v primeru zastaranja prve terjatve sukcesivno nastajajoče škode zaradi zastaranja preneha (tudi) pravica zahtevati izpolnitev nadaljnjih sukcesivno nastajajočih istovrstnih terjatev. Že sodišče druge stopnje je pojasnilo, da prvostopenjsko stališče o tem, da začne objektivni zastaralni rok za odškodninske terjatve teči z dnem škodnega dogodka, ni pravilno, vendar to na odločitev v obravnavani zadevi ne vpliva. Objektivni zastaralni rok za uveljavljano terjatev je namreč potekel tudi ob materialnopravno pravilnem stališču o začetku njegovega teka; bistveno pa je, da je potekel (že) subjektivni zastaralni rok.

8. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

Op. št. (1): Določila ZOR se za obravnavano pravno razmerje uporabljajo na podlagi 1060. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika (OZ).

Op. št. (2): Takrat, ko je njegovo zdravstveno stanje stabilizirano in dokončno ter ko je znano njegovo bodoče trajno premoženjsko prikrajšanje.

Op. št. (3): Primerjaj tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Op. št. (4): Tedaj je torej nastala prva premoženjska škoda od ponavljajočih se istovrstnih škod, katerih povračilo tožnik zahteva v tem postopku.

Op. št. (5): Primerjaj tudi peti odstavek 380. člena ZOR.

Op. št. (6): P

ravočasno sodno uveljavljanje prve terjatve namreč pretrga zastaranje; po koncu pravdnega postopka pa začne znova teči zastaralni rok za naslednje istovrstne bodoče terjatve (tretji odstavek 392. člena ZOR).

P

rimerjaj načelno stališče XXXI. skupne seje Zveznega sodišča in republiških ter pokrajinskih vrhovnih sodišč z dne 25. in 26. 11. 1986, objavljeno v Poročilu o sodni praksi VSS št. II/86, stran 29, in na primer sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 495/2007 z dne 14. 11. 2007.