Jedro

Pozitiven rezultat sistema EURODAC po primerjavi prstnih odtisov, odvzetih v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito, predstavlja neposredni dokaz v postopku iz člena 20(5) Uredbe Dublin III. Kot je pravilno navedlo Upravno sodišče, ima tak dokaz na podlagi člena 22(3)(a)(i) Uredbe Dublin III naravo formalnega dokaza, ki določa odgovornost države članice, razen če je ovržen z dokazom o nasprotnem, zato sam po sebi zadostuje za ugotovitev izpolnjenosti pogojev za ponovni sprejem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-3436/2025/9 (1221-06) z dne 5. 1. 2026, s katerim je to zavrglo tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, ker bo predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III,1 ter odredilo njegovo predajo navedeni državi članici.

2.V izpodbijani sodbi je Upravno sodišče pritrdilo odločitvi toženke, da je odgovornost Republike Hrvaške za obravnavo tožnikove prošnje podana na podlagi pravil iz Uredbe Dublin III. Pojasnilo je, da v postopku po členu 20(5) te uredbe pozitiven rezultat v sistemu EURODAC predstavlja neposredni oziroma formalni dokaz odgovornosti države članice v smislu člena 22(3)(a)(i) navedene uredbe, kolikor ni ovržen z dokazom o nasprotnem. Tak zadetek ne potrjuje le izražene želje po mednarodni zaščiti, temveč potrjuje tudi, da je bila prošnja vložena na način iz člena 20(2) Uredbe Dublin III, pri čemer po stališču Upravnega sodišča ni nujno, da je prosilec prošnjo vložil v obliki formalne vloge. Na tej podlagi je ugotovilo, da je bil tožnik v Republiki Hrvaški v sistemu EURODAC evidentiran s kodo "1", kar pomeni, da so mu bili prstni odtisi odvzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito. Tožnikovim navedbam, da na Hrvaškem ni zaprosil za mednarodno zaščito, ni sledilo, saj je ocenilo, da tak potek dogodkov ni verjeten, ker ni logično, da bi bil v sistemu EURODAC evidentiran kot prosilec, če ne bi (vsaj ustno) zaprosil za mednarodno zaščito oziroma izrazil namere za to. Čeprav je v osebnem razgovoru omenjal prisilo pri odvzemu prstnih odtisov, je Upravno sodišče ocenilo, da svojih navedb ni konkretiziral. Poudarilo je, da ni navedel nobenih okoliščin, ki bi kazale na prisilno ravnanje, njegova izpovedba pa je bila nekonsistentna in se je v bistvenem razlikovala od navedb na osebnem razgovoru. Dodatno je ugotovilo, da je bil tožnik napoten v azilni dom in obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito.

3.Zoper navedeno sodbo vlaga tožnik (v nadaljevanju pritožnik) pritožbo, v kateri navaja, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno, na podlagi katerega konkretnega kriterija iz III. poglavja Uredbe Dublin III je bila določena odgovornost Republike Hrvaške. Zatrjuje, da v Republiki Hrvaški ni podal prošnje za mednarodno zaščito. Sklicuje se na člen 20(2) Uredbe Dublin III, iz katerega naj bi izhajalo, da je za vložitev prošnje potrebno voljno ravnanje prosilca. Meni, da zgolj dejstvo, da so mu bili odvzeti prstni odtisi in da je bil evidentiran v sistemu EURODAC, ne zadostuje za sklep, da je bila prošnja vložena. Po njegovem mnenju lahko vnos prstnih odtisov v EURODAC izkazuje zgolj prisotnost osebe na ozemlju države članice, ne pa tudi vložitve prošnje za mednarodno zaščito. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v novo sojenje, ali pa izpodbijano sodbo razveljavi, upravni akt toženke odpravi in ji zadevo vrne v ponovno odločanje.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v spisu pooblastilo za zastopanje, dano Gregorju Mramorju kot svetovalcu za begunce, zato, kljub temu, da je na pritožbi navedena Odvetniška družba Mramor Sorta & Holec o.p. d.o.o., šteje, da je bila pritožba vložena po osebi, ki jo je pooblastil pritožnik, saj gre za odvetnika, ki deluje v okviru navedene odvetniške družbe.

6.Pritožba ni utemeljena.

7.Pritožnik uveljavlja, da iz izpodbijane odločbe ne izhaja pravna podlaga za določitev odgovorne države članice, saj naj ne bi bilo razvidno, na katerem merilu iz poglavja III Uredbe Dublin III temelji odločitev o predaji Republiki Hrvaški, ter da na Hrvaškem ni podal prošnje za mednarodno zaščito, zaradi česar naj bi bila presoja, oprta zgolj na podatke iz sistema EURODAC, materialnopravno zmotna. V bistvenem uveljavlja nepravilno uporabo materialnega prava ter zmotno presojo dokazne vrednosti podatkov iz sistema EURODAC. Pritožbeni očitki niso utemeljeni.

8.Kolikor pritožnik zatrjuje, da iz izpodbijane odločbe upravnega organa ne izhaja pravna podlaga za določitev odgovorne države članice, s tem po vsebini uveljavlja tudi pomanjkljivosti upravnega akta. Ker pa je bil ta akt že predmet sodnega nadzora v upravnem sporu, je predmet presoje v tem pritožbenem postopku pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ter razlogov, na katerih ta temelji, zato pritožbenih očitkov ni mogoče utemeljevati neposredno zoper upravni akt.

9.Tako iz obrazložitve toženkine odločbe kot iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da odločitev temelji na členu 20(5) Uredbe Dublin III,2 torej na pravilih o ponovnem sprejemu prosilca zaradi dokončanja postopka določanja odgovorne države članice. Ta pravna podlaga je po svoji naravi samostojna in se ne opira neposredno na merila iz poglavja III navedene uredbe. Zato je zmotno pritožbeno stališče, da bi morala biti odločitev subsumirana pod eno izmed teh meril. Za odločitev zato ni bistveno, na katerem merilu iz poglavja III je bila odgovornost prvotno ugotovljena, temveč ali so izpolnjeni pogoji za ponovni sprejem. Takšno razumevanje potrjuje tudi stališče Sodišča Evropske unije v zadevi H. in R. (C-582/17 in C-583/17, sodba z dne 2. 4. 2019, 57. do 80. točka obrazložitve), iz katere izhaja, da se v postopku ponovnega sprejema odgovornost države članice ne ugotavlja ponovno na podlagi meril iz poglavja III, temveč je odločilno, ali so izpolnjeni pogoji za uporabo mehanizma iz člena 20(5) Uredbe Dublin III. Pritožbeni očitek, da pravna podlaga odločitve ni razvidna, zato ni utemeljen.

10.Pritožnik nadalje uveljavlja, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o tem, na kateri temelj opira svojo ugotovitev, saj naj bi iz nje izhajalo zgolj dejstvo, da so bili odvzeti prstni odtisi, ter da zgolj odvzem prstnih odtisov in vpis v sistem EURODAC ne zadostujeta za sklep, da je bila na Hrvaškem vložena prošnja za mednarodno zaščito. S tem po vsebini izpodbija dokazno vrednost zadetka iz sistema EURODAC. Tudi ta očitek ni utemeljen.

11.V skladu s členom 23(4) Uredbe Dublin III se v postopku ponovnega sprejema uporabljajo dokazna pravila iz člena 22(3) navedene uredbe, ki predvideva uporabo formalnih dokazov in posrednih okoliščin. Ta pravila so konkretizirana v Prilogi II k Uredbi št. 1560/2003,3 kakor je bila spremenjena z Izvedbeno uredbo št. 118/2014.4 Iz točke 1, dela II, seznama A Priloge II k navedeni uredbi izhaja, da pozitiven rezultat sistema EURODAC po primerjavi prstnih odtisov, odvzetih v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito, predstavlja neposredni dokaz v postopku iz člena 20(5) Uredbe Dublin III. Kot je pravilno navedlo Upravno sodišče, ima tak dokaz na podlagi člena 22(3)(a)(i) Uredbe Dublin III naravo formalnega dokaza, ki določa odgovornost države članice, razen če je ovržen z dokazom o nasprotnem, zato sam po sebi zadostuje za ugotovitev izpolnjenosti pogojev za ponovni sprejem.

12.Upravno sodišče je sicer svojo presojo deloma nepravilno oprlo na člen 20(2) Uredbe Dublin III in na napačno točko Priloge II, vendar ta pomanjkljivost ne vpliva na pravilnost njegovega materialnopravnega zaključka, saj je pravilno izhajalo iz dokazne vrednosti EURODAC zadetka kot formalnega dokaza v smislu člena 22(3)(a)(i) Uredbe Dublin III.

13.Pritožnik utemeljeno opozarja, da vložitev prošnje za mednarodno zaščito predpostavlja določeno stopnjo voljnega ravnanja prosilca, vendar to samo po sebi ne zadošča za izpodbitje formalnega dokaza iz člena 22(3) Uredbe Dublin III. Odločilno je, ali je tak dokaz v konkretnem primeru ovržen z nasprotnimi, konkretiziranimi in preverljivimi okoliščinami. V obravnavani zadevi pritožnik takšnih okoliščin ni uspel dokazati, kar izhaja iz dokazne ocene Upravnega sodišča, ki je pritožnika v zvezi z zatrjevano prisilo tudi zaslišalo in njegovi izpovedbi ni sledilo. Ocenilo je, da njegove navedbe ne izkazujejo prisile pri samem odvzemu prstnih odtisov, temveč se nanašajo na ravnanje policije pred tem, poleg tega pa so bile njegove izjave nekonsistentne. Teh konkretnih ugotovitev pritožnik ne izpodbija z določno usmerjenimi pritožbenimi navedbami, temveč ostaja pri splošnem zanikanju, da na Hrvaškem ni zaprosil za mednarodno zaščito. Takšno zanikanje pa ne more omajati formalnega dokaza, katerega dokazna vrednost je v pravu Evropske unije vnaprej določena. Ker pritožnik ne izpodbija nosilnih razlogov dokazne ocene, na katerih temelji zaključek o neobstoju prisile, je treba šteti, da EURODAC zadetek kot formalni dokaz ni bil ovržen.

14.Tako ne drži pritožbeno stališče, da podatki iz sistema EURODAC izkazujejo zgolj prisotnost osebe na ozemlju države članice. Takšno razumevanje je v nasprotju z izrecno določenimi dokaznimi pravili Uredbe Dublin III, ki takemu podatku priznavajo vnaprej določeno dokazno vrednost, ki je ni mogoče omajati zgolj z nekonkretiziranimi navedbami prosilca. Zato je presoja, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za uporabo člena 20(5) Uredbe Dublin III, pravilna.

15.Po obrazloženem in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo zoper izpodbijano sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (76. člen ZUS-1).

-------------------------------

1Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2V skladu s to določbo prosilca, ki je prisoten v drugi državi članici brez dokumenta za prebivanje ali ki tam vloži prošnjo za mednarodno zaščito po umiku svoje prve prošnje, podane v drugi državi članici med postopkom določanja odgovorne države članice, država članica, v kateri je bila najprej vložena ta prošnja za mednarodno zaščito, ponovno sprejme pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 z namenom dokončanja postopka določanja odgovorne države članice.

3Uredba Komisije (ES) št. 1560/2003 z dne 2. septembra 2003 o podrobnih pravilih za uporabo Uredbe Sveta (ES) No 343/2003 o določitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države.

4Izvedbena uredba Komisije(EU) št. 118/2014 z dne 30. januarja 2014 o spremembi Uredbe (ES) št. 1560/2003 o podrobnih pravilih za uporabo Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 o določitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države.