Jedro

Pravnomočne sodbe, s katero je bilo ugotovljeno, da je tožnik zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno v obdobju, ki se ne pokriva z obdobjem, na katerega se nanaša odločitev v postopku, katerega obnova je predlagana, ni mogoče šteti za novo dejstvo ali nov dokaz, na podlagi katerega bi bil predlog za obnovo postopka utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi sklep toženca št. ... z dne 26. 10. 2010 ter da se ugodi predlogu tožnika za obnovo postopka, končanega z odločbo toženca št. ... z dne 18. 7. 2008 ter da se odločba zdravstvene komisije toženca št. ... z dne 18. 7. 2008 in odločbi imenovanega zdravnika št. ... z dne 3. 7. 2008 in št. ... z dne 15. 7. 2008 spremenijo tako, da se ugotovi, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo v skrajšanem delovnem času štiri ure dnevno tudi v obdobju od 31. 7. 2008 do 15. 9. 2008. Sodišče je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka oziroma odločilo, da stroški postopka bremenijo proračun.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da pritožbo vlaga sam, saj nima sredstev za plačilo odvetnika, prav tako mu ni bila dodeljena brezplačna pravna pomoč. Leta 2003 je imel težko prometno nesrečo, kjer je utrpel hude poškodbe in sicer zlom 1. ledvenega vretenca, zlom kolka, zvin vratne in ledvene hrbtenice itd. Zlom vretenca so mu v Kliničnem centru spregledali, kar ima za posledico velike zdravstvene težave. Vse od leta 2003 do sedaj je brez zaposlitve in prejema nadomestilo okrog 250,00 EUR, sedaj pa pokojnino v višini 215,00 EUR, kar je njegov edini vir prihodka. S sodbo Psp 100/2010 z dne 8. 4. 2010 je bilo odločeno, da je za štiri ure upokojen. To pa pomeni, da tudi v obdobju od 31. 7. 2008 do 15. 9. 2008 ni bil zmožen delati poln delovni čas. Prav tako mu je bilo nezakonito prekinjen bolniški stalež v obdobju od 31. 10. 2008 do 16. 3. 2009. Nezakonito stanje je bilo odpravljeno šele s sodbo št. Psp 316/2010 z dne 26. 8. 2010. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da naj ne bi vložil pritožbo na odločbo z dne 18. 7. 2008 in da je omenjena odločba postala pravnomočna. Ker na glavni obravnavni dne 14. 2. 2011 ni bil zaslišan, mu ni bila dana možnost za pojasnitev nastale situacije. Na odločbo z dne 18. 7. 2008 je osebni zdravnik podal zahtevek za podaljšanje staleža z novimi izvidi. Imenovani zdravnik pa je brez odločbe obvestil osebnega zdravnika samo z dopisom, da gre za novo bolezen, kar pa seveda ne drži. Tožnik pa je čakal na odločbo in s tem zamudil rok za tožbo. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, ali pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo sklep št. ... z dne 26. 10. 2010, s katerim je bilo odločeno, da se predlog tožnika z dne 8. 10. 2010 za obnovo postopka, končanega z odločbo zdravstvene komisije št. ... z dne 18. 7. 2008, zavrže. Tožnik je pri tožencu dne 8. 10. 2010 podal predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo toženca (zdravstvene komisije), datirane z dne 18. 7. 2008. Z navedeno odločbo je bilo odločeno, da je tožnik od 12. 7. 2008 do 30. 7. 2008 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po štiri ure dnevno zaradi poškodbe po tretji osebi izven dela, od 31. 7. 2008 dalje pa je zmožen za delo. Navedena odločba je postala dokončna in pravnomočna. Skladno s 1. odstavkom 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 80/99 in nasl.) se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega sredstva, lahko obnovi, vendar le v primeru, če so za obnovo postopka izpolnjeni z zakonom določeni pogoji. V obnovi postopka se je skliceval, da je dne 10. 9. 2010 prejel pravnomočno sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Psp 316/2010 z dne 26. 8. 2010 v zvezi s sodbo opr. št. Ps 3127/2008, iz katere med drugim izhaja ugotovitev, da je bil v času od 31. 10. 2008 do 16. 3. 2009 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po štiri ure dnevno zaradi poškodbe izven dela. Tožnik poskuša z omenjeno sodbo v obnovljenem postopku dokazati, da je bil tudi v času po 31. 7. 2008 zmožen za delo le v skrajšanem delovnem času.

Tožnik je podal predlog za obnovo postopka po določbi 1. točke 1. odstavka 260. člena ZUP, kjer je določeno, da se postopek lahko obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila te dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča citirane pravnomočne sodbe sodišča nikakor ni mogoče šteti niti za novo dejstvo niti za nov dokaz. Sodba je bila izdana že po dokončni in pravnomočni odločbi toženca z dne 18. 7. 2008. Razen tega je s sodbo odločeno o stanju za čas od 31. 10. 2008 do 16. 3. 2009, kar pomeni, da se navedena odločitev niti ne nanaša na sporno obdobje. Ne gre torej za novo dejstvo, za katerega bi se zvedelo šele po končanem postopku, prav tako tudi ne za dokaz, ki bi obstajal že v času pred izdajo dokončne odločbe, vendar se zanj tedaj ni vedelo. To pa pomeni, da okoliščine oziroma dokazi, ki se navajajo kot razlog za obnovo postopka, niso taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločitve. V tem primeru je potrebno tak predlo na podlagi 3. odstavka 267. člena ZUP zavrniti.

Glede pritožbenih navedb, da tožnik ni bil zaslišan in mu ni bila dana možnost za pojasnitev nastale situacije, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je bil tožnik dolžan vse kar je odločilnega za razsojo v sporni zadevi navesti že v sami tožbi oziroma pripravljalnih vlogah. Zaslišanje gotovo ni namenjeno temu, da bi tožnik na glavni obravnavi podajal dodatne obrazložitve. Razen tega omenjeno prvič navaja šele v pritožbi. V tem primeru pa gre za navajanje pritožbenih novot, katerih pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 337. člena ZPP ni smelo upoštevati (eventualna maksima).

Glede sklicevanja na sodbo Psp 100/2010 z dne 8. 4. 2010 pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tožnik navedene sodbe v predsodnem postopku ni navajal kot novo dejstvo oziroma nov dokaz. To pa pomeni, da omenjena sodba na rešitev predmetne zadeve nima nobenega vpliva, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.