Jedro

Tožnik je v pritožbi sicer utemeljeno nasprotoval presoji sodišča prve stopnje, da že iz Pogodbe jasno nedvoumno izhaja, da je tožnik upravičen do plačila le za dneve, ko je prevoze dejansko opravljal. Takšnega izrecnega določila v Pogodbi res ni, zato je treba uporabiti dodatno metodo razlage (drugi odstavek 82. člena OZ), v konkretnem primeru logično razlago. Sodišče prve stopnje je sledilo izpovedi priče A. A., ki je izpovedala, da je bil smisel najema zunanjega izvajalca v tem, da je njegovo sodelovanje odvisno od potreb in da je to ceneje od zaposlitve lastnega kadra, če naročil strank ni. Takšna obrazložitev pogodbenega dogovora je tudi po presoji višjega sodišča logična.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka spremeni tako, da se glasi: "II. Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 988,67 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti."

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 9.662,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4.611,60 EUR od 1. 8. 2020 in od zneska 5.050,80 EUR od 31. 8. 2020 ter tožniku naložilo povrnitev stroškov postopka tožene stranke v višini 1.136,53 EUR.

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožil tožnik, predlagal ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku s stroškovno posledico, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasil je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe in povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Med pravdnima strankama je sporna vsebina Pogodbe o opravljanju prevoznih storitev z dne 6. 8. 2019 (v nadaljevanju: Pogodba) glede plačila tožnikovih storitev. Tožnik je trdil, da je bila vsebina Pogodbe takšna, da je bil tožnik upravičen do plačila za vsak dan pogodbenega sodelovanja, neodvisno od tega, ali je na ta dan opravljal prevoze za toženo stranko. Tožena stranka pa je trdila, da je bil po Pogodbi tožnik upravičen do dogovorjenega plačila1 le za dneve, ko je dejansko opravljal prevoze. Slednjemu je sledilo tudi sodišče prve stopnje.

6. Tožnik je v pritožbi sicer utemeljeno nasprotoval presoji sodišča prve stopnje, da že iz Pogodbe jasno in nedvoumno izhaja, da je tožnik upravičen do plačila le za dneve, ko je prevoze dejansko opravljal. Takšnega jasnega določila v Pogodbi res ni, zato je treba uporabiti dodatno metodo razlage (drugi odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika – OZ), v konkretnem primeru logično razlago. Sodišče prve stopnje je sledilo izpovedi priče A. A., ki je izpovedala, da je bil smisel najema zunanjega izvajalca v tem, da je njegovo sodelovanje odvisno od potreb in da je to ceneje od zaposlitve lastnega kadra, če naročil strank ni. Takšna obrazložitev pogodbenega dogovora je tudi po presoji višjega sodišča logična. Dejstvo, da Pogodba ni imela izrecnega določila, da se tožniku plača le dneve, ko se prevozi za toženo stranko dejansko izvajajo, samo po sebi ne utemeljuje neverodostojnosti izpovedi navedene priče, ki je sicer pripravila Pogodbo. Pravdni stranki sta bili prirejeni, zato ni podlage, da bi odsotnost takega izrecnega določila neposredno razlagali v korist tožnika (83. člen OZ).

7. Pogodbeno določilo, da se "prevozi izvajajo vse dni v tednu", samo po sebi ne potrjuje naziranja, da je bilo plačilo dogovorjeno neodvisno od opravljenih prevozov. Po presoji višjega sodišča kvečjemu potrjuje nasprotno: če so se prevozi po Pogodbi lahko izvajali vsak dan, je torej logično, da je bil tožnik plačan za vsak dan, ko so se prevozi izvedli, ker so se pač izvajali vsak dan. Tožnik ni predložil nobenega dokaza, da so se v času poslovnega sodelovanja toženi stranki računi izstavljali za vse dni, ne glede na to, ali so bili na ta dan prevozi opravljeni. Dokazno breme za te trditve je bilo na tožniku, ki pa mu ni zadostil. 8. Tožnik je nadalje trdil, da pravilnost njegove interpretacije Pogodbe potrjuje dejstvo, da je kupil in nadgradil svoje vozilo za potrebe tožene stranke. Vendar ta trditev ni prepričljiva; obveznost prilagoditve vozil potrebam blaga, ki se je prevažalo, je tožnik izrecno prevzel s 6. členom Pogodbe. Ob upoštevanju pogodbenega določila, da se prevozi izvajajo vsak dan, kar bi pomenilo, da je tožnik lahko upravičen do plačila za vsak dan v mesecu, če je takrat dejansko opravljal prevoze, višje sodišče ne sledi tožniku, da razlaga vsebine Pogodbe, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, zanj ne bi bila ekonomsko sprejemljiva.

9. Na podlagi navedenega višje sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je treba Pogodbo med strankama razlagati tako, da je bil tožnik upravičen do plačila le za dneve, ko je dejansko opravljal prevoze za toženo stranko. Ker v spornih dveh mesecih prevozov za toženo stranko ni opravljal, do plačila za ta meseca ni upravičen in je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.

10. Tožnik pa je v pritožbi utemeljeno nasprotoval odmeri stroškov za narok dne 19. 10. 2020, saj se je tega dne opravil le pripravljalni narok. V skladu z navedenim bi moralo sodišče za narok priznati le 200 namesto 400 točk (po tarifni številki 21/2 Odvetniške tarife – OT). Glede preostalih priznanih postavk tožnik ni ugovarjal, kar pomeni, da znaša seštevek storitev 1.250 točk, materialni stroški se ustrezno znižajo na 22,5 točk, ob preračunu po vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in prištetju 22 % DDV to znaša 931,47 EUR, po prištetju pričnine in sodne takse pa 988,67 EUR.

11. V skladu z navedenim v prejšnji točki je višje sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo glede odločitve o stroških postopka spremenilo tako, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe (358. člen ZPP). V preostalem delu je pritožbo tožnika zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj niso bili podani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer je višje sodišče presojalo le pritožbene navedbe, ki so bile odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določbama prvega odstavka 154. in prvega odstavka 155. člena ZPP. Tožnik je s pritožbo uspel le glede stroškov postopka, ki pa so stranska terjatev, katere uspeh je pogojen z uspehom glede glavne terjatve. Ker s pritožbo glede glavne terjatve tožnik ni uspel, je višje sodišče odločilo, da tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, enako pa velja tudi za toženo stranko, saj njen odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi o pritožbi (odgovor je v pretežnem delu le povzel obrazložitev sodišča prve stopnje).

1 Po Pogodbi je znašalo plačilo 170,00 EUR/dan, kasneje ustno spremenjeno na 180,00 EUR/dan.