Jedro

Tožnikovo dokazno breme je bilo dokazati zatrjevan način škodnega dogodka in to mu ni uspelo. Pritožba neutemeljeno meni, da bi morala toženka konkretno zatrjevati drugačen način tožnikovega padca v kanal.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je ta zahteval, naj mu toženka plača 3.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 5. 2014 dalje do plačila ter mu povrne stroške pravdnega postopka (točka I izreka) in tožniku naložilo dolžnost povrniti toženki pravdne stroške 293,46 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka (točka II izreka).

2. Tožnik je s pritožbo izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje in uveljavljal pri tem pritožbeni razlog zmotno ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (2. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in predlagal ugoditev pritožbi ter razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi je navajal, da ni bilo sporno med pravdnima strankama, da se je tožnik poškodoval ob padcu v kanal v delavnici I. C. d.d. Ostaja sporno vprašanje, kaj se je dogajalo v delavnici od trenutka, ko se je tožnik namenil iz avtobusa, do trenutka, ko so ga sodelavci našli v kanalu. Toženka je v odgovoru na tožbo trdila, da je do tožnikove poškodbe prišlo zaradi nepazljivosti, ne pa zaradi mokrih stopnic, svoje ugovore pa je razširila na naroku za glavno obravnavo in trdila, da je padec v kanal, če bi tožniku spodrsnilo po stopnicah, fizično nemogoč. Temu ugovoru je sodišče prve stopnje zmotno sledilo. Res je izvedenec dr. K. možnost padca tožnika v kanal po tem, ko mu je spodrsnilo po stopnicah, označil kot izredno majhno. Ni pa potrdil toženkinega ugovora, da je padec fizično nemogoč. Zgolj zaradi majhne verjetnosti nastanka škodnega dogodka slednjega ni mogoče izključiti. Navedbe izvedenca, da bi tožnik lahko padel v kanal v primeru, da bi zaradi zdrsa po stopnicah izgubil ravnotežje in se pričel med lovljenjem ravnotežja nekontrolirano gibati (prestopati, opletati) po tleh delavnice vse do kanala, se v celoti ujemajo s tožnikovim opisom škodnega dogodka, da ga je “odneslo” v približno 3 m oddaljen kanal. Ni jasno, zakaj sodišče meni, da glede na tožnikov opis poteka škodnega dogodka njegovemu zatrjevanju po podanem mnenju izvedenca ni mogoče slediti. Tožnik je po prejemu izvedenskega mnenja zgolj potrdil izvedenčeve ugotovitve. V laični govorici je opis, da je nekoga “odneslo” do kanala, zagotovo smiselno enak opisu lovljenja ravnotežja in nekontroliranega gibanja do kanala. Tožnikova trditev, da ga je odneslo, implicira nekontrolirano gibanje, torej da je tožnika zaradi delovanja vzroka izven njegove volje nekam prestavilo. Tožnikovega padca ni videl nihče, ker na kraju škodnega dogodka v trenutku padca nikogar ni bilo. Ob presoji vseh dokazov skupaj, torej tožnikovih trditev neposredno po padcu, opisa škodnega dogodka tožnikovim sodelavcem in njihovega zaslišanja ter tožnikovega zaslišanja in zdravstvene dokumentacije ter še izvedenskega mnenja, ki majhno možnost padca potrjuje, se izkaže, da iz vseh okoliščin zadeve jasno izhaja, da je do opisanega škodnega dogodka gotovo prišlo na zatrjevan način. Toženka razen ugovorov, da je padec na način, kot ga je zatrjeval tožnik, nemogoč, kar se je izkazalo za zmotno, ter da je do tožnikove poškodbe prišlo zaradi njegove neprevidnosti, pri čemer pa ni navedla, v čem bi se naj ta neprevidnost kazala, toženka ni konkretno navedla, na kakšen način, če ne na zatrjevani, naj bi do škodnega dogodka prišlo.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožnikov delodajalec imel zavarovano civilno odgovornost pri toženki in toženka ni prerekala tožnikove trditve, da so stopnice avtobusa, po katerih je tožnik sestopil, bile mokre od polite pijače. Sporno dejstvo je bilo, ali so mokre stopnice sploh v vzročni zvezi s tožnikovim padcem v kanal. 6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja dejstva o okoliščinah nastanka škodnega dogodka: “-” razdalja od zunanjega roba stopnice avtobusa do roba kanala, kamor je tožnik padel, znaša 4,10 m, “-” tožnik je pred padcem izstopil po desnih stopnicah avtobusa, od katerih je bila najvišja na višini 91 cm od tal, najnižja pa na višini 34 cm od tal, med njima pa sta bili še dve stopnici, “-” tožnik je po zdrsu na eni izmed stopnic in posledični izgubi ravnotežja ter padcu vznak pri drsenju telesa po tleh lahko opravil največ pot v dolžini med 2,02 m in 2,5 m in bi ob upoštevanju največjih fizikalnih obremenitev manjkalo do roba kanala (visokega nekaj cm) še 1,57 do 2,08 m razdalje, za padec v kanal pa bi moral z več kot polovico telesa zdrsniti še preko roba (visokega nekaj cm) kanala, “-” v primeru zdrsa z nižje stopnice bi bila ta razdalja do kanala še večja, “-” izredno je majhna možnost, da bi padel v kanal v primeru, če bi zaradi zdrsa izgubil ravnotežje in bi se uspel obdržati na nogah ter se pričel med lovljenjem ravnotežja nekontrolirano gibati s prestopanjem in opletanjem vse do roba kanala, ker bi za pot do kanala potreboval približno 10 korakov, takšen način gibanja pa je tudi bolj pogost v primeru spotaknitve, kot pa v primeru zdrsa, “-” tožnik je visok 180 cm in ni vedel, na kateri od (štirih) stopnic mu je spodrsnilo, tudi ni vedel, na kakšen način ga je “odneslo”, niti kako ga je “vrglo”, ko je sestopal po stopnicah avtobusa, ničesar pa ni izpovedal o tem, da je ob zdrsu izgubil ravnotežje in se pričel, ne da bi padel, nekontrolirano gibati in opletati po tleh do kanala, po podanem izvedeniškem mnenju je le svoje trditve o načinu padca dopolnil s temi navedbami.

7. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje sprejelo zaključek, da tožnik zaradi zdrsa na stopnicah avtobusa glede na ugotovljene okoliščine na kraju dogodka ni mogel pasti v 4,10 m oddaljen kanal in zato polite stopnice niso v vzročni zvezi z nastankom škodnega dogodka in tožnik ni dokazal, da je do škodnega dogodka prišlo na zatrjevan način.

8. Glede na zgoraj povzete pritožbene navedbe pritožba torej ne izpodbija nobenega od zgoraj povzetih ugotovljenih dejstev v izpodbijani sodbi, izpodbija le zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da je zdrs zaradi mokre stopnice avtobusa vzrok za njegov padec v kanal in posledično škodo.

9. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje. Ne strinja se s pritožbeno trditvijo, da trditev, da je tožnika “odneslo”, implicira nekontrolirano gibanje, da je tožnika zaradi delovanja vzroka izven njegove volje nekam prestavilo. Ta trditev ni prepričljiva zaradi ugotovljene okoliščine o dolžini poti, ki bi jo moral tožnik premagati ali pri drsenju telesa ali pri opletajoči hoji ob lovljenju ravnotežja. Dokaz z izvedencem pa je ovrgel možnost, da bi tožnik po zdrsu na stopnicah padel in s telesom po tleh drsel in zdrsnil v kanal, ker bi se zaradi fizikalnih zakonitosti (trenja) ustavil pred kanalom in tudi zaradi tega, ker je kanal obrobljen z nekaj cm visokim kovinskim robom, kar potrjuje tudi priloga B 4. Dejstvo, da je zaradi dolžine poti pa dopuščena majhna možnost padca v kanal pri načinu gibanja z opotekajočo in nenadzorovano hojo, ki pa tudi nastane pogosteje zaradi spotaknitve, kot pa zaradi zdrsa, je povsem prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje in tudi dovolj argumentiran, saj ugotovljena “majhna možnost” za obstoj pravno odločilnega dejstva (ki niti ni bilo pred izdelanim izvedenskim mnenjem konkretno zatrjevano in o katerem niti tožnik ni konkretno izpovedal), ne zadošča za sklep, da je do tožnikovega padca gotovo ali vsaj z veliko verjetnostjo prišlo na zatrjevan način, kar je potrebna stopnja prepričanosti sodišča o pravno odločilnem dejstvu. Tožnikovo dokazno breme je bilo dokazati zatrjevan način škodnega dogodka in to mu ni uspelo. Pritožba neutemeljeno meni, da bi morala toženka konkretno zatrjevati drugačen način tožnikovega padca v kanal. 10. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki je ugotovljeno pravilno, je sodišče prve stopnje tudi materialno pravno pravilno presodilo, da tožnik ni dokazal zatrjevanega načina nastanka škodnega dogodka in je pravilno presodilo, da glede na določbo 131. člena Obligacijskega zakonika zahtevek ni utemeljen po temelju.

11. Pritožba ni konkretno izpodbijala odločitve o stroških pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo, da je sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, ali v odločitvi o stroških postopka, obremenjena s katero od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

12. Glede na obrazloženo je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in je potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti stroške, ki so mu nastali z vložitvijo pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).