Jedro

Obveznost zavezanca za plačilo storitev institucionalnega varstva ne more temeljiti zgolj na statističnih podatkih o povprečno porabljenih denarnih sredstvih na člana družine. Statistični podatki sicer lahko predstavljajo pomoč oziroma finančni okvir pri vrednotenju preužitka. Vendar pa je treba višino vsake posamezne obveznosti presojati glede na okoliščine konkretnega primera, predvsem glede na dejanske razmere in okoliščine, v katerih je živela upravičenka z družino zavezanca, ter ob upoštevanju krajevno običajnega načina oskrbe starostnikov na domu.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi, odločba Centra za socialno delo Maribor, št. 6/1223-52/2009 z dne 19. 4. 2010 se odpravi v 4., 5., 6. 7., 8., 9., 10., 11., 14., 15. in 16. točki izreka ter v 12. in 13. točki izreka, kolikor se ta nanaša na prispevek iz 5., 7., 9. in 11. točke, in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. V preostalem delu se tožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 350,00€ z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Center za socialno delo Maribor odločil, da je A.A. (dalje: upravičenka) oproščena plačila storitve institucionalnega varstva v višini 708,56 € od 23. 6. 2009 dalje (1. točka izreka); da je glede na oprostitev iz 1. točke izreka te odločbe njen prispevek k plačilu navedene storitve 183,26 € z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila (2. točka izreka); da se oprostitev iz 1. točke spremeni ob vsakokratni uskladitvi dohodkov upravičenca iz 1. točke izreka (3. točka izreka); da je tožeča stranka oproščena prispevati k plačilu storitve institucionalnega varstva za upravičenko iz 1. točke izreka v višini 17,55 € do 30. 9. 2009, od 1. 10. 2009 dalje pa ni oproščena plačila storitev za upravičenko (4. točka izreka); da glede na oprostitev iz 4. točke izreka prispevek tožeče stranke k plačilu navedene storitve za upravičenko iz 1. točke izreka te odločbe znaša 691,00 € do 30. 9. 2009 oz. od 1. 10. 2009 708,56 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti plačila (5. točka izreka); da sta B.B. in C.C. st. oproščena prispevati k plačilu storitve institucionalnega varstva za upravičenko iz 1. točke izreka te odločbe v višini 11,71 € do 30. 9. 2009 oz. sta 1. 10. 2009 v celoti oproščena plačila storitev za upravičenko (6. in 8. točka izreka); da je D.D. oproščena prispevati k plačilu storitve institucionalnega varstva za upravičenko iz 1. točke izreka te odločbe v višini 11,56 € do 30. 9. 2009 oz. je od 1. 10. 2009 v celoti oproščena plačila storitev za upravičenko (10. točka izreka); da je glede na oprostitev iz 6., 8., in 10. točke izreka te odločbe prispevek B.B., C.C. st. in D.D. 5,85 € do 30. 9. 2009 , od 1. 10. 2009 pa 0,00 € z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti plačila (7., 9. in 11. točka izreka). Z 12. in 13. točko izreka izpodbijane odločbe je bilo odločeno o uskladitvi oprostitev in prispevkov, s 14. točko je bilo odločeno, da po pravnomočnosti te odločbe preneha veljati odločba Centra za socialno delo Maribor, št. 1223-52/2009 z dne 28. 8. 2009. V 15. točki izreka je bila zavrnjena zahteva za višjo oprostitev tožeče stranke. S 16. točko izreka je organ odločil, da v tem postopku ni bilo stroškov postopka.

V obrazložitvi odločbe, izdane v ponovljenem postopku, se prvostopni organ sklicuje na prvi odstavek 100. člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV) in Uredbo o merilih za določanja oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (Uredba). Ugotavlja, da so na podlagi 2. člena Uredbe v zvezi s 124. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, zavezanci za plačilo zneska, za katerega je upravičenka oproščena, C.C. st., D.D. in B.B. (prizadete stranke v tem upravnem sporu), na podlagi pravnega posla pa tudi tožeča stranka E.E. ml. Imenovani je na podlagi pogodbe o preužitku št. SV 459/02 z dne 17. 4. 2002, sklenjene pri notarki F.F., pridobil lastninsko pravico na tam navedenih nepremičninah, ki so bile prej v lasti upravičenke, le-ta pa si je v četrti točki tega pravnega posla od zavezanca E.E. ml. izgovorila prosto gibanje v in po vseh izročenih nepremičninah, dosmrtno brezplačno služnostno pravico stanovanja v izročeni hiši na naslovu ..., vso prehrano in pijačo pri skupni mizi in odprtem kruhu, ter v primeru bolezni in starostne onemoglosti vso potrebno nego in oskrbo, pravico do sprejemanja obiskov, v primeru smrti pa krajevno običajen pogreb in oskrbovanje groba. Po ugotovitvi, da je upravičenka oproščena plačila storitve institucionalnega varstva v višini 708, 56 EUR od 23. 6. 2009 dalje in da njen prispevek k plačilu storitev institucionalnega varstva znaša 183, 26 EUR, je organ določil višino prispevka tožeče stranke (po ovrednotenju preužitka v višini 691,00 EUR do 30. 9. oz. 758,37 EUR od 1. 10. 2009) v višini 691,00 EUR do 30. 9. 2009, preostali del v višini 11,71 EUR so dolžni prispevati B.B., C.C. ter D.D. v višini 11,56 EUR. Od 1. 10. 2009 pa je v celoti zavezanec za plačilo prispevka tožeča stranka, njen prispevek znaša 708,56 EUR. Glede na to, da tožeča stranka ni dovolila zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve na izročenih nepremičninah, je organ na podlagi drugega odstavka 31. člena Uredbe po prostem preudarku zahtevek za višjo oprostitev plačila storitve zavrnil. Drugostopenjski upravni organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil z odločbo št. 12207-35/2010/2 z dne 22. 11. 2010. Tožeča stranka se z izpodbijano odločitvijo ne strinja. V tožbi (vloženi pred stvarno nepristojnim Delovnim in socialnim sodišče v Ljubljani) priznava, da je bila dne 17. 4. 2002 sklenjena pogodba o preužitku, s katero je upravičenka tožeči stranki kot vnuku izročila svoje premoženje, v 4. točki te pogodbe pa so bile jasno navedene obveznosti tožeče stranke, ki jih je le-ta ves čas izpolnjevala. Organu očita, da je preužitek ovrednotil previsoko in da glede na svoje mesečne prihodke in prihodke svoje partnerke odmerjenega prispevka za domsko varstvo ni sposobna plačati, saj presega njeno plačilno zmožnost. Nepravilno pa je določen tudi prispevek k plačilu storitev institucionalnega varstva prizadetih strank. V pripravljalni vlogi opozarja tudi, da so navedbe prizadetih strank v zvezi z zanemarjanjem upravičenke neutemeljene in da se je kazenski postopek, ki so ga sprožile prizadete stranke, končal z zavrnilno sodbo dne 19. 6. 2012. V odgovoru na tožbo tožena stranka povzema obrazložitev drugostopne odločbe. Navaja, da je višina prispevka tožeče stranke, ki izhaja iz sprejete obveznosti na podlagi pogodbe o preužitku, pravilno določena. Glede razlogov, na katerih temelji zavrnitev zahteve za višjo oprostitev, pa utemeljuje z določbo četrtega odstavka 31. člena Uredbe, po kateri lahko občina za podajo svojega soglasja za višjo oprostitev zahteva od zavezanca dogovor o obsegu in načinu poravnave dolga (npr. z vpisom zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve na izročenih nepremičninah v korist občine). Ker v obravnavanem primeru tožeča stranka tega dogovora ni hotela skleniti, je organ utemeljeno zavrnil zahtevo za višjo oprostitev.

V odgovorih na tožbo in v pripravljalnih vlogah prizadete stranke D.D., B.B. in C.C. st. navajajo, da je za izdajo izpodbijane odločbe edino relevantna pogodba o preužitku, ki jo je sklenila tožeča stranka z A.A. kot preužitkarico. Jasne so tudi obveznosti, ki izhajajo iz te pogodbe. Zato je izpodbijana odločba pravilna in zakonita.

Tožba je delno utemeljena.

Po prvem odstavku 100. člena ZSV so upravičenci in drugi zavezanci dolžni plačati vse po tem zakonu opravljene storitve, razen storitev socialne preventive, prve socialne pomoči in institucionalnega varstva v socialno varstvenih zavodih za usposabljanje, ki so za vse upravičence brezplačne.

Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da je tožeča stranka zavezana prispevati k plačilu institucionalnega varstva v višini, za katero se je k temu zavezala s pogodbo o preužitku in da za višjo oprostitev ne izpolnjuje pogojev iz 31. člena Uredbe.

V obravnavani zadevi med strankami ni spora o tem, da je upravičenka A.A. s tožečo stranko sklenila pogodbo o preužitku na podlagi notarskega zapisa št. SV 459/02-1 z dne 17. 4. 2002, iz katere prav tako nesporno izhaja, da si je upravičenka po 4. točki te pogodbe izgovorila dosmrtno brezplačno služnostno pravico stanovanja v izročeni hiši, vso prehrano in pijačo pri skupni mizi in odprtem kruhu ter v primeru bolezni in starostne obnemoglosti vso potrebno nego in oskrbo. Glede na takšno vsebino sklenjene pogodbe o preužitku, je tožeča stranka po določbi 3. točke 2. člena Uredbe zavezanec za plačilo stroškov institucionalnega varstva za upravičenko A.A. in sicer, glede na določbo tretjega odstavka 18. člena Uredbe, v višini sredstev oskrbe oziroma obveznosti določene s pogodbo o preužitku. V primeru, če tako določen prispevek zavezanca ne dosega zneska, za katerega je bil oproščen upravičenec, se upoštevaje tretji odstavek 18. člena Uredbe prispevki ostalih zavezancev določijo v razmerju, ki velja za njihovo plačilno sposobnost. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je bila obveznost tožeče stranke v skladu s 4. členom pogodbe o preužitku izračunana na podatkih o povprečnih letno porabljenih denarnih sredstvih na člana družine v letu 2006, temelječih na podatkih Statističnega letopisa 2007 o stroških bivanja, hrane in pijače, tekočega vzdrževanja , osebne nege in zdravstvenih storitev, v višini 691,00 EUR oziroma od 1.10.2009 dalje v višini 758,37 EUR mesečno. Po presoji sodišča obveznost tožeče stranke ne more temeljiti zgolj na statističnih podatkih o povprečno porabljenih denarnih sredstvih na člana družine. Statistični podatki sicer lahko predstavljajo pomoč oziroma finančni okvir pri vrednotenju preužitka. Vendar pa je treba višino vsake posamezne obveznosti presojati glede na okoliščine konkretnega primera, predvsem glede na dejanske razmere in okoliščine, v katerih je živela upravičenka z družino zavezanca, ter ob upoštevanju krajevno običajnega načina oskrbe starostnikov na domu. Tako je višina najemnina odvisna od kraja in objekta, kjer upravičenec živi, in ni nujno vedno in povsod 170, 00 EUR na mesec, kot izhaja iz izpodbijane odločbe in spisnih podatkov. Tudi pri določanju višine obratovalnih in drugih življenjskih stroškov organ ni upošteval, da je upravičenka živela s štiričlansko družino zavezanca, zato (statistični) podatek o povprečnih stroških na člana gospodinjstva v tem kontekstu ne more biti edino relevanten. Niti v postopku pri upravnem organu niti v odgovorih na tožbo prizadete stranke tudi niso zanikale trditve tožeče stranke glede strokovne usposobljenosti tožnikove izvenzakonske partnerice, ki je pomembno prispevala k uspešni rehabilitaciji upravičenke po zlomu kolka leta 2003. V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da je upravičenka prejemala pomoč na domu (2-3 krat na teden). Zato je glede na okoliščine primera brez dejanske podlage izračun obveznosti glede osebne nege v višini (statističnih) 143, 00 EUR, povečan za strošek storitve pomoči na domu v višini 20 ur na mesec oziroma 394,11 EUR. Prav tako ni z ničemer obrazložen strošek zdravstvenih storitev v višini (statističnih) 102,00 EUR, povečan za 100% zaradi starosti upravičenke. Upravičenka je imela urejeno zdravstveno zavarovanje, zato ne glede na visoko starost in s tem povečano potrebo po zdravstvenih storitvah, obveznosti ni mogoče kar brez ustrezne utemeljitve povečati za znesek 204,00 EUR. Ker torej iz spisnih podatkov ne izhaja, da bi bila upravičenka sprejeta v bolnišnico in kasneje v institucionalno varstvo zaradi neizvrševanja preživninskih obveznosti tožeče stranke, že navedene okoliščine pa bi lahko vplivale na drugačen (nižji) izračun višine obveznosti iz pogodbe o preužitku, je utemeljen ugovor tožeče stranke, da organ pri določanju višine te obveznosti ni upošteval dejanskih okoliščin in (nižjih) stroškov bivanja, hrane, osebne nege in zdravstvene oskrbe upravičenke in da njen prispevek k plačilu storitve institucionalnega varstva za upravičenko znaša več kot znaša njena obveznost oskrbe na domu na podlagi pravnega posla.

Iz izpodbijane odločbe izhaja tudi ugotovitev organa, da so poleg tožeče stranke za plačilo institucionalnega varstva zavezani še hčerki in sin upravičenke (prizadete stranke v tem upravnem sporu). Njihov prispevek pa se, upoštevaje že citirano določbo tretjega odstavka 18. člena Uredbe, določi le v primeru, ko višina prispevka zavezanca določena v pravnem poslu ne dosega zneska, za katerega je bila oproščena upravičenka in sicer v razmerju, ki velja za njihovo plačilno sposobnost. Merila za oprostitev pri plačilu določa Uredba, kot to pravilno navajata oba upravna organa. Oprostitev plačila storitve je po 8. točki 2. člena Uredbe znesek, ki ga upravičenec oz. zavezanec glede na svojo plačilno sposobnost po merilih te Uredbe ne more in ni dolžan plačati. Zavezanec, ki je fizična oseba, ima pravico do oprostitve plačila, če plačilo presega njegovo plačilno sposobnost in v drugih primerih, ki jih določa Uredba (4. alinea prvega odstavka 6. člena Uredbe). Oprostitev zavezanca se določi kot razlika med višino oprostitve upravičenca in prispevkom zavezanca (drugi odstavek 19. člena Uredbe). Zavezanec, ki je plačilno sposoben, je dolžan prispevati k znesku, za katerega je bil upravičenec oproščen plačila storitev, vendar ne več kot znaša zavezančeva plačilna sposobnost oz. njegova preživninska obveznost (prvi odstavek 18. člena Uredbe). Glede na navedeno tožnik utemeljeno ugovarja, da bi v primeru, če bi bila višina sredstev oskrbe za upravičenko določena glede na dejanske razmere in okoliščine primera, morali biti zavezanci za plačilo prispevka za institucionalno varstvo tudi otroci upravičenke.

Upoštevaje zgoraj navedeno materialno pravno podlago glede določanja višine prispevka zavezanca, ki ga k plačilu stroškov institucionalnega varstva zavezuje pravni posel, zato sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene trditve, da bi bila tudi tožeča stranka dolžna prispevati le toliko kot znaša njena plačilna sposobnost. Pravilno je tudi pravno stališče, ki sta ga zavzela organa v odločbah, da bi bila tožeča stranka upravičena do višje oprostitve le ob izpolnjevanju pogojev iz četrtega odstavka 31. člena Uredbe, pri čemer lahko plačnik storitve z dogovorom o obsegu in načinu poravnave dolga zahteva od zavezanca tudi vpis zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve na izročenih nepremičninah, s čimer pa se tožnik ni strinjal. Sodišče je glede na ugotovljene nepravilnosti, ki so vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na obveznosti tožeče stranke in drugih treh zavezancev, tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo v tem delu odpravilo (2. in 3. točka pravega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1) ter zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena). V ponovljenem postopku bo moral organ, ob upoštevanju stališč sodišča izraženih v tej sodbi, najprej ponovno ovrednotiti višino preužitka. Če na ta način določen prispevek tožeče stranke ne bo dosegel zneska, za katerega je oproščena upravičenka, bo o prispevkih ostalih treh zavezancev odločil v razmerjih, ki veljajo za njihovo plačilno sposobnost (tretji odstavek 18. člena Uredbe).

Ker tožeča stranka ne navaja razlogov, zaradi katerih meni, da je odločba nezakonita tudi glede oprostitve, določitve prispevka in usklajevanja oprostitev in obveznosti upravičenke, ki je dne 25.1.2011 umrla, je sodišče tožbo v preostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo (II. točka izreka).

Odločitev o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri je tožeča stranka glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). V obravnavanem primeru je bila tožba sicer deloma zavrnjena, vendar pa so stroški zanjo enaki, kot če bi ji bilo ugodeno v celoti, zato je sodišče tožeči stranki priznalo stroške v pavšalnem znesku v višini določeni v drugem odstavku 3. člena Pravilnika, glede na to, da je pooblastilo odvetniku tožeča stranka preklicala šele 21. 10. 2013.