Jedro

V sodni praksi v času veljavnosti ZOR je veljalo, da dogovorjena obrestna mera zamudnih obresti lahko presega zakonsko določeno zamudno obrestno mero, saj se tista obrestna mera, ki je predpisana v zakonu, uporabi le takrat, kadar se stranki obveznostnega razmerja ne dogovorita drugače. Da bi šlo za morebitno oderuško obrestno mero pa v postopku ni bilo ugotovljeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi dajatveni del sklepa o izvršbi opr.št. I 2072/96 z dne 23.04.1997 in ugodilo še nadaljnjemu zahtevku tožeče stranke glede obresti in stroškov ter upoštevalo, da je v vmesnem obdobju prišlo do spremembe valut. Ob upoštevanju vsega navedenega je toženi stranki s sodbo naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki 3.464 EUR in zamudne obresti po 18% letni obrestni meri od enajstih, v izreku sodbe določenih zneskov od njihove zapadlosti do plačila in odločilo še, da ji mora povrniti 22.758,00 SIT stroškov izvršilnega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.04.1997 (kot je bilo to določeno v 3.točki sklepa o izvršbi) in nadaljnjih 10.257,50 SIT stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.10.1997 dalje do plačila in 310.729,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 07.01.2004 dalje do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka po pooblaščencu. V pritožbi navaja, da 18% letne obresti na znesek v EUR-ih predstavljajo oderuške obresti, saj so letne obresti na EUR le 2% do maksimalno 5%. Poleg tega sodišče ni spoštovalo 376.čl. Obligacijskega zakonika (OZ), in da so obresti na dan izdaje sodbe 07.01.2004 že nekajkrat presegle znesek glavnice. Tožena stranka je do izdaje sklepa dobršen del svojega dolga poravnala, o čemer pa ni obvestila sodišča. Tako je tudi ta plačani del glavnice s sodbo naložen toženi stranki v plačilo, poleg tega pa še vsi pravdni stroški, čeprav je bila v dosedanjem postopku toženka s svojimi pravnimi sredstvi uspešna. Sodišče je tudi kršilo postopek, saj toženka ni bila obveščena o obravnavi in zanjo sploh ni vedela. Zato tudi sodišču ni mogla dostaviti dokaze o plačanih zneskih.

Pritožba ni utemeljena.

Toženo stranko je v postopku zastopal odvetnik, ki je bil tudi navzoč na obravnavi dne 07.01.2004. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da tožena stranka za obravnavo ni vedela. 1.odst. 137.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) določa, da se v primeru, ko ima stranka pooblaščenca, vročajo pisanja njemu. Postopanje sodišča torej ne bi bilo v nasprotju z ZPP tudi če bi bil na glavno obravnavo vabljen samo toženkin pooblaščenec. V obravnavanem primeru pa je odvetniku posebej vročilo tudi vabilo za stranko (povratnica na listovni št. 87 spisa in odredba sodišča z dne 02.12.2004), saj je toženka menjala bivališče in sodišču svojega novega naslova ni sporočila, v pritožbi z dne 03.06.2002 pa je pooblaščenec izrecno predlagal, naj se vabila za toženko pošilja na njegov naslov, kar je sodišče tudi storilo in mu vročilo kar dve vabili, zanj in za toženko osebno.

Ne le, da tožena stranka ni predložila nobenih dokazil o delni poravnavi dolga, tekom postopka namreč niti ni konkretno opredelila kdaj in koliko naj bi na račun svojega dolga tožeči stranki plačala. Pavšalna pritožba v tej smeri je zato povsem neutemeljena. Tožena stranka tudi neutemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču zmotno uporabo materialnega prava, ki naj bi ga zagrešilo sodišče s tem, ko ji je bilo naloženo plačilo 18% letnih obresti na prisojeno glavnico. V sodni praksi v času veljavnosti ZOR (ki prihaja v obravnavani zadevi v poštev kot pravna podlaga odločanja zaradi prehodne določbe iz 1060.čl OZ), ni bilo sporno, da dogovorjena obrestna mera zamudnih obresti lahko presega zakonsko določeno zamudno obrestno mero, saj se tista obrestna mera, ki je predpisana v zakonu, uporabi le takrat, kadar se stranki obveznostnega razmerja ne dogovorita drugače. Poleg tega pri valutnih terjatvah Zakona o predpisani zamudni obrestni meri niti ni bilo mogoče uporabiti, ker so te obresti vsebovale tudi valorizacijski element. Da bi šlo za morebitno oderuško obrestno mero pa v postopku ni bilo ugotovljeno. Zaradi prej omenjene prehodne določbe OZ je že prvostopenjsko sodišče pravilno odgovorilo na pritožbeno trditev glede uporabe 376.čl. OZ, po katerem obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti, doseže glavnico. ZOR namreč omejitve obresti, kot so predvidene sedaj, ni predpisoval. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v okviru razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, pomanjkljivosti ni našlo, je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.čl. ZPP).