Jedro

Pogodba ustvarja pravice in obveznosti le za pogodbene stranke. Samo upnik je upravičen od dolžnika zahtevati, da opravi izpolnitveno ravnanje in samo dolžnik je takšno dejanje zavezan opraviti. Na tretjo osebo (tj. toženo stranko), ki ni pogodbena stranka, lahko pogodba vpliva le na način, da se njej v korist ustanovi kakšna pravica. Obveznosti za tretje osebe pogodba sama po sebi ne more ustvariti. Nanje lahko ta preide zgolj v primeru, da je izjavljena ustrezna volja (npr. s prevzemom dolga, prevzemom izpolnitve, odstopom terjatve) ali če to zakon izrecno določa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se postopek ustavi glede računa št. 127-14004059 z dne 18. 4. 2014 v znesku 36,79 EUR, računa št. 127-14003255 z dne 31. 3. 2014 v znesku 56,86 EUR, računa št. 127-14003132 z dne 31. 3. 2014 v znesku 15,86 EUR, računa št. 127-14004079 z dne 18. 4. 2014 v znesku 43,47 EUR, v vseh primerih s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), V ostalem delu je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 67798/2014 z dne 22. 5. 2014 razveljavilo tudi v prvem in tretjem odstavku ter tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Plačilo stroškov postopka v višini 139,16 EUR je naložilo tožeči stranki, in sicer v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper citirano sodbo (II. in III. točka izreka) je iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava vložila pritožbo tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 67798/2014 z dne 22. 5. 2014 obdrži v veljavi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženi stranki naj naloži tudi plačilo stroškov tega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Na pravilno vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi je na podlagi določbe 5. odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (v nadaljevanju ZPP) odločala sodnica posameznica. Obravnavana zadeva predstavlja namreč gospodarski spor majhne vrednosti - tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (1. odstavek 495. člena ZPP).

6. Dne 22. 5. 2014 je tožeča stranka (takrat še upnik) vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine (tj. dvanajstih računov, pri čemer iz predloga izhajajo zgolj njihove številke, datumi izdaje in zapadlosti ter znesek posameznega računa), po razveljavitvi sklepa o izvršbi v dovolilnem delu pa v dopolnitvi tožbe navajala, da je upravnik nepremičnin skupne rabe (NSR) industrijske cone ŠP 5/1, distributer električne energije na tem kompleksu in upravnik objekta A, S. 13, 13b, c, d in e, da se nepremičnine - poslovni prostori - tožene stranke nahajajo na naslovu S. 13E ter da v predmetnem sporu zahteva ustrezen delež stroškov upravljanja naprav skupne rabe - NSR(2). Osnova za izstavitev računov je po njenih trditvah Pogodba o upravljanju nepremičnin skupne rabe industrijske cone ŠP 5/1, metoda izračuna pa izhaja iz Pogodbe o medsebojnih razmerjih lastnikov pri souporabi in upravljanju nepremičnin skupne rabe industrijske cone ŠP 5/1 oziroma Delilnega načrta kot priloge k tej pogodbi. Pri tem je izrecno poudarila tudi, da tožena stranka ni niti lastnica (oziroma solastnica) NSR niti podpisnica prej omenjenih pogodb oziroma da k izgradnji infrastrukture stegenskega kompleksa ni prispevala ničesar. Tožena stranka, ki je lastnica nepremičnin v stegenskem kompleksu (tj. poslovnih prostorov), bi bila torej v primeru neplačila storitev (vzdrževanje komunalne infrastrukture vključno z električno energijo), katere za vse solastnike (oziroma najemnike in uporabnike) stegenskega kompleksa opravlja tožnica, okoriščena (saj do svojih poslovnih prostorov lahko nemoteno dostopa), tožeča stranka pa bi bila zaradi stroškov takšnega omogočanja na svojem premoženju prikrajšana (in je takšno prikrajšanje v direktni vzročni zvezi z okoriščenjem tožene stranke).

7. V pripravljalni vlogi z dne 30. 9. 2014 je tožeča stranka navedenemu dodala, da je njena naloga izpolnjevanje prevzetih pogodbenih obveznosti in sklepov solastnikov, med katerimi je tudi obveznost (3. in 15. člen Pogodbe o upravljanju nepremičnin skupne rabe industrijske cone ŠP 5/1), da solastnikom in uporabnikom NSR zaračuna skupne obratovalne stroške po sprejetih delilnikih in da stroške izterja. Tožena stranka pa je lastnik poslovnih prostorov, ki se nahajajo znotraj stegenskega kompleksa, in koristi NSR, katere niso v njeni lasti. Zato ker ni bila pripravljena pogodbeno urediti njihove rabe in uporabe, jih uporablja brez pravnega temelja, tožeča stranka pa zaračunava uporabnino. Delež uporabe je označen na računu samem.

8. Ob takšnem orisu trditvene podlage tožeče stranke in upoštevaje v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje (katero je neizpodbojna podlaga sodbe, 1. odstavek 458. člena ZPP) pa po presoji pritožbenega sodišča drugačna odločitev, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, v obravnavanem gospodarskem sporu ni mogoča. 9. Tožeča stranka namreč sama zatrjuje, da tožena stranka ni podpisnica pogodb, na podlagi katerih so bili izdani vtoževani računi (tj. Pogodbe o upravljanju nepremičnin skupne rabe industrijske cone ŠP 5/1 in Pogodbe o medsebojnih razmerjih lastnikov pri souporabi in upravljanju nepremičnin skupne rabe industrijske cone ŠP 5/1). Navedeno za ugotovitev, da po pogodbeni podlagi tožeča stranka vtoževanih stroškov (za katere sicer različno navaja, kaj predstavljajo, kot to izhaja iz 6. in 7. točke obrazložitve te sodbe) ne more izterjati, zadostuje. To pa iz razloga, ker skladno s 1. odstavkom 125. člena Obligacijskega zakonika(3) (v nadaljevanju OZ) pogodba ustvarja pravice in obveznosti le za pogodbene stranke. Samo upnik je upravičen od dolžnika zahtevati, da opravi izpolnitveno ravnanje in samo dolžnik je takšno dejanje zavezan opraviti. Na tretjo osebo (tj. toženo stranko), ki ni pogodbena stranka, lahko pogodba vpliva le na način, da se njej v korist ustanovi kakšna pravica (3. odstavek 125. člena OZ). Obveznosti za tretje osebe pogodba sama po sebi ne more ustvariti. Nanje lahko ta preide zgolj v primeru, da je izjavljena ustrezna volja (npr. s prevzemom dolga, prevzemom izpolnitve, odstopom terjatve) ali če to zakon izrecno določa. V obravnavanem primeru pa do prehoda obveznosti na toženo stranko, kot novo lastnico poslovnih prostorov na naslovu S. 13E, po samem zakonu ni prišlo. Tožeča stranka namreč ne navaja, da za NSR velja režim etažne lastnine (da tožena stranka ni solastnica NSR, pa sploh ni sporno, zaradi česar v tem primeru tudi ni mogoče uporabiti niti 7. odstavka 67. člena Stvarnopravnega zakonika).

10. Ker je torej nesporno, da tožena stranka ni sklenila pogodbe, iz katere bi izhajalo, da ji je tožeča stranka upravičena zaračunavati vtoževani znesek (temveč je takšno pogodbo tožničin pravni prednik - kot to ugotavlja prvostopenjsko sodišče - sklenil z drugimi - tj. solastniki), z zahtevkom po pogodbeni podlagi ne more uspeti. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka podlage za izterjavo še spornih zneskov ni izkazala, je zato v tem delu pravilen, in sicer ne glede na to, ali gre za stroške upravljanja, obratovanja ali uporabe.

11. Tožeča stranka pa je svoj zahtevek temeljila tudi na podlagi določb o neupravičeni pridobitvi. V obravnavani pritožbi kot bistveno izpostavlja ravno slednje. V ta namen trdi, da samo dejstvo, da tožena stranka Pogodbe o upravljanju nepremičnin skupne rabe industrijske cone ŠP 5/1 v zvezi s Pogodbo o medsebojnih razmerjih lastnikov pri souporabi in upravljanju nepremičnin skupne rabe industrijske cone ŠP 5/1 ni podpisala, še ne pomeni, da lahko tuje stvari, tj. NSR, uporablja v svojo korist, in sicer brezplačno, kot to napačno razlaga sodišče prve stopnje.

12. Zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve pa je - kot vsak drug zahtevek - potrebno ustrezno substancirati. Iz trditev tožeče stranke je sicer razbrati, da je le-ta (v postopku pred sodiščem prve stopnje) izhajala iz določila 197. člena OZ (pri čemer sicer ni povsem jasno, ali govori o obratovalnih stroških poslovne stavbe ali NSR). Navajala je namreč, da tožeča stranka opravlja različne storitve po svojih delavcih, katere je dolžna plačevati, ali po zunanjih izvajalcih, katere mora prav tako plačati. Tudi kot distributer in dobavitelj električne energije mora dobavljeno energijo plačati zunanjim dobaviteljem. Za opravljene storitve in dobavljene energente plačuje iz svojega premoženja, zanje pa bi bila po zakonu zavezana tožena stranka.

13. A v obravnavanem primeru (kot že pojasnjeno) do prehoda obveznosti (poravnavanja stroškov za NSR) na toženo stranko, kot novo lastnico poslovnih prostorov na naslovu S. 13E, po samem zakonu ni prišlo. Na podlagi 197. člena(4) OZ svojega tožbenega zahtevka tožeča stranka zato ne more utemeljiti. Tožbeni zahtevek je potrebno zavrniti že iz tega razloga. Ker tožeča stranka v vlogah višine svojega zahtevka ni ustrezno konkretizirala, pa - kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče - tudi iz tega razloga. V pripravljalni vlogi z dne 30. 9. 2014 je sicer navedla, da je bil delež tožene stranke, ki na objektih skupne rabe znaša 0,15 %, na cestah 0,2331 % in na ostali infrastrukturi 0, 15 %, vedno označen na prilogah k računom, od marca 2014 dalje, ko je tožeča stranka spremenila računalniški sistem, pa je označen na samem računu, a takšne trditve preizkusa ne omogočajo. Iz njih namreč ni razvidno, na kakšen način (z uporabo katerih parametrov) je tožeča stranka takšne deleže izračunala, s sklicevanjem na komunikacijo po elektronski pošti pa svoje pomanjkljive trditvene podlage tudi ne more dopolnjevati.

14. V obravnavani pritožbi tožeča stranka svojo trditveno podlago v zvezi z verzijskim zahtevkom (198. člen OZ) nedopustno širi. Dejstva in dokazi, ki jih stranke navaja v vlogah, ki niso navedene v 452. členu ZPP, se namreč ne upoštevajo. Trditve, da je tožeča stranka solastnik NSR v industrijski coni S. ter da je tožena stranka dolžna plačati uporabnino v višini koristi, ki jo je imela od uporabe, ta pa je enaka tisti, ki jo skladno z veljavnim ključem za razdelitev stroškov NSR plačujejo vsi ostali solastniki in uporabniki NSR, so torej prepozne, pri čemer do vložitve pritožbe tožeča stranka ključev (kot že obrazloženo) sploh ni ustrezno specificirala (za stroške obratovanja ni npr. navedla, da ključ temelji na bruto etažnih površinah posameznega lastnika poslovnih prostorov in se določi glede na celotno pozidano bruto etažno površino industrijske cone S. kot to konkretizira v pritožbi). Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo (in pritožba tega dejstva ne more izpodbiti), da tožena stranka NSR sploh ni uporabljala (191. člen OZ)(5). Vsemu navedenemu vsled sodišče prve stopnje 198. člena OZ pravilno ni uporabilo.

15. Pritožba pa nedopustno uveljavlja tudi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo priloženega dokaza – telefax sporočila z dne 23. 10. 1997 – ki izkazuje odločilno dejstvo, da je družba I. d. o. o., ki je v pogodbah in ostalih dokumentih označena kot I+, resnično bivši lastnik poslovnih prostorov in solastnik NSR in iz katerega poleg tega izhaja tudi, da je bil toženec seznanjen z dokumentacijo Sveta solastnikov NSR. Na ta način (sicer prek zatrjevanja kršitve po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP) namreč pritožbenemu sodišču ponuja kritiko dokazne ocene, ki v postopkih v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog (1. odstavek 458. člena ZPP).

16. Ker tožnica ni dokazala, da Pogodba o medsebojnih razmerjih lastnikov pri souporabi in upravljanju nepremičnin skupne rabe industrijske cone ŠP 5/1 zavezuje tudi toženo stranko, veljavnosti ključa delitve na njeni podlagi ne more utemeljiti. K temu pa pritožbeno sodišče dodaja še, da četudi navedena pogodba toženo stranko bi zavezovala, v tem postopku tožeča stranka z zahtevkom ne bi uspela, saj do vložitve pritožbe sodišču ni posredovala parametrov, na podlagi katerih bi bilo mogoče preveriti, ali vtoževana višina ustreza deležu, za katerega tožeča stranka zatrjuje, da odpade na toženko.

17. Tožeča stranka tudi ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da so računi verodostojne listine, ki dokazujejo resničnost tistega, kar je v njih zapisano, zaradi česar bi morala tožena stranka dejstva, ki iz njih izhajajo, prerekati, če bi želela ugovarjati višini zahtevka. Faktura ima namreč značaj verodostojne listine, torej listine, ki dokazuje denarno terjatev, le v izvršilnem postopku. Če pa ta na podlagi ugovora preraste v pravdni postopek, verodostojna listina izgubi svoj pomen. Sodišče jo zato ocenjuje tako kot vsako drugo listino v pravdnem postopku.(6) Z njo zato zgolj preverja resničnost podanih trditev (o višini zahtevka). Ne more pa tožeča stranka z računi teh nadomestiti. Enako tudi podlage vtoževanih terjatev ne more utemeljiti s sklicevanjem na priloge k vlogam (7. stran pritožbe). Slednje pa izhaja tudi iz sklepa VSL I Cpg 1196/2011, na katerega se sklicuje pritožnica. Ni naloga sodišča, da samo pregleduje listine in ugotavlja, kako je tožeča stranka prišla do posameznega zneska. Pomembno je, da sodišče na podlagi podanih trditev s predloženimi dokazi lahko preveri vtoževano višino tožbenega zahtevka, pri čemer pa ni treba, da tožeča stranka vsako stroškovno postavko posebej tudi opisno obrazloži, če vsi elementi izračuna izhajajo iz predložene dokumentacije, ob čemer je način branja te dokumentacije zelo natančno pojasnjen. Tega tožnica ni storila. Pritožbena graja v tej smeri je torej neutemeljena.

18. Z vsemi ostalimi trditvami pa pritožnica graja zgolj dokazno oceno sodišča prve stopnje. Ker je to nedovoljen pritožbeni razlog, se pritožbeno sodišče z njim ni ukvarjalo (1. odstavek 458. člena ZPP).

19. Glede na obrazloženo je torej zaključiti, da je del pritožbenih trditev neutemeljen, del pa neupošteven. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

20. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US, 48/14 in 48/15 - odl. US.

Op. št. (2): Ker je sporen samo ta del zahtevka, pritožbeno sodišče povzema zgolj trditve v zvezi s tem.

Op. št. (3): Uradni list RS, št. 97/07 - uradno prečiščeno besedilo.

Op. št. (4): Kdor za drugega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti, ima pravico zahtevati od njega povračilo.

Op. št. (5): Pritožbeno sodišče na tem mestu zgolj pripominja, da tožena stranka v svojih vlogah v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, da NSR niso v zasebni lasti, temveč da teh nepremičnine ne uporablja, ker do svojih poslovnih prostorov dostopa po javni cesti. S tem pa se je dokazno breme v zvezi z uporabo NSR, katere stroške na temelju neupravičene obogatitve vtožuje v tem sporu, prevalilo na tožečo stranko. Tega slednja ni dokazala. Pritožbene navedbe v tej smeri so zato neutemeljene.

Op. št. (6): VSL sodba II Cp 4583/2010.