Jedro

Stroški leasinga za osebno vozilo se kot odbitna postavka priznajo le, če je vozilo neposreden pogoj za opravljanje zavezančeve dejavnosti.

Izrek

1. Pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 345/96-14 z dne 07.12.2000 se zavrne in se navedena sodba potrdi.

2. Pritožba zoper sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 345/96-14 z dne 7.12.2000, se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 25.09.1996, z izpodbijanim sklepom pa zavrglo njegovo zahtevo za izdajo začasne odredbe. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo, s katero je izpodbijal odločbo RJUP - Izpostave L. - C. z dne 15.06.1995. Z njo je bila tožniku od opravljanja odvetniške dejavnosti za leto 1994 ugotovljena davčna osnovna v višini 1.830.158,00 SIT in ugotovljen davek od dohodkov iz dejavnosti v znesku 366.705,00 SIT. Ker se po določbi 2. odstavka 43. člena Zakona o dohodnini (Ur. list RS, št. 71/93 v nadaljevanju ZDoh) zasebniku za uporabo osebnega motornega vozila pri opravljanju dejavnosti priznajo stroški v višini kilometrine se, po presoji tožene stranke, tožniku stroški leasinga ne morejo priznati kot odhodek poslovanja, ki znižuje njegovo davčno osnovo.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da je tožnik v napovedi za ugotovitev davka od dejavnosti za leto 1994 uveljavljal stroške, ki jih je imel na podlagi sklenjene leasing pogodbe za osebni avtomobil. Med odhodke davčnega zavezanca se po določbi 12. člena Zakona o davku od dobička pravnih oseb (Ur. list RS, št. 72/93 v nadaljevanju ZDDPO), ki se uporablja tudi za ugotavljanje ustvarjenih prihodkov in odhodkov davčnega zavezanca za davek od dejavnosti (41. člen ZDoh), upoštevajo le tisti odhodki, ki so neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti, ali posledica opravljanja te dejavnosti, oziroma samo tisti odhodki, ki so neposreden pogoj za ustvarjanje prihodkov. Iz navedenega sledi, da se stroški leasinga priznavajo le, če je vozilo neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti samostojnega podjetnika. Takšno stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče v odločbi U-I-78/94 z dne 09.02.1995. Ta pogoj pa se ne predpostavlja, temveč ga mora zavezanec izkazati s predložitvijo ustreznih listin. Tožnik v postopku ni predložil nobenih evidenc oziroma listin, ki bi razmejevale uporabo osebnega avtomobila za namen opravljanja dejavnosti od njegovih zasebnih voženj. Zato v njegovem primeru ni mogoče ugotoviti razmerja za uporabo vozila v službene in uporabo v zasebne namene. Po presoji sodišča prve stopnje, tožnik kot zavezanec za davek od dejavnosti ne more z uspehom uveljavljati kot odhodek poslovanja niti stroškov najema, niti stroškov kilometrine in amortizacije. Če je tožena stranka tožniku stroške leasinga priznala pri odmeri davka od dejavnosti za leto 1993, tožnik s tem še ni pridobil pravico, da bi mu morala te stroške priznavati tudi v naslednjih letih. Ker Zakon o upravnih sporih (Ur. list SFRJ, št. 4/77), ki je veljal ob vložiti tožbe (06.03.1996) inštituta začasne odredbe ni urejal, je sodišče zahtevano izdajo začasne odredbe zavrglo.

Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje in v njej uveljavlja pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS.

Navaja, da je v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje presojalo tudi ali so stroški amortizacije in kilometrine za osebno vozilo po leasing pogodbi v letu 1994 poslovno potrebni odhodki, čeprav so v obravnavani zadevi predmet presoje le stroški plačila obrokov leasinga. Ker vozila v poslovnih knjigah ni kot opredmeteno osnovno sredstvo niti knjižil, amortizacije ni uveljavljal. Za prevožene kilometre za namene opravljanja dejavnosti, ki jih je dokazoval s potnimi nalogi, pa mu je davčni organ priznal stroške kilometrine. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni pojasnilo zakaj stroški leasinga za osebni avtomobil v letu 1994 niso priznani kot davčno upravičen odhodek. V letu 1993 je namreč davčni organ stroške lasinga za isto vozilo upošteval kot odhodek poslovanja. Uveljavitev Slovenskih računovodskih standardov, ki so vpeljali finančni najem, ne bi smela vplivati na že pridobljene pravice. Za zavezanca, ki je sklenil pogodbo leta 1993, se spremenjeni predpisi ne bi smeli uporabljati, če so mu v škodo. Navaja še, da vozila v poslovnih knjigah sam ni mogel izkazovati, ker ga je izkazoval leasingodajalec. Predlaga, da se izpodbijana sodba in izpodbijani sklep razveljavita.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

K točki 1. Davčna osnova za davek iz dejavnosti je dobiček zasebnika (40. člen ZDoh). Ta se ugotovi tako, da se od prihodkov, ustvarjenih v koledarskem letu, odštejejo odhodki. Za ugotavljanje ustvarjenih prihodkov in odhodkov se uporabljajo predpisi o obdavčitvi dobička pravnih oseb, če ni s tem zakonom drugače določeno (41. člen ZDoh). Med odhodke davčnega zavezanca se vštevajo samo tisti odhodki, ki so neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti ali posledica opravljanja te dejavnosti, oziroma samo tisti odhodki, ki so neposreden pogoj za ustvarjanje prihodkov (12. člen ZDDPO). V obravnavanem postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik osebnega avtomobila po leasing pogodbi, sklenjeni dne 20.01.1993, v poslovnih knjigah ni izkazal kot osnovno sredstvo, niti ni izkazal, da je vozilo neposreden pogoj za opravljanje njegove dejavnosti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da stroškov leasinga vozila, glede na navedena zakonska določila, ni mogoče opredeliti kot poslovno potrebne odhodke in s tem tudi ne kot odbitno postavko pri ugotavljanju osnove za davek od dejavnosti. Ob takšni pravilni presoji, pa le z navajanjem razlogov, ki se nanašajo na stroške amortizacije in kilometrino kot morebitni odbitni postavki pri ugotavljanju davčne osnove sodišče prve stopnje ni prekoračilo tožbenega zahtevka.

Po določbi 4. člena ZDoh se višina dohodnine in davkov, ki se od nje odštejejo, ugotavlja po predpisih, ki veljajo na dan 1. januarja tistega leta, za katero se dohodnina odmerja, če s tem zakonom ni drugače določeno. Ker ZDoh, ki je pričel veljati 01.01.1994 in velja za odmerno leto 1994, ne določa kontinuitete v načinu priznavanja stroška, ki ga tožnik uveljavlja, njegov ugovor, da bi morala tožena stranka uporabiti prej veljavne predpise, ni upošteven.

K točki 2. Zahtevano izdajo začasne odredbe je sodišče prve stopnje sicer presojalo po prej veljavnem Zakonu o upravnih sporih, kar je v nasprotju z določbo 2. odstavka 11. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 70/2000).

Vendar pa je tožniku v pravnem pouku izpodbijanega sklepa, s katerim je tožnikovo zahtevo zavrglo, določilo tri dnevni rok za vložitev pritožbe, kot je ta določen z 5. odstavkom 69. člena ZUS.

Iz sodnega spisa izhaja, da sta bila tožniku vročena sodba in sklep, s katerim je bila zavržena njegova zahteva za izdajo začasne odredbe dne 15.12.2000, ter da je tožnik vložil pritožbo, s katero je hkrati izpodbijal sodbo in sklep dne 28.12.2000. Ker je bila pritožba zoper sklep vložena po izteku tridnevnega zakonskega roka (5. odstavek 69. člena ZUS), je prepozna. Prepozno pritožbo sodišče zavrže. Če je ne zavrže sodišče prve stopnje (1. odstavek 343. člena ZPP v zvezi z 16. členom ZUS), jo zavrže pritožbeno sodišče (1. odstavek 351. člena ZPP).