Jedro

Za utemeljitev tožbenega zahtevka za vračilo stroškov izobraževanja (vojaškega usposabljanja) je tožena stranka utemeljeno navedla povprečne stroške na posameznega kandidata, saj je šlo za usposabljanje, ki se ga je udeležilo večje število vojakov.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo 3. točko sklepa tožene stranke št. ... z dne 27. 10. 2008 ter z njo v zvezi odločbo št. ... z dne 14. 1. 2009 (1. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka in sicer 515,04 EUR v roku 8 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da listine ne dokazujejo, da so stroški, katerih vračilo zahteva, nastali v zvezi z izobraževanjem tožnika. Sodišče je po mnenju pritožbe tudi zmotno menilo, da Pravilnika o izobraževanju, usposabljanju in izpopolnjevanju Ministrstva za ... RS ni mogoče upoštevati, saj je bil objavljen po tožnikovi sklenitvi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka poudarja, da je Višje delovno in socialno sodišče v sklepu opr. št. Pdp 249/2010 z dne 16. 9. 2010 navedlo, da je za odločitev o obveznosti tožnika glede povrnitve stroškov usposabljanja nebistvena vsebina citiranega pravilnika, niti ni bistveno, ali je bil pravilnik objavljen, temveč da je bila obveznost dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi v primeru neuspešno zaključenega usposabljanja. Glede na navedeno je bila dolžnost povrnitve stroškov, ki so nastali v zvezi s tožnikovim usposabljanjem, opredeljena v sklepu pritožbenega sodišča. Tožena stranka je predložila dokazila o stroških, ki so nastali v zvezi z usposabljanjem sicer gre za stroške, ki so določeni v 3. točki izpodbijanega sklepa z dne 27. 10. 2008 in so sestavljeni iz neposrednih stroškov usposabljanja v šoli za ... v višini 1.292,13 EUR, revalorizacije tega zneska v višini 21,48 EUR, stroškov nadomestila plače v višini 8.970,16 EUR, revalorizacije v višini 217,89 EUR, stroškov za obvezne prispevke v višini 1.444,19 EUR ter revalorizacije v višini 35,07 EUR. Seštevek navedenih zneskov znaša 11.980,92 EUR. Na podlagi pogodbe o zaposlitvi je tožnik dolžan te zneske v celoti vrniti. Stroške je torej tožena stranka dokazala. V nadaljevanju navaja, da so stroški bili opredeljeni tudi v Pravilniku, ki je stopil v veljavo 24. 5. 2006, torej pred podpisom pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena 26. 10. 2006. Pravilnik o izobraževanju, usposabljanju in izpopolnjevanju Ministrstva za ... RS št. ... z dne 16. 5. 2006 pa v 8. členu določa, da mora zaposleni povrniti ministrstvu vse stroške IUI, če šolanja ne konča v pogodbenem roku ali če prekine delovno razmerje pred koncem IUI. Nadalje je v drugem odstavku določeno, da mora povrniti sorazmerni del stroškov, če prekine delovno razmerje pred potekom dobe, ko je skladno s prejšnjim členom tega pravilnika še zavezan ostati v ministrstvu. Glede na določbe pravilnika in pogodbe je torej tožena stranka zakonito odločila, da mora tožnik povrniti navedeni znesek. Sklicuje se tudi na odločitev Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani v zadevi opr. št. I Pd 1542/2010 z dne 3. 3. 2011, ki jo prilaga k pritožbi.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja pritožba, vendar je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zato ni mogoče preveriti pravilne uporabe materialnega prava.

Iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 26. 10. 2006 (priloga A1) izhaja, da je bila sklenjena na podlagi določbe 92 . člena Zakona o obrambi (Uradni list RS, št. 103/04 - UPB - ZObr) za dobo desetih let. V skladu z določbami 1. in 2. odstavka 92. člena ZObr kandidat sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas desetih le pod pogojem, da uspešno opravi vojaško strokovno usposabljanje in sicer šolo za ... v dveh letih od sklenitve pogodbe. Iz 3. odstavka istega člena pa izhajajo posledice za primer, če kandidat strokovnega usposabljanja ne opravi uspešno. V takem primeru pogodba o zaposlitvi preneha veljati v roku 30 dni od datuma, določenega za zaključek usposabljanja. Tožnik je pogodbo o zaposlitvi sklenil skladno z 2. odstavkom 92. člena ZObr. Ker ni imel ustreznega vojaškega znanja, je bilo v pogodbi o zaposlitvi v 4. členu dogovorjeno, da mora v dveh letih od dneva sklenitve pogodbe uspešno končati šolo za ..., v nasprotnem primeru mu pogodba o zaposlitvi preneha veljati v roku 30 dni od datuma, določenega za zaključek usposabljanja in mora potem v 30 dneh od prenehanja pogodbe o zaposlitvi ministrstvu povrniti vse stroške usposabljanja. Kot je pojasnilo pritožbeno sodišče že v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 249/2010 z dne 16. 9. 2010, je bistveno, da je bila obveznost povrniti stroške usposabljanja dogovorjena že s pogodbo o zaposlitvi in predvidena za primer neuspešno zaključenega usposabljanja, obveznost tožnika za povrnitev stroškov pa izhaja tudi iz splošnih pravil obligacijskega prava. Zato za odločitev ni bistveno, ali je bil tožnik predhodno seznanjen s Pravilnikom o izobraževanju, usposabljanju in izpopolnjevanju Ministrstva za ... RS. Ker je bil tožnik po podpisu pogodbe o zaposlitvi napoten na šolanje v 18. generaciji Šole za ..., je strošek izobraževanja tožnikova plača in nadomestilo za čas usposabljanja in stroški šolanja.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka višine stroškov izobraževanja in usposabljanja ni dokazala, je najmanj preuranjena, saj temelji na pomanjkljivo izvedenem dokaznem postopku in neprepričljivi dokazni oceni. Glede izplačila neto plač in prispevkov je sodišče prve stopnje nesprejemljivo zaključilo, da ta del stroškov ni dokazan. Med strankama namreč ni bilo sporno, da je tožnik v tem obdobju prejemal neto plačo, kot izhaja iz plačilnih list, niti ni tožnik zatrjeval, da tožena stranka zanj ni odvedla prispevkov v višini, kot izhaja iz plačilnih list oziroma navedb tožene stranke. Tožnik je namreč v tožbi in v kasnejših vlogah navajal, da stroški plač ter stroški obveznih prispevkov ne sodijo med stroške vojaškega usposabljanja, ni pa trdil, da ti stroški toženi stranki niso nastali oziroma ni pojasnil, v čem bi bil izračun tožene stranke napačen, kar mu je sodišče prve stopnje tudi predočilo na naroku dne 25. 8. 2009. Zato toženi stranki ni bilo potrebno predložiti potrdil o nakazilu prispevkov nosilcem obveznih socialnih zavarovanj oziroma je tožena stranka njihovo višino ustrezno izkazala v plačilnih listah za tožnika (priloga B16). Če je sodišče prve stopnje kljub temu štelo, da plačilo prispevkov v znesku 1.444,19 EUR ni dokazano (ker tožena stranka ni predložila potrdila o nakazilu oziroma REK obrazca), bi moralo to razčistiti s primerjavo zneskov na plačilnih listih s skupnim zneskom, ki ga tožena stranka iz tega naslova uveljavlja in po potrebi z izvedbo drugih dokazov oziroma poizvedb pri nosilcih obveznih zavarovanj, v okviru določbe 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/4 in 10/04; ZDSS-1), ki določa, da lahko sodišče izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. Tako bi lahko sodišče prve stopnje ugotovilo višino plačanih prispevkov.

Sodišče prve stopnje je tudi zmotno štelo, da tožena stranka ni dokazala stroškov šolanja tožnika v 18. generaciji Šole za .... Tožena stranka je predložila specifikacijo stroškov (priloga B15) iz katere izhaja, da so ti stroški znašali 1.292,13 EUR, zato je zmotno stališče, da ti stroški niso dokazani, ker gre za povprečne stroške, oziroma da bi morala tožena stranka dokazati individualne stroške, ki jih je imela prav z izobraževanjem tožnika. Ker gre za skupinsko usposabljanje, v katerem je udeleženo večje število vojakov, je po stališču pritožbenega sodišča povsem sprejemljivo, da se prikažejo povprečni stroški na kandidata. Nekateri stroški so namreč takšne narave, da so zagotovo nastali (prehrana, uporaba vode, elektrike, ogrevanje, strelivo), njihovo ločeno spremljanje oziroma ugotavljanje za vsakega kandidata posebej pa bi bilo dejansko nemogoče. Ker tožnik ni argumentirano nasprotoval višini teh stroškov, toženi stranki tudi ni bilo potrebno njihove višine dokazovati s plačili posameznih računov dobaviteljem, oziroma specifikacija v konkretnem primeru zadošča za ugotovitev višine stroškov. Sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotavlja, da bi bila tožena stranka upravičena do povračila stroškov le za čas, ko je bil tožnik odsoten z dela zaradi izobraževanja, oziroma ko je bil na usposabljanju, ne pa tudi takrat, ko je bil odsoten z dela zaradi drugih razlogov (prazniki, bolniška odsotnost, dopust, ...). Vendar bi moralo to ugotavljati za celotno obdobje, ko je trajalo usposabljanje, torej od 2. 11. 2006 do 12. 11. 2007, kot to navaja tožnik in ustrezno upoštevati pri izračunu višine stroškov, česar pa ni storilo. Ker je bilo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP).

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri, predvsem ugotoviti višino stroškov, ki jih je imela tožena stranka zaradi napotitve tožnika v Šolo za ..., pri čemer bo moralo ugotavljati in ustrezno upoštevati tožnikovo odsotnost z dela, ki ni bila povezana z usposabljanjem, oziroma preveriti in tudi upoštevati, če je tožnik v tem obdobju tudi opravljal delo za toženo stranko, saj za to obdobje ne obstaja obveznost vračila stroškov usposabljanja.

Če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena tega zakona stranka navedla v pritožbi ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v skladu s 355. členom ZPP dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči v zadevi. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po oceni pritožbenega sodišča gre v obravnavani zadevi za takšno izjemo, saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejstev, ki se nanašajo na višino stroškov tožene stranke zaradi usposabljanja tožnika in njegove odsotnosti z dela v spornem obdobju, ki ni bilo v zvezi z usposabljanjem. Zato ne gre za pomanjkljivosti, ki bi jih bilo mogoče odpraviti z dopolnitvijo postopka pred sodiščem druge stopnje. V nasprotnem bi sodišče druge stopnje prevzemalo pristojnosti sodišča prve stopnje, kar pa ni namen 355. člena ZPP. Zato je sodišče druge stopnje kljub določbi 355. člena ZPP v navedenem obsegu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.