Jedro

Ker se je tožnik glede na opredelitev njegovega položaja in delovnega mesta v individualni pogodbi o zaposlitvi uvrščal med delavce s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, kolektivna pogodba za dejavnost trgovine zanj ni veljala, kolikor se pogodba o zaposlitvi na kolektivno pogodbo ni izrecno sklicevala.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je za čas od meseca aprila 2002 do meseca aprila 2004, ko je bil pri toženi stranki zaposlen na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu pomočnika direktorja, zahteval iz naslova razlike plače plačilo zneska 8.770,11 EUR neto in iz naslova opravljenih nadur 6.378,52 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je le delno ugodilo njegovemu tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova razlike plače izplača 661,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 22. 6. 2004 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je kot neutemeljen zavrnilo.

2. Na tožnikovo pritožbo, je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo nadur razveljavilo in v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede delne zavrnitve zahtevka za plačilo razlike plače, pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče zmotno presodilo, da je imel pri toženi stranki na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi posebna pooblastila v smislu zastopanja in poslovodenja in da zanj ni veljala Kolektivna pogodba za dejavnost trgovine (KP dejavnosti – Ur. l. RS, št. 10/98), ki mu je zagotavljala neznižano osnovno plačo in ki je kot kolektivna pogodba dejavnosti zavezovala toženo stranko. Konec koncev, se je na to kolektivno pogodbo sklicevala tudi tožnikova pogodba o zaposlitvi. Poleg tega, je sodišče zmotno presodilo, da je bila njegova plača še posebej utemeljeno vezana na uspešnost oddelka obutve tudi potem, ko za ta oddelek ni bil več zadolžen in na njegovo uspešnost ni mogel imeti operativnega vpliva. Zaradi zadolžitve za drug oddelek bi morala tožena stranka z njim tudi sicer skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Njegov vpliv na doseganje prometa glede na prodajno površino pa tudi sicer ni mogel biti podlaga za določanje višine plače, saj se je prodajna površina prodajnih lokalov tožene stranke v spornem času bistveno povečala, na to pa tožnik ni imel neposrednega vpliva. Zato bi mu moralo sodišče priznati razliko do višine v pogodbi o zaposlitvi določene osnovne plače. 4. V odgovoru na revizijo tožena stranka predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je sodišče tožnika pravilno obravnavalo kot delavca s posebnimi pooblastili v smislu pooblastil za samostojno vodenje organizacijske enote in pooblastil za samostojne odločitve, ter posledično možnega vpliva na poslovne rezultate tožene stranke v smislu doseganja prometa trgovine.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so nenavedeni, pri čemer na pravilno uporabo materialnega prava pazi tudi po uradni dolžnosti. Pri tem revizije, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Tožnik v reviziji bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni določno opredelil. Zato sodišče z vidika tega revizijskega razloga, izpodbijane sodbe ni moglo preizkusiti.

8. V drugem odstavku 3. člena KP dejavnosti, je bilo določeno, da navedena kolektivna pogodba ne velja za poslovodne delavce in delavce s posebnimi pooblastili in odgovornostmi. Izključitev veljavnosti kolektivne pogodbe tako ni bila določena zgolj za zastopnika oziroma poslovodjo družbe, kot navaja revizija, temveč tudi za druge delavce, ki jih je mogoče opredeliti kot delavce s posebnimi pooblastili.

9. Revizijsko sodišče soglaša, da se je glede na opredelitev tožnikovih del in nalog v 5. členu pogodbe o zaposlitvi in na poimenovanje njegovega delovnega mesta (pomočnik direktorja), ter opredelitve v 1. členu pogodbe, da gre za dela oziroma delavca posebnega pomena, tožnik v smislu drugega odstavka 3. člena KP dejavnosti lahko štel za delavca s posebnimi pooblastili in odgovornostmi in da zato tožnik in tožena stranka pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi za navedeno delovno mesto nista bila vezana na določbe KP dejavnosti, kolikor se ni pogodba o zaposlitvi na navedeno kolektivno pogodbo izrecno sklicevala (4. točka 7. člena pogodbe o zaposlitvi). Ker je bila višina osnovne plače in njena odvisnost od specifičnih kriterijev, ki naj bi bili odvisni tudi od uspešnosti tožnikovega dela, v 6. členu pogodbe o zaposlitvi posebej urejena, za ta vprašanja določbe KP dejavnosti niso veljale.

10. Sodišče je tudi na podlagi med sodnim postopkom pribavljenega izvedeniškega mnenja ugotovilo, da kljub tožnikovemu delu, tožena stranka v spornem obdobju (razen za en mesec) ni dosegala kriterija ustvarjenega prometa na 1 kvadratni meter prostora trgovine iz drugega odstavka 6. člena in v večini obdobja niti 70 % tega kriterija iz tretjega odstavka navedenega člena pogodbe o zaposlitvi. Pri tem je izvedenec pri izračunu tožniku pripadajoče plače upošteval le največ 30 % znižanje sicer dogovorjene osnovne plače in je pri tem izhajal le iz povprečnega nedoseganja tega kriterija, brez dodatnega upoštevanja določb, da promet pri prodaji obutve ne sme biti nižji od 25 % celotnega prometa. Pri tem je sodišče ugotovilo, da je tožnik s svojim delom vsekakor lahko vplival na doseganje prometa prodaje in torej tudi na doseganja kriterija prometa prodaje na enoto površine prodajnih prostorov in da je bil na ta kriterij ter planirano širjenje prodajnih površin opozorjen že ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi. Na te dejanske ugotovitve je revizijsko sodišče vezano.

11. Sodišče je sicer ugotovilo, da je lahko tožnik s svojim delom vplival tudi na višino prometa pri prodaji obutve, ne glede na to, da del spornega obdobja za nabavo (in prodajo) obutve ni bil več neposredno zadolžen. Glede na določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP je revizijsko sodišče vezano tudi na to dejansko ugotovitev, ki pa za odločitev v zadevi niti ni bistvena. Iz izvedeniškega mnenja, na katerem gradi sodišče svojo odločitev, namreč izhaja, da je na izračun tožniku pripadajoče plače vplivalo zgolj nedoseganje kriterija prometa prodaje na 1 kvadratni meter prodajne površine trgovskih lokalov in vprašanje procenta prometa, ustvarjenega s prodajo obutve, pri tem niti ni bilo upoštevano.

12. Glede na navedeno in upoštevaje določbe tožnikove pogodbe o zaposlitvi o višini plače in njeni odvisnosti od doseganja prometa prodaje na površino prodajnega prostora v spornem obdobju sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo razlike plače nad dosojenim zneskom 661,76 EUR kot neutemeljen zavrnilo.

13. Ker revizijski razlogi niso podani, tožnik z revizijo ni mogel uspeti. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.