Jedro

Če je storitev opravljena na naročnikovem materialu, gre za fazo v reprodukciji ter za proizvodno storitev, za katero se davek od prometa ne plačuje, če so izpolnjeni pogoji iz 6. in 7. člena ZPD.

Izrek

Pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 1767/96-6 z dne 9.3.1999, se zavrne in se navedena sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo, s katero je izpodbijal odločbo tožene stranke z dne 12.9.1996. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke - Izpostave M. - P. - R. z dne 29.9.1995, s katero je bila pri opravljanju njegove storitvene (šiviljske) dejavnosti ugotovljena razlika po dokončnem obračunu davka od prometa storitev v letu 1994 in mu naložena obveznost plačila navedenega davka v znesku 849.182,00 SIT ter zamudnih obresti v znesku 142.846,00 SIT. Tožnik, po presoji tožene stranke, ni izpolnjeval pogojev za oprostitev plačila davka od prometa storitev, zato je zavezan za plačilo navedenega davka ter obračunanih zamudnih obresti.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da se po določbi 1. odstavka 20. člena Zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92, v nadaljevanju ZPD) davek od prometa storitev plačuje od prometa vseh storitev, razen če ni v istem zakonu drugače določeno. V 21. členu zakon taksativno našteva, v katerih primerih se davek od prometa storitev ne plača. 5. točka 21. člena določa kot storitve, ki so oproščene plačila prometnega davka, izvozne storitve in hkrati v naslednjem odstavku opredeli pojem izvoznih storitev kot "storitve opravljene med osebami s sedežem v tujini, na podlagi pogodb, sklenjenih v skladu s predpisi Republike Slovenije in mednarodnimi pogodbami". Iz upravnih spisov obravnavane zadeve je razvidno, da je tožnik opravljal dejavnost šiviljstva za tujega naročnika na tujem (naročnikovem) materialu, ki je bil njegov (naročnikov) reprodukcijski material. Izvoz in uvoz blaga zaradi oplemenitenja (predelave, dodelave, obdelave), za kar v obravnavanem primeru pravzaprav gre, je treba po določbi 2. odstavka 39. člena Pravilnika o uporabi Zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 6/92, v nadaljevanju pravilnik) obravnavati po določbi 3. odstavka njegovega 36. člena. Če je storitev opravljena na naročnikovem materialu, ki je njegov reprodukcijski material, se taka storitev po navedeni določbi pravilnika šteje za fazo v reprodukciji, in se davek od proizvodne storitve ne plačuje, če so izpolnjeni pogoji iz 6. in 7. člena ZPD. Med temi pogoji je v 2. točki 7. člena ZPD navedeno tudi brezgotovinsko plačilo iz žiro računa oziroma z nakazilom kupca na žiro račun prodajalca. Ker iz dejanskih ugotovitev, ki so bile podlaga za odločitev tožene stranke, izhaja, da navedeni pogoj ni bil izpolnjen, čemer tožnik tudi ne ugovarja, je tožena stranka pravilno odločila, da niso izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila prometnega davka oziroma, da je davčna obveznost nastala.

Tožnik v pritožbi, ki jo je vložil sam, navaja, da je opravljal storitveno dejavnost za tujega naročnika na naročnikovem materialu. Meni, da je njegovo storitev potrebno opredeliti kot izvozno storitev od katere se davek od prometa storitev ne plačuje. Zato je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, zmotno uporabilo materialno pravo. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev, ki so bile podlaga za odločitev sodišča prve stopnje in ki med strankama niso sporne, izhaja, da je tožnik opravljal storitev oplemenitenja na naročnikovem materialu, ki je bil njegov (naročnikov) reprodukcijski material. Zato je bilo tudi po presoji pritožbenega sodišča, pravilno ugotovljeno, da se taka storitev šteje za fazo v reprodukciji in s tem za opravljanje proizvodne storitve. Po določbi 3. odstavka 36. člena pravilnika se davek od prometa storitev od proizvodne storitve ne plačuje, če so izpolnjeni pogoji iz 6. in 7. člena ZPD. Med temi pogoji je navedeno v 2. točki 7. člena zakona tudi brezgotovinsko plačilo z virmanom iz žiro računa kupca na žiro račun prodajalca. Glede na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za odločanje v upravnem postopku, tudi po presoji pritožbenega sodišča, v obravnavanem primeru ta pogoj ni bil izpolnjen. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožnik, ki ni izpolnil pogoja iz 7. člena zakona, zavezan za plačilo davka od prometa storitev. Materialno pravo, je bilo, glede na navedeno, pravilno uporabljeno.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podan v pritožbi zatrjevan pritožbeni razlog in tudi ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.