Jedro

Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo v citiranem sklepu, lahko v skladu z 247. členom ZPP zahteva izločitev sodnega izvedenca le stranka, ne pa tudi izvedenec sam. Ta odločitev je tako že pravnomočna. Kar zadeva pritožbena zatrjevanja, da bi se izvedenec v obravnavani zadevi moral sam izločiti zaradi svoje nepristranskosti, ker je, preden je izdelal izvedensko mnenje v predmetni zadevi pred postopkom dal drugačno mnenje in naj bi bil podan odklonitveni razlog iz 6. točke 70. člena ZPP, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je vprašanje o tem, ali bo sodni izvedenec predlagal, da ga sodišče oprosti opravljanja dela v posamezni zadevi (tretji odstavek 246. člena ZPP) zaradi določenih okoliščin, odvisno zgolj od predloga sodnega izvedenca in nanj pravdna stranka ne more imeti vpliva. Četrti odstavek 246. člena ZPP namreč določa, da mora obstoj okoliščin iz tretjega odstavka tega člena izvedenec sporočiti sodišču. Tako so pritožbena zatrjevanja v zgoraj nakazani smeri neutemeljena, bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 274. členom ZPP pa ni podana.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju, sklenjene v notarskem zapisu, ki so jo sklenili sedaj pokojna A. A. kot preživljanka in sedaj pokojni B. B. kot preživljanec in toženi stranki kot preživljalca, v delu, ki se nanaša na pokojno A. A., to je glede 1/2 nepremičnin s parc. št. ... *18/1 (ID znak: parc. ...*18/1), parc. št. ... 540/2 (ID znak: parc. ... 540/2), parc. št. ... 541 (ID znak: ... parc. 541), parc. št. ... 542 (ID znak: parc. ... 542) in parc. št. ... 542/2 (ID znak: parc. št. ... 542/2). Prav tako je zavrnilo nadaljnji tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da spadajo v zapuščino po pokojni A. A. tudi solastni delež do 1/2 na navedenih nepremičninah, da je vknjižba lastninske pravice v korist prvotožene in v korist drugotožene stranke pri eni polovici navedenih nepremičnin, neveljavna, in da se vzpostavi prejšnje zemljiško-knjižno stanje na 1/2 zgoraj navedenih nepremičnin tako, da se vknjiži lastninska pravica na osebo z imenom in v korist pokojne A. A., v idealnem deležu do 1/2 (točka I. izreka sodbe). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka (točka II. izreka sodbe).

Zoper zgoraj navedeno sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Navaja, da je podana bistvena kršitev določb postopka, ker sodišče prve stopnje ni postavilo novega izvedenca, saj ta dokazni predlog tožnice ni bil podan iz razloga nestrinjanja z ugotovitvami izvedenca C. C., ampak iz razloga, ker so bili pri njem podani razlogi za izločitev. Prav mnenje tega sodnega izvedenca pa je v predmetni zadevi bistveno vplivalo na odločitev sodišča pri končni odločitvi, kot to izhaja iz točke 15 obrazložitve izpodbijane sodbe. Ob tem je pomembno, da postavljeni izvedenec C. C. tudi sam odklonilnega razloga ni razkril, čeprav je slednji obstajal in je bil na to izvedenec s sklepom sodišča izrecno opozorjen. Tožeča stranka je tudi podala svoje pomisleke v zvezi z zaključki C. C. v njegovem izvedenskem mnenju v obširni vlogi, kjer je sodišče opozarjala na nejasno in nepopolno ter v nasprotju z raziskanimi okoliščinami ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je postavitev novega izvedenca zavrnilo kot nepotrebnega, kar pa v skladu s pravno teorijo in ustaljeno (ustavno) sodno prakso ne zadošča za ustrezno obrazložitev zavrnitve predlaganega dokaza.

Pritožba graja tudi ugotovljeno dejansko stanje, saj se je sodišče prve stopnje oprlo zgolj na mnenje sodnega izvedenca, na izpovedbo prič, ki jih je predlagala tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) in na izpovedbo toženk, izostala pa je dokazna ocena preostalih dokazov, še zlasti izpovedbe tožnice in z njene strani predlaganih prič, saj je sodišče preprosto zaključilo, da se ne skladajo z ugotovitvami izvedenca, in da je dejansko stanje časovno odmaknjeno. Ob tem je izvedenec C. C. v izvedenskem mnenju izrecno pojasnil, da je upošteval razpoložljivo medicinsko dokumentacijo, izpovedb prič in strank pa seveda ni upošteval, saj slednje do izdelave mnenja sploh niso bile zaslišane in je o stanju pokojne A. A. v obdobju od 2004 do 2007 tako lahko le sklepal. Slednji je v okviru svojega zaslišanja tudi pojasnil, da glede na pomanjkanje medicinske dokumentacije „domneva“ kakšno je bilo stanje pokojnice ob podpisu pogodbe, pri čemer je izvedenec vedel (saj je o tem izpovedal), da je bil mož pokojne zaščitniški in ga je bilo sram, da je žena pozabljiva, zato je edini logični zaključek, da ji ni omogočil ustreznega in potrebnega zdravljenja. Tako bi moralo sodišče najmanj izvesti zaslišanje prič in strank in šele nato angažirati sodnega izvedenca oziroma izvedencu vsaj predočiti izpovedbe prič, da se izjasni glede kronološkega zaporedja dogodkov in slabšanja zdravstvenega stanja pokojne A. A. V nadaljevanju pritožba povzema izpovedbe prič, ki jih je predlagala tožnica in izpovedbo same tožnice, iz katerih bi naj po njenem mnenju izhajalo, da pokojna A. A. v času podpisa sporne pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni bila sposobna razumeti pomena svojih ravnanj.

Odločitev sodišča prve stopnje je napačna tudi v delu, v katerem se je sodišče oprlo na izpovedbo priče Č. Č., ki je izpovedal v korist toženke. Slednji je bil v postopku angažiran kot pooblaščenec drugotožene stranke (v nadaljevanju: drugotoženka), ki pa je pred svojim zaslišanjem to pooblastilo drugotoženki tudi odpovedal in bi sodišče prve stopnje moralo njegovo izpovedbo oceniti tudi upoštevaje te okoliščine. Takšna dokazna ocena sodišča je povsem izostala. Nenavadno pa je tudi, da je sodišče prve stopnje navedlo, da je treba pokloniti vero priči Č. Č., ki je bila očitno pristranska in angažirana s strani toženke, in pri kateri očitno ni bila podana časovna oddaljenost, čeprav gre za povsem enako časovno obdobje, o katerem so izpovedovale tudi priče D. D., E. E., F. F. in tožnica. Slednjega sodišče ni obrazložilo in se do navedenih okoliščin tudi ni opredelilo. Sodba je zato pomanjkljiva in se ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je imelo glede dokazov pravdnih strank različne kriterije, oziroma jih ni obravnavalo z enako skrbnostjo, s čimer je sodišče storilo postopkovno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, katerega posledica je pomanjkljiva oziroma površna dokazna ocena.

Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni, oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne le-temu v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka.

3.Prvotožena stranka (v nadaljevanju: prvotoženka) na pritožbo ni odgovorila, drugotoženka pa je v pravočasnem odgovoru na pritožbo prerekala navedbe iz pritožbe tožnice in se zavzemala za njeno zavrnitev. Zahteva tudi povračilo pritožbenih stroškov s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer slednjo tožnica uveljavlja tudi v pritožbi. Tako navaja, da je kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP podana, ker sodišče prve stopnje naj ne bi upoštevalo metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, katerega posledica je pomanjkljiva oziroma površna dokazna ocena, ki je prerasla v navedeno kršitev, ker je sodišče prve stopnje poklonilo vero zgolj pričam, ki jih je predlagala toženka in izpovedbi tožencev, ne pa tudi izpovedbam s strani tožnice predlaganih prič in izpovedbi tožnice, češ da gre za časovno oddaljenost.

6.Absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Skupna značilnost teh dejanskih stanov je, da sodbe zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti. Pri tovrstnem preizkusu gre le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sodbe in ne njenih razlogov, kar je vsebinski kriterij.

7.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba vse potrebne elemente, ki omogočajo njen preizkus, v njej ni pomanjkljivosti, ki bi sodile v katerega izmed zakonskih dejanskih stanov citirane 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni in razumljivi ter omogočajo pritožbeni preizkus. Sodišče prve stopnje je opravilo dokazno oceno in se pri tem ni oprlo zgolj na izpovedbe prič, ki jih je predlagala toženka in na izpovedbo obeh tožencev, temveč zlasti na v postopku pridobljeno izvedensko mnenje C. C., ki ga je povezalo z izpovedbama priče Č. Č., ki je v času sklepanja pogodbe zastopal toženko in priče G. G., ki je tedaj zastopal pokojna A. A. in B. B. Prav tako je svojo odločitev podprlo z listinskimi dokazili, še zlasti z izvedenskim mnenjem H. H. z dne 4. 9. 2017, pridobljenega v postopku Okrožnega sodišča v Mariboru III P 404/2011, ki je v zvezi s sposobnostjo tožnice razumeti pomen sklenjenega pravnega posla ugotovil enako kot izvedenec C. C. v obravnavani zadevi, ter tudi z Zapisnikom o glavni obravnavi pri Okrožnem sodišču v Mariboru z dne 25. 10. 2018 v zadevi III P 404/2011, na kateri sta bila zaslišana in soočena tam postavljena izvedenca H. H. in I. I. (dokaza B5 in B6). Dokazna ocena tako ni pomanjkljiva do te mere, da bi prišlo do kršitve metodološkega napotka iz 8. člena ZPP in posledično do kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je logična in razumna, zato je pritožbeno sodišče gornje pritožbene navedbe upoštevalo v okviru pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

8.V zvezi z izjavo priče odvetnika Č. Č., češ da je le-ta očitno pristranska in angažirana s strani toženke, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil Č. Č. sicer res odvetnik toženk, ki je zanju tudi pripravil sporno pogodbo o dosmrtnem preživljanju in je tako bil tisti, ki je v postopku pogajanj tudi spremljal in neposredno zaznaval A. A.. Kot izhaja iz podatkov spisa, so pogajanja za sklenitev predmetne pogodbe trajala nekaj časa, A. A. in B. B. pa je v postopku pogajanj prav tako zastopal odvetnik G. G., ki je poleg tega, da je sicer A. A. bila na sestanku v njegovi pisarni tiho in je v glavnem govoril B. B., izpovedal tudi, da mu slednji ni rekel nič o tem, da bi bilo z A. A. kaj narobe. Odvetnik Č. Č. pa je izpovedal, kar sta potrdila tudi oba toženca, da je bila na sestanku v njegovi pisarni A. A. tista, ki je dajala konstruktivne pripombe, da pri njej takrat ni zaznal česar neobičajnega, ter da je bila takšnega psihofizičnega stanja, da je razumela za kaj gre pri pogodbi. Pritožbeno sodišče zato ne vidi razloga, da se sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi, poleg ostalih dokazov ne bi smelo opreti tudi na izpovedbo priče Č. Č..

9.Prav tako ni podana smiselno zatrjevana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, torej kršitev pravice do izjave oziroma pravice do kontradiktornega postopka,1 ker sodišče prve stopnje naj ne bi ustrezno obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog po pritegnitvi novega izvedenca medicinske stroke. Sodišče prve stopnje je v točki 11 obrazložitve sodbe sicer navedlo, da je dokazni predlog tožnice za pritegnitev novega izvedenca medicinske stroke zavrnilo, ker so že izvedeni dokazi nudili podlago za odločanje o tožbenem zahtevku, postavitev novega izvedenca pa ne bi bila v skladu z načelom hitrosti in ekonomičnosti postopka. Ob tem je pravilno pojasnilo tudi, v katerih primerih so podani razumni razlogi, ki jih splošno opredeljujeta drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP. Glede na okoliščine konkretnega primera pa iz točke 17 obrazložitve sodbe izhaja, da se izvedensko mnenje C. C. v bistvenih ugotovitvah ujema z mnenjem Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete v Ljubljani in se tudi sklada z ugotovitvami iz zaslišanja - soočenja izvedencev H. H. in I. I., ki sta oba potrdila, da je bila pokojna A. A. v času sklepanja pogodbe o dosmrtnem preživljanju sposobna razumeti pomen svojega ravnanja, kar izhaja iz točke 16 obrazložitve pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru III P 404/2011 z dne 3. 9. 2019 (dokaz B2). Sodišče prve stopnje je tudi v točkah 18, 19, 20 in 21 obrazložitve izpodbijane sodbe odgovorilo na bistvene pripombe, ki jih je v postopku pred sodiščem prve stopnje podala tožnica zoper izdelano izvedensko mnenje, pri čemer je predhodno na pripombe tožnice odgovoril izvedenec, zato izvedensko mnenje tudi ni bilo pomanjkljivo in nejasno. Konkretno, v katerem delu sodni izvedenec ni odpravil pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju, pa pritožba ne navaja. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnice s postavitvijo novega izvedenca medicinske stroke.

10.Sodišče prve stopnje je v točki 15. obrazložitve izpodbijane sodbe tudi odgovorilo na očitke tožnice v zvezi s predlagano izločitvijo sodnega izvedenca C. C., katerega je na prvem naroku za glavno obravnavo predlagala za izvedenca prav tožnica, nato pa šele po pridobljenem izvedenskem mnenju zahtevala njegovo izločitev. Sodišče prve stopnje je predlog tožnice kot prepozen zavrglo s sklepom II P 248/2020-74 z dne 1. 4. 2022, Višje sodišče v Mariboru pa je s sklepom I Cp 550/2022 z dne 26. 7. 2022 pritožbo tožnice zavrnilo in citirani sklep potrdilo. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo v citiranem sklepu, lahko v skladu z 247. členom ZPP zahteva izločitev sodnega izvedenca le stranka, ne pa tudi izvedenec sam.2 Ta odločitev je tako že pravnomočna. Kar zadeva pritožbena zatrjevanja, da bi se izvedenec v obravnavani zadevi moral sam izločiti zaradi svoje nepristranskosti, ker je, preden je izdelal izvedensko mnenje v predmetni zadevi pred postopkom dal drugačno mnenje in naj bi bil podan odklonitveni razlog iz 6. točke 70. člena ZPP, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je vprašanje o tem, ali bo sodni izvedenec predlagal, da ga sodišče oprosti opravljanja dela v posamezni zadevi (tretji odstavek 246. člena ZPP)3 zaradi določenih okoliščin, odvisno zgolj od predloga sodnega izvedenca in nanj pravdna stranka ne more imeti vpliva. Četrti odstavek 246. člena ZPP namreč določa, da mora obstoj okoliščin iz tretjega odstavka tega člena izvedenec sporočiti sodišču. Tako so pritožbena zatrjevanja v zgoraj nakazani smeri neutemeljena, bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 274. členom ZPP pa ni podana.

11.V zvezi s pritožbenim razlogom zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, češ da je sodišče prve stopnje na podlagi ocene vseh izvedenih dokazov napačno zaključilo, da je bila pokojna A. A. v času sklepanja sporne pogodbe o dosmrtnem preživljanju sposobna razumeti pomen pogodbe, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da niso izpovedbe prič tiste, na podlagi katerih bi lahko sodišče z gotovostjo zaključilo, da pokojna A. A. prav v trenutku podpisa sporne pogodbe zaradi prisotne lažje oblike demence ni bila sposobna razumeti pomena te pogodbe. Zgolj na podlagi ravnanj pokojne A. A. v določenih trenutkih, ko so jo priče lahko zaznale, še ni mogoče z gotovostjo sklepati o nerazsodnosti in nerazumevanju pravnega posla, ki ga je A. A. sklenila leta 2006, ko je bila pri slednji demenca nedvomno še v začetni fazi. To je potrdil tako izvedenec v obravnavani zadevi C. C. v točki 5 svojih ugotovitev, ko je pojasnil, da so pričanja prič za ugotavljanje stopenj demence v posameznih obdobjih razvoja demence neuporabne, saj priče opisujejo motnje spomina, nezmožnost funkcioniranja, nenavadno vedenje in nemoč, a brez ustreznih časovnih opredelitev; pojasnil je da ima demenca pri Alzheimerjevi bolezni svoj postopen potek, ko najprej prično pešati miselno in telesno zahtevne, smiselne ter sestavljene dejavnosti šele kasneje oziroma proti koncu povsem neustrezne kot npr. mazanje z blatom, slačenje v lokalu ipd. Prav tako ni podatkov, ali so bila pomanjkljivo oblačenje, skrivanje v omaro in ponujanje denarja enkratna dejanja ali so se ponavljala, ali so bila stalnica. Pri demenci so možne delirantne (bledežne) epizode, ki trajajo po nekaj ur, običajno zvečer in so dementne osebe tekom dne povsem ujasnjene. Nenavadno vedenje je lahko posledica vpliva psihoaktivnih snovi, lahko skrbi, lahko neustreznega užitja zdravil (preveč ali premalo) ipd. Tovrstnih opisov tudi ni v osebnem kartonu, čeprav so nekateri zapleti kot jih opisujejo priče hudi in takrat svojci običajno prosijo za pomoč osebnega zdravnika (str. 5 pisnega izvedenskega mnenja z dne 6. 9. 2021). Tudi ob ustnem zaslišanju na glavni obravnavi dne 2. 3. 2022, je izvedenec C. C. izpovedal, da se priče pri svojih izpovedbah niso opredelile in niso opisovale zdravstvenega stanja pokojne v letu 2006, zaradi tega teh podatkov za podajo mnenja ni mogoče upoštevati (str. 3. zapisnika o glavni obravnavi). Navedeno je potrdil tudi H. H. v postopku Okrožnega sodišča v Mariboru III P 404/2011. Iz Zapisnika o glavni obravnavi pri tem sodišču z dne 25. 10. 2018 opravljeni v zadevi III P 404/2011 izhaja, da je H. H. izpovedal, da samo iz podatkov, ki jih je mogoče pridobiti iz izjav prič, ni mogoče ugotoviti demence pri pokojni v navedenem času, ki bi bila izražena v tako hudi stopnji, da ne bi bila sposobna razumeti pomena svojih dejanj, s čimer se je ob soočenju strinjal tudi izvedenec I. I., ki je izpovedal, da če izjav prič (gre za priče, ki jih je tožnica predlagala tudi v tem postopku in je izjavi dve izmed njih tožnica navedla tudi v tožbi – E. E. in D. D.) ne bi bilo, bi se z mnenjem H. H. strinjal (dokaz B6). Zato so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da bi sodišče prve stopnje moralo najprej zaslišati priče in stranke in šele nato postaviti sodnega izvedenca psihiatrične stroke. Razen tega sta se pravdni stranki, torej tudi tožnica, na prvem naroku za glavno obravnavo dne 5. 5. 2021 tudi izrecno strinjali, da zaradi ekonomičnosti postopka sodišče najprej postavi sodnega izvedenca in šele nato nadaljuje z izvajanjem preostalih dokazov.

12.Sodišče se za ugotovitev dejstev, v zvezi s katerimi so potrebna strokovna znanja, s katerimi ne razpolaga, lahko z gotovostjo opre le na strokovnjaka ustrezne stroke (243. člen ZPP),4 to pa je v obravnavani zadevi sodni izvedenec psihiatrične stroke. Le-ta je pojasnil, da ker je potek upada umskih in osebnostnih sposobnosti eksponencialen in ne linearen, je upad v prvih letih blag, v kasnejših letih pa vse izrazitejši. Na podlagi tega je upad umskih sposobnosti od 2004 do 2006 bil pri pokojni A. A. bistveno manjši, kot med 2006 in 2011, ko je bilo ugotovljeno, da ima pokojna tudi nižje vrednosti vitamina B12, zato je menil, da od leta 2004 do 2006 upad kognitivnih sposobnosti ni vplival na njeno poslovno sposobnost, saj so že izvidi iz leta 2004 glede demence bili vprašljivi, in sicer je bilo takrat ugotovljeno, da je prisotna tudi depresija, kjer je prav tako lahko prisoten upad umskih sposobnosti, vendar zgolj začasno. Pojasnil je tudi, da se nevrolog leta 2004 na osnovi upada umskih sposobnosti ni odločili za nikakršen terapevtski ukrep, ni priporočal vaj za spomin, ni uvedel morebitnega antidementiva in kakšne druge pomoči, antidementiv (Exelon) pa ji je bil predpisan šele 24. 7. 2007 s strani njene osebne zdravnice, ki je tedaj tudi izdala napotnico za psihiatra. Izvedenec C. C. je tako menil, da je pokojna v času podpisa sporne pogodbe povsem zadovoljivo funkcionirala.

13.Ker je v obravnavni zadevi bilo bistveno, ali je bila pokojna A. A. v času sklepanja sporne pogodbe, konkretno v prvi polovici leta 2006, zmožna razumeti pomen svojega ravnanja, je sodišče prve stopnje svojo odločitev pravilno oprlo na mnenje sodnega izvedenca, ki je ugotovil, da slednja ni bila v takšnem stanju, da pravnega posla in njenih posledic ne bi bila sposobna razumeti. Svojo odločitev je pravilno oprlo tudi na izpovedbo tožencev in priče Č. Č., ki je vodil pogajanja za sklenitev pogodbe, in ki je izpovedal, da je slednja pri njemu dajala konstruktivne predloge v času pogajanj in je celo B. B. rekla, da naj se že odloči, ali misli pogodbo podpisat ali ne, pri čemer je tudi priča G. G. izpovedal, da mu na sestanku v njegovi odvetniški pisarni B. B. nič povedal o tem, da bi bilo z A. A. kaj narobe, slednja pa je bila na sestanku tiho. Ob tem ko tudi priča E. E. ni izpovedovala o stanju A. A. v času začetka leta 2006, in ko je tožnica na naroku za glavno obravnavo izpovedala, da ona o letu 2006 ne more govoriti, kakšna je bila A. A., ker ona takrat dela ni več opravljala, da pa se je A. A. vedno z njo pogovarjala, in sta imeli dober odnos v letu 2006, in ko je tudi priča J. J. izpovedal, da je tožnico v letu 2006 videl zgolj dva krat (prvič 1. marca 2006 in nato še enkrat čez en mesec), je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju zavrnilo, ker tožnica ni dokazala, da pokojna A. A. ne bi bila sposobna razumeti pomena pogodbe in njenih posledic, materialnopravno pravilna.

14.Po obrazloženem je pritožba neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15.O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu z drugim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka. Drugotoženka pa do stroškov pritožbenega postopka ni upravičena, saj z navedbami iz odgovora na pritožbo ni bistveno prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

-------------------------------

1Načelo kontradiktornosti je urejeno v 5. členu ZPP in določa, da sodišče vsaki stranki dati možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke.

2Tako sodba VSM I Cp 577/2008 z dne 7. 10. 2008 in dr. Lojze Ude, mag. Nina Betetto, dr. Aleš Galič, dr. Vesna Rijavec, dr. Dragica Wedam Lukić in Jan Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, komentar k 247. členu, str. 485.

3Tretji odstavek 246. člena ZPP določa, da lahko sodišče oprosti izvedenca na njegovo zahtevo te dolžnosti tudi iz drugih upravičenih razlogov.

4243. člen ZPP določa, da sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga.