Jedro

V petem odstavku 12. člena podizvajalske pogodbe med R., d. o. o. in V. d. d. z dne 22. 9. 2015 (ki je skladno z drugim odstavkom njenega 8. člena ter četrtim odstavkom 7. člena izvajalske pogodbe (med R., d. o. o. in toženo stranko) z dne 22. 9. 2015 tudi sestavni del slednje) je povsem jasno in nedvoumno določeno, da bo zadržanih 5 % zneskov po situacijah naročnik (t. j. tožena stranka) plačal podizvajalcu (V. d. d.) najpozneje v 30 dneh od datuma uspešno opravljenega prevzema del (oziroma podpisa zapisnika o primopredaji pogodbenih del) in dostave garancije banke ali zavarovalnice za odpravo napak v garancijskem roku, poplačilu skupnih stroškov, ki so vezani na podizvajalca in izplačilu zadržanega zneska s strani naročnika. Navedeni pogoji za sprostitev zadržanih sredstev so torej določeni kumulativno. Že odsotnost enega pomeni, da tožena stranka zadržanih sredstev (še) ni dolžna plačati. Med strankama ni sporno, da podizvajalec V. d. d. navedene garancije za odpravo napak izvajalcu R., d. o. o. (še) ni izročil. Podizvajalec zaradi unovčenja garancije za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti ne more biti glede izplačila zadržanih sredstev v boljšem položaju, kot če bi vsa pogodbena dela opravil v celoti, kakovostno in pravočasno. Ker torej že obravnavani kumulativno določen pogodbeni pogoj za izplačilo zadržanih sredstev ni podan, tožena stranka vtoževanega zneska na tej (pogodbeni) podlagi ni dolžna plačati tožeči stranki, neprijava terjatve izvajalca R., d. o. o., povezane z garancijo za odpravo napak, v stečajni postopek nad podizvajalcem V. d. d., pa na to ne vpliva.

Ker pogoji za izplačilo zadržanih sredstev po podizvajalski pogodbi niso izpolnjeni, posledično tudi ni moč govoriti o zapadlosti te terjatve podizvajalca do izvajalca kot enega od kumulativno določenih pogojev za neposredno plačilo podizvajalcem v skladu z določbo 631. člena OZ.

Volja izvajalca za pripoznanje podizvajalčeve terjatve mora biti nesporno izkazana, domnevana volja za pripoznanje namreč ne zadošča. V obravnavanem primeru pa iz dopisa z dne 5.10.2018 in delilnika zadržanih sredstev z dne 22.11.2018 omenjenega izvajalca celo izrecno izhaja, da plačilu zadevne terjatve podizvajalcu nasprotuje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki ter stranska intervenienta na strani tožene stranke sami nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka v roku 15 dni dolžna plačati znesek 337.576,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.10.2017 dalje do plačila ter ji povrniti njene pravdne stroške (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki in stranskima intervenientoma povrniti njihove stroške pravdnega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki in stranskima intervenientoma, ki v pravočasnih odgovorih na pritožbo1 predlagajo njeno zavrnitev in naložitev stroškov pritožbenega postopka tožeči stranki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka (cesionar) zahteva od tožene (cessus) plačilo terjatve v višini 337.576,39 EUR, ki ji jo je odstopila družba V. d. d., (cedent).2 Gre za delni odstop bodoče in pogojne terjatve družbe V. d. d. (kot podizvajalca glavnega izvajalca R., d. o. o.) do tožene stranke (kot naročnika gradnje akumulacijskega bazena z visokovodnim razbremenilnikom za HE) iz naslova izplačila zadržanih sredstev3 v skladu z določbami izvajalske in podizvajalske pogodbe z dne 22.9.20154 oziroma 631. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, OZ). Sodišče prve stopnje je sledilo toženi stranki (ter intervenientoma5), da pogoji za naložitev plačila vtoževane terjatev toženi stranki niso izpolnjeni in tožničin zahtevek zavrnilo (1. odstavek 311. člena ZPP).

6. Ne držijo pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje naj ne bi sprejelo sklepa o tem, katere dokaze bo izvedlo. Tožeča stranka namreč spregleda, da je sodišče prve stopnje takšen (dokazni) sklep sprejelo na prvem naroku za glavno obravnavo dne 18.12.2018,6 na naroku dne 1.2.2019 pa še sklep, da se ostali dokazi kot nepotrebni zavrnejo.7 Iz navedenih sklepov in obrazložitve izpodbijane sodbe (točki 7 in 8) tako povsem jasno izhaja, katere dokaze je sodišče izvedlo in katerih ni. Razloge za zavrnitev tožničinega dokaznega predloga po pridobitvi listine po uradni dolžnosti8 v zvezi z odstopom izvajalca R., d. o. o. od podizvajalske pogodbe z V. d. d. z dne 24.9.2018 je sodišče prve stopnje navedlo v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. S temi razlogi (nerelevantnost dokaza) pritožbeno sodišče soglaša, saj odstop od pogodbe, kakršna je zadevna podizvajalska pogodba, učinkuje zgolj ex nunc (v naprej) ter na obravnavane pravice in obveznosti strank (v zvezi z že izvršenimi deli) ne vpliva,9 sicer pa se je na navedeno okoliščino odstopa sklicevala tožena in ne tožeča stranka. Prav tako sta za odločitev v tej zadevi nerelevantna tudi v pritožbi izpostavljena dokazna predloga v zvezi z zatrjevano neveljavnostjo delnih cesij terjatve podizvajalca V. d. d. iz naslova zadržanih sredstev družbama K. d. o. o.10 in P. d. d., saj je (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju) sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da niso izpolnjeni pogoji za neposredno plačilo glede celotne terjatve podizvajalca V. d. d. do tožene stranke iz naslova teh sredstev. Tako vprašanje, v katerem delu je bila omenjena terjatev podizvajalca (veljavno) večkrat odstopljena in o katerem odstopu je bila toženka obveščena prej, ni (več) odločilno. Slednje dovolj jasno izhaja tudi iz 22., 23. in 24. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Navedba sodišča prve stopnje v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da se ni opredelilo do vseh dokazov, se nanaša na tiste dokaze, ki jih je izvedlo, takšno postopanje (t. j., da se sodišče opredeli le do tistih izvedenih dokazov, na katerih gradi svojo odločitev) pa je v skladu z ustaljeno sodno prakso.11 Uveljavljana kršitev pravice do izjave tožeče stranke torej ni podana.

7. Nadalje prav tako ni moč slediti pritožbenim navedbam v smeri, da naj bi tožena stranka pripoznala zahtevek (vsaj v višini 240.655,53 EUR) oziroma da naj bi priznala obstoj pogojev za neposredno plačilo zadevnih zadržanih sredstev tožeči stranki. Kaj takšnega namreč iz pripravljalnih vlog tožene stranke ne izhaja, saj se je plačilu vtoževanega zneska (po vseh relevantnih pravnih podlagah) ves čas argumentirano upirala. Selektivno povzeti in iz konteksta iztrgani deli izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke na naroku za glavno obravnavo dne 1.2.2019 pa se nanašajo na poravnalno ponudbo, zato teh navedb nikakor ni mogoče razumeti na način, kot si to v pritožbi prizadeva utemeljiti tožeča stranka (smiselno 309.a člen ZPP).12

8. V 5. odstavku 12. člena podizvajalske pogodbe med R., d. o. o. in V. d. d. z dne 22.9.201513 (ki je skladno z 2. odstavkom njenega 8. člena ter 4. odstavkom 7. člena izvajalske pogodbe (med R., d. o. o. in toženo stranko) z dne 22.9.201514 tudi sestavni del slednje) je povsem jasno in nedvoumno določeno, da bo zadržanih 5 % zneskov po situacijah naročnik (t. j. tožena stranka) plačal podizvajalcu ( V. d. d.) najpozneje v 30 dneh od datuma uspešno opravljenega prevzema del (oziroma podpisa zapisnika o primopredaji pogodbenih del) in dostave garancije banke ali zavarovalnice za odpravo napak v garancijskem roku,15 poplačilu skupnih stroškov, ki so vezani na podizvajalca in izplačilu zadržanega zneska s strani naročnika. Navedeni pogoji za sprostitev zadržanih sredstev so torej določeni kumulativno. Že odsotnost enega pomeni, da tožena stranka zadržanih sredstev (še) ni dolžna plačati, saj za to niso izpolnjeni pogodbeno določeni pogoji.16 Med strankama ni sporno, da podizvajalec V. d. d. navedene garancije za odpravo napak izvajalcu R., d. o. o. (še) ni izročil. Tožeča stranka ne more uspeti s sklicevanjem na okoliščino, da je izvajalec R., d. o. o. oktobra 2017 v celoti že unovčil bančno garancijo podizvajalca V. d. d. za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti, pri čemer slednje med strankama prav tako ni sporno. Tožeča stranka dopušča možnost, da je bila garancija za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti unovčena v zvezi z deli, ki so pogodbena obveznost podizvajalca V. d. d. in ki jih je nato izvedel R., d. o. o. sam oziroma z drugimi (pod)izvajalci.17 Iz izpovedb prič M. G. (zaposlen v M. d. o. o., ki opravlja inženirske storitve za R., d. o. o. ter vodja zadevnega projekta pri R., d. o. o.) in D. K. (direktor V. d. d. vse do uvedbe stečaja nad to družbo) pa izhaja, da podizvajalec V. d. d. pogodbenih del ni opravil v dogovorjeni kvaliteti in rokih oziroma da do prevzema teh del v skladu s podizvajalsko pogodbo med V. d. d. in R., d. o. o. še ni prišlo.18 Navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča v tej zadevi zadošča za zaključek, da je bila omenjena garancija za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti v celoti unovčena v skladu z namenom, za katerega je bila dana, to je, ker V. d. d. pogodbenih del ni izvedel v dogovorjeni kvaliteti in rokih (1. alineja 1. odstavka 8. člena podizvajalske pogodbe), ter da R., d. o. o. z njo ne razpolaga več. Pritožbeno sodišče tožeči stranki v zvezi s tem še pojasnjuje, da podizvajalec zaradi unovčenja garancije za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti ne more biti glede izplačila zadržanih sredstev v boljšem položaju, kot če bi vsa pogodbena dela opravil v celoti, kakovostno in pravočasno. Ker torej že obravnavani kumulativno določen pogodbeni pogoj za izplačilo zadržanih sredstev ni podan, tožena stranka vtoževanega zneska na tej (pogodbeni) podlagi ni dolžna plačati tožeči stranki,19 neprijava terjatve izvajalca R., d. o. o., povezane z garancijo za odpravo napak, v stečajni postopek nad podizvajalcem V. d. d., pa na to ne vpliva.20

9. Ker pogoji za izplačilo zadržanih sredstev po podizvajalski pogodbi niso izpolnjeni, posledično tudi ni moč govoriti o zapadlosti te terjatve podizvajalca do izvajalca kot enega od kumulativno določenih pogojev za neposredno plačilo podizvajalcem v skladu z določbo 631. člena OZ.21 22 23 Prav tako pa gre pritrditi sodišču prve stopnje, da v obravnavanem primeru tudi pogoj izvajalčevega pripoznanja zadevne podizvajalčeve terjatve ni izpolnjen. Šele v pritožbi podane navedbe, da naj bi izvajalec R., d. o. o. pripoznal terjatev podizvajalca V. d. d., s tem ko ni želel vstopiti v pravdo kot stranski intervenient na strani tožene stranke, predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (1. odstavek 337. člena ZPP). Tudi sicer navedeno ravnanje po presoji pritožbenega sodišča takšnega zaključka, za kakršnega se zavzema tožeča stranka, ne omogoča. Volja izvajalca za pripoznanje podizvajalčeve terjatve mora biti nesporno izkazana, domnevana volja za pripoznanje namreč ne zadošča.24 V obravnavanem primeru pa iz dopisa z dne 5.10.2018 in delilnika zadržanih sredstev z dne 22.11.2018 omenjenega izvajalca celo izrecno izhaja, da plačilu zadevne terjatve podizvajalcu nasprotuje.25 Pritožbeno sodišče zato sledi sodišču prve stopnje, da tožničin zahtevek niti na podlagi 631. člena OZ ni utemeljen. Končno je odveč tožničino izpostavljanje, kaj vse je tožena stranka že prejela, saj imajo ti premiki premoženja podlago v izvajalski oziroma podizvajalski pogodbi, neposredno plačilo naročnika podizvajalcu (oziroma prevzemniku njegove terjatve) pa mimo pogojev navedenih pogodb in določbe 631. člena OZ ni mogoče.26 Glede na vse pojasnjeno je tako sodišče prve stopnje tožničin zahtevek utemeljeno zavrnilo.

10. Tožeča stranka odločitvi o pravdnih stroških nasprotuje le z argumentom nepravilnosti izpodbijane odločitve o glavni stvari. Slednji se je izkazal za neutemeljenega, zato je neutemeljena tudi pritožba zoper stroškovni del izreka izpodbijane sodbe.

11. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (1. odstavek 360. člena ZPP). V kolikor tožeča stranka morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve27, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.28

12. Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe (353. člen ZPP).

13. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s 1. odstavkom 165. člena ter 1. odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka in stranska intervenienta pa z odgovori na pritožbo niso vsebinsko pripomogli k (hitrejši) rešitvi zadeve in gre torej za nepotrebne stroške,29 zato pravdni stranki ter intervenienta sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.30 1 Stranski intervenient P. d. d. je dodatek z dne 2.10.2019 k svojemu (pravočasnemu) odgovoru na pritožbo vložil prepozno (po izteku roka iz 1. odstavka 344. člena ZPP dne 16.9.2019), zato ga pritožbeno sodišče skladno z 2. odstavkom 344. člena ZPP ni upoštevalo. 2 Cesijska pogodba z dne 21.3.2017 v prilogi A10 spisa. O odstopu terjatve je bila tožena stranka obveščena dne 11.9.2017 (prilogi A11 in B5 spisa). 3 Celotna terjatev iz naslova zadržanih 5 % zneskov (izstavljenih in potrjenih) situacij družbe V. d. d. znaša 953.868,68 EUR (med strankama nesporno dejstvo). 4 Pogodbi v prilogah A1 in A2 spisa. 5 Podizvajalec V. d. d. je izvedel več delnih odstopov terjatve iz naslova zadržanih sredstev, katerih skupni seštevek presega višino te terjatve (953.868,68 EUR). Ugoditev celotnemu zahtevku tožeče stranke bi vplivala na pravni položaj intervenientov kot upnikov (cesionarjev) tožene stranke, saj bi spremenila (izničila) njun boljši vrstni red v delu, v katerem vsota vseh odstopov presega skupno višino podizvajalčeve terjatve iz naslova zadržanih sredstev (takšna ugodilna sodba bi namreč nujno temeljila na predpostavki, da intervenienta nista cesionarja). 6 Zapisnik prvega naroka za glavno obravnavo z dne 18.12.2018 na list. št. 103 spisa. 7 Zapisnik naroka za glavno obravnavo z dne 1.2.2019 na list. št. 167 spisa. 8 Tožeča stranka je predlagala pridobitev te listine od stečajnega upravitelja V. d. d. 9 Npr. sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 56/2014 z dne 29.3.2016. 10 Ta je terjatev nato odstopila stranskemu intervenientu Ž. d. o. o. (pogodba o odstopu terjatve v prilogi B34 spisa). 11 Npr. odločbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 168/2012 z dne 13.5.2013 in opr. št. VIII Ips 22/2008 z dne 6.10.2008 ter sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cpg 451/2018 z dne 5.7.2018, opr. št. II Cpg 20/2018 z dne 7.5.2018 in opr. št. II Cp 1270/2007 z dne 9.1.2008. 12 Podobno npr. sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV Cp 2219/2016 z dne 11.10.2016 in opr. št. II Cp 4761/2008 z dne 18.3.2009. 13 Priloga A2 spisa. 14 Priloga A1 spisa. 15 Ta se mora skladno s 15. členom podizvajalske pogodbe glasiti na izvajalca. 16 Podobno npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 165/2018 z dne 19.2.2019, sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 923/2011 z dne 22.5.2013 in sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 74/2016 z dne 23.1.2018. 17 V pritožbi nadalje priznava še, da je bila primopredaja del med R., d. o. o. in toženo stranko opravljena šele 2.10.2018 (list. št. 207 spisa), kot je to pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, tako da garancija za dobro izvedbo pogodbenih del nikakor ni bila unovčena po prevzemu del med izvajalcem in naročnikom. 18 Zapisnik o naroku za glavno obravnavo z dne 1.2.2019, list. št. 161 do 163 ter 164 do 166 spisa. 19 Iz tega razloga se pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno opredeljevati do pritožbenih navedb v zvezi s pogojem uspešnega prevzema del med izvajalcem in podizvajalcem. Na tem mestu zgolj dodaja, da so stranke izvajalske in podizvajalske pogodbe uporabo Posebnih gradbenih uzanc (PGU) izrecno izključile (3. odstavek 21. člena izvajalske oziroma 3. odstavek 24. člena podizvajalske pogodbe), njihova uporaba pa proti volji strank ni možna (npr. V. Kranjc: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, splošni del, 1. knjiga, str. 131), zato je potrebno tudi za presojo tega vprašanja uporabiti določila podizvajalske pogodbe (npr. 5. odstavek 12. člena in 14. člen) in glede na navedbe strank (zlasti tožnice v njeni 4. pripravljalni vlogi na list. št. 128 spisa), izpovedbi prič K. in G. (zapisnik o naroku za glavno obravnavo z dne 1.2.2019, list. št. 161 do 166 spisa) ter dopis družbe R., d. o. o. z dne 5.10.2018 (priloga B26 spisa) pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da niti ta pogoj ni podan. 20 Podobno npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 74/2016 z dne 23.1.2018. Ureditev po izvajalski in podizvajalski pogodbi ter 631. člen OZ med toženo stranko in podizvajalcem V. d. d. z izjemo pogojev za neposredno plačilo ne vzpostavljajo nobenega (drugega) pravnega razmerja, zaradi česar izvajalčeva neprijava terjatve v zvezi z garancijo za odpravo napak v stečajnem postopku nad V. d. d., že iz tega razloga ne učinkuje za toženo stranko. Tudi sicer ima R. d. o. o. po podizvajalski pogodbi (smiselno) alternativno pravico namesto bančne garancije za odpravo napak zadrževati sredstva v višini 5 % zneskov situacij (1. odstavek 8. člena, 5. odstavek 12. člena ter 14. člen podizvajalske pogodbe v prilogi A2 spisa), pri čemer ne gre za akcesorno (odvisno) pravico oziroma terjatev (podobno npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 165/2018 z dne 19.2.2019). Tožničino stališče o akcesornosti pa v zvezi s temi sredstvi glede na določbe 256. člena in 3. odstavka 258. člena hrvaškega Stečajnega zakona (Narodne novine 71/15, 104/17 (smiselno enako 282. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP)), ki jih je po presoji pritožbenega sodišča zanje potrebno uporabiti, prav tako (samo po sebi) ne privede do posledice, za kakršno se tožnica zavzema v svojih vlogah. 21 Za uspešno uveljavitev neposrednega zahtevka podizvajalca morajo biti po 631. členu OZ kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke oziroma pogoji: 1) pripoznanje izvajalca o obstoju podizvajalčeve terjatve do izvajalca, 2) podizvajalčeva terjatev do izvajalca mora biti dospela, 3) izvajalčeva terjatev do naročnika mora biti dospela, 4) obe terjatvi se morata nanašati na ista dela (morata biti koneksni) in 5) podizvajalec mora zahtevati plačilo od naročnika. Trditveno in dokazno breme za obstoj vseh predpostavk neposrednega zahtevka iz 631. člena OZ je na strani podizvajalca (npr. sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 597/2018 z dne 23.5.2019 in opr. št. I Cpg 1428/2016 z dne 12.4.2017 ter sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 201/2018 z dne 31.1.2019). 22 Npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 165/2018 z dne 19.2.2019. 23 Na tem mestu pritožbeno sodišče tožeči stranki zgolj pojasnjuje, da bo ta terjatev zapadla ob izročitvi bančne garancije izvajalcu oziroma ob poteku garancijskih rokov (5. odstavek 12. člena in 13. člen podizvajalske pogodbe). 24 Npr. V. Kranjc, Neposredna zahteva podizvajalcev do naročnika pri razmerjih, ki izhajajo iz javnih naročil, Pravosodni bilten (PB), št. 1/2014, str. 100. 25 Dokazni listini tožene stranke v prilogah B26 in B27 spisa. 26 Podobno npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 80/2015 z dne 9.5.2017 ter sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1179/2016 z dne 16.11.2017 in opr. št. I Cpg 783/2016 z dne 27.9.2017. 27 Npr. sklep Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-429/01-5 z dne 24.6.2003 (2. točka obrazložitve). 28 Npr. sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 84/2017 z dne 22.5.2018 (29. točka obrazložitve). 29 Pritožbeno sodišče na tem mestu še odgovarja na navedbe intervenienta Ž. d. o. o., da je potrebno strošek odgovora na pritožbo v vsakem primeru šteti kot potreben strošek, ker naj bi bilo bistveno le golo dejstvo vložitve odgovora na pravno sredstvo. Takšno stališče je zmotno. V izpostavljenem sklepu Ustavnega sodišča Up-43/10 z dne 7.4.2011 ni govora o nagradi za odgovor na pravno sredstvo nasprotnika, marveč se odločba osredotoča na vprašanje izčrpanja pravnih sredstev. Poudarjeno je, da zahteva po izčrpanju pravnih sredstev pomeni tudi izčrpanje pravnih sredstev, ki pomenijo odgovor na pravno sredstvo nasprotnika. Tudi v teh pravnih sredstvih ima namreč stranka možnost uveljavljati ustavnopravne vidike zadeve in si s tem zagotoviti opredelitev do njenih očitkov. Vendar pa je treba ločiti samo pravico do podaje odgovora na pravno sredstvo nasprotnika ter upravičenost do nagrade za vložen odgovor na pravno sredstvo. Do nagrade je namreč stranka upravičena le v primerih, ko je izpolnjen zakonski dejanski stan, opredeljen v določbah ZPP, ki urejajo povračilo stroškov postopka. Ker v obravnavani zadevi tem pogojem ni bilo zadoščeno, nosi (tudi) intervenient Ž. d. o. o. svoje stroške pritožbenega postopka (podobno npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 2805/2015 z dne 5.11.2015). 30 Podobno npr. sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 2677/2016 z dne 14.12.2016, opr. št. II Cp 568/2016 z dne 14.12.2016 in opr. št. I Cp 2255/2016 z dne 7.12.2016.