Jedro

Pri vračanju zaplenjenega premoženja po ZIKS v okoliščinah, kakršne so ugotovljene v tej zadevi (zaplemba pred 31.12.1958, kazen zaplembe je bila razveljavljena z izrednim pravnim sredstvom) veljajo omejitve, ki jih določa III. poglavje ZDen. To pomeni, da je mogoče tožnikom stanovanjsko hišo, vrniti samo v last. Glede na veljavno sklenjeni najemni pogodbi s toženci, kot prejšnjimi imetniki stanovanjske pravice oziroma njihovimi pravnimi nasledniki, vrnitev v posest ni mogoča.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek dedičev po V. R. D.: M. D. V., J. D. in V. D. (v nadaljevanju tožeča stranka) in ugodilo nasprotnemu tožbenemu zahtevku M. G. B. in D. B. (v nadaljevanju tožena stranka). Ugotovilo je, da je bila na podlagi 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS) dr. B. R. vrnjena hiša v Ljubljani. Tožniki so dediči njegove dedinje. V pritličnem stanovanju v tej hiši je bila imetnica stanovanjske pravice M. B., prva toženka M. K. pa je bila imetnica stanovanjske pravice na stanovanju v prvem nadstropju. Dne 13.3.1992 sta obe sklenili vsaka svojo najemno pogodbo z Občino Ljubljana Center in sta bili v času, ko je bila hiša vrnjena prejšnjemu lastniku, kot prejšnji imetnici stanovanjske pravice najemnici stanovanj v hiši. Zato hiše tožnikom ni mogoče vrniti v posest. To ovirata najemni pogodbi, sklenjeni v skladu s Stanovanjskim zakonom (v nadaljevanju SZ). Po smrti M. B. dne 12.12.1996 ima tretji toženec kot uporabnik stanovanja pravico zahtevati sklenitev najemne pogodbe v svojem imenu.

Proti tej sodbi se je pritožila tožeča stranka. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje. Pritožbeno navedbo, da sodišče ne bi smelo uporabiti Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), je zavrnilo s sklicevanjem na 145.a člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS).

Ugotovilo je, da vrnitev posesti ni mogoča, ker imajo toženci veljavno najemno pogodbo, ki je sklenjena v skladu s SZ. Ker so imeli toženci že pred tem stanovanjsko zaščito kot imetniki stanovanjske pravice, tožniki s sklenitvijo najemne pogodbe niso bili prikrajšani in zato najemni pogodbi nista nični na podlagi 88. člena ZDen.

Zavrnilo je pritožbeno stališče, da bi bilo treba upoštevati 155. člen SZ in da tožena stranka ni upravičena do neprofitne najemnine.

Tožeča stranka vlaga proti tej sodbi revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo, tako da ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke in zavrne nasprotni tožbeni zahtevek. Nasprotuje uporabi ZDen in v zvezi s tem poudarja, da ne gre za denacionalizacijo, kajti hiša je bila vrnjena na podlagi razveljavitve kazenske sodbe in je že v lasti tožnikov. Sklicuje se na 155. člen SZ in meni, da ima na podlagi tega člena pravico do vselitve v svoje stanovanje. Poudarja, da tožniki niso sklenili najemne pogodbe in so zato toženci v hiši brez pravnega naslova nasproti tožnikom. Sodiščema očita še, da sta zavrnili ugovor tožeče stranke o neveljavnosti najemnih pogodb glede na 88. člen ZDen s sklicevanjem na sodno prakso, česar pa nista določno opredelili. Tožencem odreka pravico do neprofitne najemnine.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur. l. RS, št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ugotovljeno je, da je bila hiša Ljubljani, zaplenjena dr. B. R. in mu vrnjena na podlagi 145. člena ZIKS. 145.a člen tega zakona pa določa za vračanje zaplenjenega premoženja v kazenskih postopkih, ki so bili pravnomočno končani do 31.12.1958 in je bila kazen zaplembe premoženja razveljavljena na podlagi izrednih pravnih sredstev, glede oblik in obsega vračanja, omejitev v zvezi z vračanjem in glede vrednotenja premoženja smiselno uporabo določb III. poglavja ZDen. Ta zakon pa določa v 29. členu (ki je uvrščen v III. poglavje z naslovom Oblike denacionalizacije), da se stanovanjske hiše oziroma stanovanja, glede katerih obstaja najemno ali podobno razmerje, vračajo z vzpostavitvijo lastninske pravice na teh nepremičninah, medtem ko se stanovanjske hiše in stanovanja, glede katerih ne obstaja najemno ali temu podobno razmerje, vrnejo upravičencu v last in posest. Prvi odstavek 24. člena ZDen pa določa, da vrnitev stvari v smislu določb tega poglavja ne vpliva na najemna, zakupna in njim podobna razmerja, ki so bila ustanovljena z odplačnimi pravnimi posli, če pravni posel ali zakon ne določata drugače. Skladno s tem SZ določa, da določila najemne pogodbe, sklenjene med zavezancem za vrnitev stanovanja in najemnikom - prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice, ostanejo v veljavi tudi po vrnitvi stanovanja upravičencu do denacionalizacije - lastniku (prvi odstavek 125. člena SZ).

Iz navedenega izhaja, da tudi pri vračanju zaplenjenega premoženja po ZIKS v okoliščinah, kakršne so ugotovljene v tej zadevi (zaplemba pred 31.12.1958, kazen zaplembe je bila razveljavljena z izrednim pravnim sredstvom) veljajo omejitve, ki jih določa III. poglavje ZDen. To pomeni, da je mogoče tožnikom stanovanjsko hišo Ljubljani, vrniti samo v last. Glede na veljavno sklenjeni najemni pogodbi s toženci, kot prejšnjimi imetniki stanovanjske pravice oziroma njihovimi pravnimi nasledniki, vrnitev v posest ni mogoča. Najemni pogodbi s prejšnjima imetnicama stanovanjske pravice M. B. in M. K. sta bili veljavno sklenjeni na podlagi prvega in drugega odstavka 147. člena SZ. S tema pogodbama niso bile okrnjene pravice tožnikov, saj sta pred tem M. B. in M. K. kot imetnici stanovanjske pravice uživali na stanovanjih v hiši stanovanjsko zaščito. Sodba druge stopnje navaja pravilne in izčrpne razloge o tem, da najemni pogodbi nista nični, ker z njima ni prekršena prepoved razpolaganja po 88. členu ZDen. Ta sodba se ne sklicuje na sodno prakso, kot neutemeljeno navaja revizija, temveč navaja vsebinske razloge o svojem stališču, da najemni pogodbi nista nični, ker ne pomenita nedovoljenega razpolaganja v smislu 88. člena ZDen.

Revizija navaja, da tožniki niso sklenili najemne pogodbe in da ta zato ne učinkuje nasproti njim. To stališče ni utemeljeno, saj 24. člen ZDen določa, da vrnitev stvari v smislu določb III. poglavja ne vpliva na najemna ali podobna razmerja, ki so bila ustanovljena z odplačnimi pravnimi posli, če pravni posel ali zakon ne določata drugače. SZ v 125. členu to vprašanje ureja enako. Določa, da najemne pogodbe med zavezancem za vrnitev stanovanja in najemnikom - prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice, ostanejo v veljavi tudi po vrnitvi stanovanja upravičencu do denacionalizacije - lastniku. Iz teh določb izhaja, da vrnitev stanovanja upravičencu ne posega v veljavno nastala najemna razmerja. Čeprav pogodbe ni sklenil upravičenec, je pogodba veljavna. Vrnitev stanovanja upravičencu v last zato ne vpliva na položaj najemnika. Glede na to najemna pogodba učinkuje tudi nasproti upravičencu - lastniku.

Revizija se neutemeljeno sklicuje tudi na 155. člen SZ, ki ureja pravico lastnika do vselitve v stanovanje, na katerem ima kdo pravico do uporabe. Po prej veljavnem Zakonu o stanovanjskih razmerjih namreč pravica do uporabe stanovanja ni bila izenačena s stanovanjsko pravico, ki je bila posebna ustavna pravica. Pravica do uporabe stanovanja je nastala na podlagi stanovanjske pogodbe z lastnikom stanovanja ali pa z odločbo na podlagi administrativne dodelitve stanovanja. V obeh primerih je imel lastnik pravico do vselitve, če je imetniku pravice do uporabe ponudil drugo stanovanje v skladu z družbeno dogovorjenimi stanovanjskimi standardi. SZ pa je glede na ustavno pojmovanje zasebne lastnine v 155. členu uredil možnost za prenehanje razmerij, ki so nastala z oblastvenimi dodelitvami pravic na zasebnih stanovanjih. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Ko sta bili tožencem dodeljeni sporni stanovanji, ti nista bili v zasebni lasti in so zato toženci pridobili stanovanjsko pravico, ne pa pravice do uporabe. Na podlagi stanovanjske pravice so pridobili pravico do sklenitve najemne pogodbe (147. člen SZ). Tožniki so pridobili lastninsko pravico na hiši z vrnitvijo na podlagi 145. člena ZIKS, vendar so tedaj stanovanji zasedali toženci kot imetniki stanovanjske pravice. Zato v obravnavani zadevi ne gre za položaj, ki ga ureja 155. člen SZ in se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje na to določbo.

Toženci imajo pravico do neprofitne najemnine na podlagi prvega odstavka 150. člena SZ, kakor je bilo pravilno pojasnjeno s sodbo sodišča druge stopnje. Po tej določbi se najemnina za stanovanja, na katerih je bila do uveljavitve SZ dodeljena stanovanjska pravica, oblikuje po metodologiji za najemnine v neprofitnih stanovanjih.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).