Jedro

V tožničinem primeru gre za t.i. veriženje prošenj za BPP, ki ga ZBPP ne dopušča. Posledično tožnica tudi ne more uspeti z ugovori o omejitvi njenih pravic do javnih sredstev, do osebne lastnine, do zagovornika po BPP in do enake enake obravnave pred zakonom. Če bi organ, upoštevajoč ugotovljeno in (tudi) nesporno dejansko stanje, odločil nasprotno, torej tožnici dodelil BPP izven in mimo pogojev, ki jih ZBPP določa, bi ga s tem kršil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče RS (organ za BPP) je z izpodbijano odločbo zavrnilo prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev tožbe zoper odločbo Upravnega sodišča RS, št. Bpp 149/2022 z dne 23. 8. 2022. 2. V obrazložitvi je organ za BPP navedel, da 8. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) izrecno omejuje dodeljevanje BPP v upravnih sporih zaradi dodelitve BPP. S tem je zakonodajalec želel preprečiti t.i. veriženje prošenj, do katerih prihaja v praksi. To ne velja le za vložitev tožbe in zastopanje v upravnem sporu zaradi dodelitve BPP, temveč tudi za vložitev pravnih sredstev v zvezi s tem (npr. I U 709/2020, I U 1998/2018). Ker gre v tem primeru za zadevo, za katero BPP ni mogoče dodeliti, je organ za BPP prošnjo tožnice zavrnil. 3. Tožnica je s tožbo predlagala odpravo odločbe. Navedla je, da se že od začetka nahaja v podrejenem položaju in ji je nedopustno omejena pravica do pritožbe oziroma učinkovitega pravnega sredstva. Nedopustno ji je omejena tudi pravica do javnih sredstev, pravica do osebne lastnine, pravica do zagovornika po BPP in pravica do enake obravnave pred zakonom. Kot prava neuka oseba mora sama vlagati tožbo v upravnem sporu. Meni, da je omejevanje dodelitve BPP nedopustno. Toženka je soodgovorna za nastalo situacijo, ko je tožnica ostala brez vsega premoženja zaradi izvršbe. Napačno je uporabljen 31. člen ZBPP ter 7. in 8. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

4. Toženka odgovora na tožbo ni podala, poslala je upravne spise.

5. Sodišče uvodoma navaja, da je senat sodišča s sklepom, I U 1555/2022 z dne 6. 12. 2022, odločil, da v zadevi sodi sodnik posameznik (tretja alineja drugega odstavka 13. člena ZUS-1). Gre za spor v zvezi z zavrnitvijo prošnje za dodelitev BPP po 8. členu ZBPP, čemur tožnica ugovarja. Ker gre za vprašanja, o katerih se je izrekla že sodna praksa, je senat sklenil, da so v zadevi pogoji za odločanje po sodniku posamezniku podani.

**Odločitev sodišča**

6. Tožba ni utemeljena.

7. V tem primeru gre za vprašanje zakonitosti odločitve organa za BPP o zavrnitvi tožničine prošnje za dodelitev BPP v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev tožbe zoper odločbo Upravnega sodišča RS, št. Bpp 149/2022 z dne 23. 8. 2022. Organ je svojo odločitev utemeljil na podlagi 8. člena ZBPP, točno njegove pete alineje. Po tej določbi se brezplačna pravna pomoč ne dodeli: v upravnih sporih zaradi dodelitve brezplačne pravne pomoči. 8. Med strankama ni sporno, da je tožnica vložila prošnjo za dodelitev BPP prav za upravni spor zoper odločbo Upravnega sodišča RS, št. Bpp 149/2022 z dne 23. 8. 2022, s katero je bila tožnici zavrnjena prošnja za dodelitev BPP. Glede na to se sodišče z organom strinja, da je bila podana zakonska podlaga za zavrnitev tožničine prošnje.

9. Iz zakonodajnega gradiva v postopku sprejema novele ZBPP-C1, ki je bila uveljavljena 4. 4. 2015, in s katero je bila izključena dodelitev BPP za upravne spore zaradi dodelitve BPP, izhaja, da je namen zakonske določbe, da se prepreči t.i. veriženje prošenj (kot je to navedel že organ za BPP - op. sod.), ko želi prosilec, ki mu je bila prošnja za BPP zavrnjena, zoper tako odločbo sprožiti upravni spor, hkrati pa prosi za BPP za sestavo tožbe v tem upravnem sporu; ko mu je tudi ta prošnja zavrnjena, ponovno prosi za BPP za upravni spor zoper slednjo odločitev. V predlog novele vključeno novo določbo je pripravljalec utemeljeval z (že) obstoječo posebno ureditvijo plačila nagrade in dejanskih stroškov odvetnika za sestavo tožbe v upravnem sporu, ki ga stranka sproži zoper odločbo ali sklep organa za BPP: stranka stroške takega upravnega spora nosi sama, če upravno sodišče tožbi ugodi, pa se ji stroški, ki jih je imela s postopkom, povrnejo naknadno, brez da bi morala za to posebej zaprositi (peti odstavek 34. člena ZBPP). Po razlogovanju pripravljalca zakonske novele je bil torej že ob uveljavitvi ZBPP njegov namen, da se dodelitev BPP za upravni spor zoper odločbo ali sklep organa za BPP izvzame iz splošne ureditve dodelitve BPP, čeprav je sicer v zakonu eksplicitna taka določba izostala.

10. Sodišče tako ne more slediti kot utemeljenim tožničinim navedbam, da ji je s tem omejena pravica do pritožbe oziroma učinkovitega pravnega sredstva. Organ je namreč njeno prošnjo obravnaval in o njej odločil, pri čemer se je pravilno oprl na zgoraj citirano določbo zakona. Iz razlogov izpodbijane odločbe izhaja tudi, da je bila že z odločbo, št. Bpp 149/2022 z dne 23. 8. 2022, zavrnjena prošnja tožnice iz enakega razloga: ker je tožnica vložila prošnjo za dodelitev BPP za vložitev tožbe zoper odločbo organa za BPP, št. Bpp 73/2022 z dne 25. 7. 2022. To pomeni, da gre v tožničinem primeru ravno za to: t.i. veriženje prošenj za BPP, ki ga ZBPP ne dopušča. Posledično tožnica tudi ne more uspeti z ugovori o omejitvi njenih pravic do: javnih sredstev, do osebne lastnine, do zagovornika po BPP in do enake enake obravnave pred zakonom. Če bi organ, upoštevajoč ugotovljeno in (tudi) nesporno dejansko stanje, odločil nasprotno, torej tožnici dodelil BPP izven in mimo pogojev, ki jih ZBPP določa, bi ga s tem kršil. Za nedopusten poseg v navedene ustavne pravice bi lahko šlo le, če država ne bi zagotavljala možnosti učinkovitega izvrševanja pravice do sodnega varstva osebam slabšega premoženjskega stanja z možnostjo dodelitve BPP, vsakomur v takem položaju pod enakimi pogoji, ko pa ima država sistem BPP vzpostavljen, za tak primer ne more iti oziroma ne gre, če prosilec (prosilka) zakonskih pogojev za dodelitev ne izpolnjuje.

11. Kot zaključno sodišče tudi ne more pritrditi tožnici, da je bil s tem kršen 31. člen ZBPP (ki določa organizacijo in poslovanje strokovne službe za BPP) v zvezi s 7. (načelo varstva pravic strank in varstva javnih koristi) in 8. (načelo materialne resnice) členom ZUP. Kot že povedano, organ ne more dati stranki več pravic, kot ji jih daje zakon, ki je materialnopravna podlaga za zahtevo (oziroma v tem primeru prošnjo), zato organu, ker ni odločil tako, kot meni tožnica, da je prav, ni mogoče očitati, da ji ni omogočil uveljavljanja njenih pravic, saj je njeno prošnjo obravnaval. Kot pa tudi že povedano, dejansko stanje ni sporno, zato očitek, da organ ni ugotovil resničnega dejanskega stanja stvari, tudi ni utemeljen. Do zatrjevanih kršitev tako tudi ni prišlo.

12. Glede na navedeno je sodišče tožbo tožnice zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bila izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

13. Sodišče je o zadevi odločilo brez oprave glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločitev v zadevi (da je tožnica vložila prošnjo za dodelitev BPP za sestavo in vložitev tožbe zoper odločbo o zavrnitvi prošnje za BPP) ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).