Up-468/04 - 5

23. 9. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 1. septembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 991/2002 z dne 1. 4. 2004 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 289/2001 z dne 15. 5. 2002, z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 462-01-25/00 z dne 19. 1. 2001 in z odločbo Upravne enote Kamnik št. 351-68/93-5/17 z dne 12. 7. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Možu pritožnice so bile med drugo svetovno vojno odvzete nepremičnine v korist družbe iz V. Ta je bila nato v zemljiški knjigi tudi vknjižena kot lastnica. Po vojni so bile nepremičnine na podlagi odločb zaplembenih komisij in sklepa sodišča prenesene v last države FLRJ. Kasneje se je zabeležila sprememba lastništva v korist splošnega ljudskega premoženja. Denacionalizacijski zahtevek pritožnice je bil zavrnjen, ker je upravni organ ugotovil, da njenega moža ni mogoče šteti za denacionalizacijskega upravičenca. To je utemeljil s tem, da nepremičnine, na katere se je nanašal denacionalizacijski zahtevek, niso bile podržavljene njenemu možu. Pritožba zoper tako odločitev je bila zavrnjena, ustavna pritožnica pa tudi v upravnem sporu ni uspela.

2.Pritožnica navaja, da sta upravna organa in obe sodišči Zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. – v nadaljevanju ZDen) glede ugotavljanja, ali je pravni prednik pritožnice denacionalizacijski upravičenec, tolmačila preozko (strogo jezikovno) ter da je bil njen mož zato drugače obravnavan kot drugi upravičenci, katerim so bile nepremičnine vrnjene. Meni, da bi upravna organa in obe sodišči morali razlagati ZDen glede na njegov namen, ta pa je poprava krivic. Pritožnica navaja, da se je njen pokojni mož v skladu z Zakonom o ravnanju s premoženjem, ki so ga lastniki morali zapustiti med okupacijo, in s premoženjem, ki so jim ga odvzeli okupator ali njegovi pomagači (Uradni list DFJ, št. 36/45 in nasl. – v nadaljevanju ZRI), obrnil (podal zahtevo) na sodišče, da bi mu bile vrnjene nepremičnine, ki so jih odvzele nemške oblasti med vojno, kar je po njenem mnenju zadoščalo za ponovno pridobitev teh nepremičnin. V posledici pa naj bi to pomenilo tudi, da so bile nepremičnine z aktom nove oblasti po vojni dejansko nacionalizirane njenemu možu.

3.Pritožnica zatrjuje, da sta bili v postopkih pred upravnima organoma in obema sodiščema kršeni človekovi pravici iz 22. in 33. člena Ustave. Kršitev pravice do enakega varstva pravic utemeljuje z navedbo, da je bil njen mož pred upravnima organoma in sodiščema obravnavan drugače kot drugi upravičenci. Do tega naj bi prišlo, ker sta upravna organa in obe sodišči pri odločanju upoštevali zgolj to, da so bile nepremičnine formalnopravno podržavljene (zaplenjene) družbi iz V., ki je bila v zemljiški knjigi vknjižena kot lastnica, niso pa upoštevali, da gre za nepremičnine, ki so bile pred tem odvzete njenemu možu, ki je vrnitev teh nepremičnin po vojni v skladu z ZRI tudi zahteval. Pritožnica meni, da bi upravna organa in sodišči to morali upoštevati in ZDen razlagati širše, tako da bi bila zapolnjena pravna praznina, do katere je prišlo, ker zakonodajalec ni posebej predvidel takih specifičnih primerov, kot je bil primer njenega pokojnega moža. Ta pravica naj bi bila kršena tudi zato, ker v postopku upravna organa in sodišči niso upoštevali pisnih izjav prič o tem, da je njen mož resnično na podlagi ZRI zahteval vrnitev nepremičnin, ki so mu bile odvzete med vojno. Kršitev pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave) pritožnica utemeljuje z navedbo, da so upravna organa in sodišči nepravilno uporabili ZDen. Meni, da je v primerih, kot je bil primer njenega pokojnega moža, edina pravilna uporaba ZDen tista, ki z metodo zapolnitve pravne praznine priznava status denacionalizacijskega upravičenca tudi osebam, ki so bile glede podržavljenega premoženja v enakem položaju, kot je bil njen mož.

B.

4.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

5.Pritožnica zatrjuje, da je bil njen mož kot denacionalizacijski upravičenec pred upravnima organoma in sodiščema obravnavan drugače kot drugi denacionalizacijski upravičenci. Kolikor pritožnica s to trditvijo, s katero utemeljuje kršitev človekove pravice iz 22. člena Ustave, misli na druge denacionalizacijske upravičence, ki so bili v popolnoma enakem dejanskem in pravnem položaju kot njen mož, je treba povedati, da za tako trditev ne ponudi nobenega dokaza. Če pa je pritožnica s to trditvijo želela povedati, da je bil njen pokojni mož obravnavan drugače, ker upravna organa in sodišči niso odločali tako, da bi primer rešili z metodo zapolnjevanja zakonske praznine, pač pa so odločali z ozkim tolmačenjem ZDen, gre za očitek nepravilne uporabe materialnega prava. Tak očitek pa glede na pristojnost Ustavnega sodišča ne more biti predmet preizkusa v okviru ustavne pritožbe. Z vidika presoje v okviru te ustavne pritožbe sta zato relevantna samo očitka o kršitvi 22. in 33. člena Ustave. V okviru upravnih in sodnih postopkov je bilo pritožnici pojasnjeno, da zgolj navajanje, da je pritožničin pravni prednik po vojni poskušal dobiti nazaj nepremičnine zaplenjene med vojno, ne zadostuje za to, da bi se njegov položaj v denacionalizaciji spremenil. Zato pritožnica kršitve človekove pravice iz 22. člena Ustave ne more utemeljiti zgolj z navedbami, da v teh postopkih niso upoštevali dokazov o ravnanju pritožničinega moža, ko je na sodišču poskušal dobiti nazaj med vojno zaplenjeno premoženje. Ker pritožnica tudi pri zatrjevanju kršitve človekove pravice iz 33. člena Ustave (enako, kot je to storila pri kršitvi 22. člena Ustave) ta očitek utemeljuje s trditvijo o nepravilni uporabi prava, je treba tudi v tem primeru ugotoviti, da zgolj nepravilna uporaba prava (tudi, če bi bila krivična) sama po sebi ne more pomeniti kršitve te pravice.

6.Ker z izpodbijanimi akti niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan