Jedro

Če zavarovanje po določeni drugi zavarovalni podlagi ni ovira za priznanje zavarovalne podlage iz naslova delovnega razmerja in s tem za spremembo zavarovalne podlage v skladu z ZPIZ-2 in ZMEPIZ-1 (kot je to navedlo sodišče druge stopnje), to samo po sebi še ne pomeni, da se delavcu v individualnem delovnem sporu o priznanju delovnega razmerja, obstoju delovnega razmerja za nedoločen čas ali odločitvi o nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi prizna tudi delovno razmerje (ne lastnost zavarovanca) v času, ko je bil samozaposlen oziroma odvetnik.

Tudi upoštevanje primerljivih položajev ne govori v prid stališču, da se delavcu, ki mu je pri delodajalcu priznan obstoj delovnega razmerja (iz določenega v nedoločen čas), prizna to delovno razmerje tudi v času, ko je bil zaposlen pri drugem delodajalcu oziroma je bil samostojni podjetnik ali odvetnik, brez poslovnega sodelovanja s prvotnim delodajalcem. Načelno stališče je ravno obratno: če si delavec v času po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja pri delodajalcu zagotovi drugo zaposlitev, samozaposlitev, opravljanje odvetniške dejavnosti ipd., ki jo izvaja s tretjimi osebami, mu za to obdobje ni mogoče priznati še delovnega razmerja pri delodajalcu, pri katerem mu je predhodno nezakonito prenehalo delovno razmerje.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne ter se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške revizije.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica pri toženki od dne 15. 9. 2015 zaposlena za nedoločen čas, s polnim delovnim časom, na delovnem mestu višji pravosodni svetovalec (prvi odstavek 1. točke izreka). Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje pri toženki dne 23. 6. 2016 ni prenehalo, temveč je trajalo do vključno 26. 5. 2017 (drugi odstavek I. točke izreka). Toženki je naložilo, da tožnico pozove na delo ter ji izstavi v podpis pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, s polnim delovnim časom, za delovno mesto višji pravosodni svetovalec s plačilom, ki ustreza navedenemu delovnemu mestu, povečanim za morebitne pripadajoče dodatke (tretji odstavek I. točke izreka). Toženki je naložilo, da tožnici za čas od 23. 12. 2016 do 26. 5. 2017 obračuna plačo, ki bi jo prejela, če bi bila na delovnem mestu višji pravosodni svetovalec, zmanjšano za prejete bruto zneske denarnega nadomestila med brezposelnostjo v obdobju od 23. 12. 2016 do 22. 3. 2017, od tako obračunanih bruto zneskov razlike plače obračuna in plača vse davke in prispevke, tožnici pa izplača posamezne neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. v mesecu za plačilo razlike v plači za pretekli mesec do plačila, ter jo za obdobje od 26. 3. 2016 do 26. 5. 2017 prijavi v matično evidenco zavarovancev pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (četrti odstavek I. točke izreka). Zavrnilo je višji oziroma drugačen zahtevek tožnice, in sicer za ugotovitev obstoja delovnega razmerja in prijavo v matično evidenco zavarovancev za čas od 27. 5. 2017 do vrnitve na delo, za obračun bruto plače, ki bi jo tožnica prejela, če bi bila na delovnem mestu višji pravosodni svetovalec, plačilo davkov in prispevkov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 26. 3. 2016 do 22. 12. 2016 in od 27. 5. 2017 do vrnitve nazaj na delo ter za obračun in izplačilo plače za čas od 23. 12. 2016 do 22. 3. 2017 v višini, ki bi jo tožnica prejela, če bi bila na delu pri toženki na delovnem mestu višji pravosodni svetovalec, brez zmanjšanja za prejete zneske denarnega nadomestila med brezposelnostjo (II. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 862,25 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je ponovno oblikovalo drugi odstavek I. točke in II. točko izreka, in sicer tako, da je ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženki dne 23. 6. 2016 ni prenehalo ampak še traja, ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnice pri toženki od 27. 5. 2017 do vrnitve na delo in naložilo toženki, da prijavi tožnico v matično evidenco zavarovancev ter ji za čas od 27. 5. 2017 do vrnitve na delo obračuna plačo, ki bi jo ta prejela, če bi bila na delu na delovnem mestu višji pravosodni svetovalec, od tako obračunanih bruto zneskov nadomestila plače obračuna in plača davke in prispevke, nato pa tožnici plača neto zneske, zmanjšane za v tem času prejete dohodke, ki jih je tožnica prejela kot samozaposlena oseba, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. v mesecu za plačo oziroma razliko v plači za pretekli mesec, do plačila. Višji zahtevek tožnice iz tega naslova je zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek za obračun in plačilo plače za čas od 23. 12. 2016 do 22. 3. 2017 v višini, ki bi jo tožnica prejela, če bi bila na delu pri toženki na delovnem mestu višji pravosodni svetovalec brez zmanjšanja za prejete zneske denarnega nadomestila med brezposelnostjo (I. točka izreka). V ostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (II. točka izreka).

3. Revizijsko sodišče je s sklepom VIII DoR 313/2019 z dne 25. 2. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanja pravilne uporabe materialnega prava, ker je sodišče tožnici za čas, ko je že bila prijavljena v zavarovanje, priznalo obstoj delovnega razmerja, in vprašanja bistvene kršitve določb postopka v zvezi z odločitvijo o plačilu razlike v plači. 4. Toženka je vložila pravočasno revizijo, v kateri najprej navaja, da je sodišče druge stopnje pri svoji odločitvi odstopilo od prakse Vrhovnega sodišča RS in poudarja, da obstoj možnosti spremembe podlage zavarovanja še ne pomeni, da je tožnici zaradi tega nujno treba priznati obstoj delovnega razmerja pri toženki za čas njene samozaposlitve – kot samostojne podjetnice in odvetnice. Sodišče druge stopnje je svoje stališče utemeljilo z možnostjo spremembe zavarovalne podlage za nazaj in z reševanjem socialnega položaja. Toženka navaja, da vsaka (samo)zaposlitev predstavlja tudi reševanje socialnega položaja tožnice. Če bi sprejeli odločitev sodišča druge stopnje, bi bilo tožnico za nazaj treba izbrisati iz registra odvetnikov, to pa bi pomenilo tudi, da za nazaj ni izpolnjevala zakonsko določenih pogojev za opravljanje odvetniškega poklica. Sklicuje se na določbo 2. točke prvega odstavka 21. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv, Ur. l. RS, št. 18/93 in nadalj.), po kateri sta opravljanje odvetniškega poklica in plačana državna služba nezdružljiva. Opozarja tudi na 11. točko prvega odstavka 30. člena ZOdv, po kateri se odvetnik izbriše iz imenika odvetnikov, če sklene pogodbo o zaposlitvi, razen ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi pri odvetniku ali odvetniški družbi. Nato opozarja na posledice, ki bi lahko nastopile ob naknadnem brisanju tožnice iz imenika odvetnikov in na 100. člen Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.), po katerem uradnik (višji pravosodni svetovalec) ne sme opravljati dejavnosti, če je ta v nasprotju s konkurenčno prepovedjo, ki bi lahko vplivala na nepristransko opravljanje dela ali škodovala ugledu organa. Nasprotuje tudi zaključkom sodišča v zvezi s spremembo zavarovalnih podlag po 80. in 83. členu Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ-1, Ur. l. RS, št. 111/2013 in nadalj.) in meni, da se tudi 5. točka 80. člena tega zakona nanaša le na vzpostavitev lastnosti zavarovanca in ne na spremembo zavarovalnih podlag. V zvezi z drugim revizijskim vprašanjem med drugim navaja, da sodišče ni obrazložilo, kako in kakšno naj bi bilo prikrajšanje tožnice, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka.

5. V odgovoru na revizijo tožnica med drugim navaja, da bi bila v nasprotnem primeru, kot je odločilo sodišče druge stopnje, „prikrajšana za satisfakcijo“ zaradi nezakonitega ravnanja delodajalca, izraža strinjanje z obstojem dveh zavarovalnih podlag, navaja, da si toženka prizadeva, da bi sodišče odstopilo od dosedanje sodne prakse in meni, da sodišče druge stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

8. Obseg in predmet revizije se v zvezi z dopuščenimi revizijskimi vprašanji nanaša le na odločitev sodišč druge in prve stopnje o tem, ali se tožnici tudi za čas, ko je bila samozaposlena (od 27. 5. 2017 do 18. 12. 2017) in odvetnica (od 19. 12. 2017 dalje do vrnitve na delo) prizna obstoj delovnega razmerja pri toženki in se ji tudi v tem obdobju prizna razlika v plači - med plačo, ki bi jo prejela, če bi bila zaposlena pri toženki in dohodki, ki jih je prejela kot samozaposlena oziroma odvetnica.1 Sodišče prve stopnje je odločilo negativno, sodišče druge stopnje pa je tožnici priznalo delovno razmerje in razliko v plači. 9. Stališče sodišča prve stopnje je bilo, da delavec ne more biti istočasno zavarovan na dveh zavarovalnih podlagah, zaradi česar je tožnici ob siceršnjem obstoju delovnega razmerja pri toženki (na podlagi odločitve, da tožnici pri toženki ni zakonito prenehalo delovno razmerje za določen čas, temveč se je spremenilo v delovno razmerje za nedoločen čas), kljub ugoditvi zahtevku za reintegracijo, zavrnilo zahtevek za priznanje delovnega razmerja za čas od 27. 5. 2017 (ko se je tožnica samozaposlila) do vrnitve tožnice na delo in priznanje razlike v plači za to obdobje.

10. Kot navedeno je sodišče druge stopnje odločilo drugače, pri čemer se je sklicevalo na sodbi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 15/2017 z dne 5. 9. 2017 in VIII Ips 111/2017 z dne 3. 10. 2017. Pri tem je navedlo, da zavarovanje po določeni zavarovalni podlagi ni ovira za priznanje obstoja delovnega razmerja in s tem za spremembo zavarovalne podlage v skladu z določbama 80. in 83. člena ZMEPIZ-1. Če obstajata dve zavarovalni podlagi, se zavarovanec zavaruje po tisti podlagi, ki je v zakonu navedena pred drugimi – v konkretnem primeru na podlagi delovnega razmerja (13. in 14. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12 in nadalj.).

11. Sodišče druge stopnje je s takim stališčem odstopilo od dosedanje sodne prakse vrhovnega sodišča, čeprav je v razlogih svoje odločitve zatrjevalo ravno obratno – češ da prav praksa vrhovnega sodišča utemeljuje takšno odločitev. Odločitev sodišča druge stopnje je tudi sicer napačna.

12. V zadevah Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 15/2017 in VIII Ips 111/2017 je šlo za socialna (in ne delovna!) spora, v katerih se je zastavilo vprašanje priznanja lastnosti zavarovanca tožnicama iz naslova delovnega razmerja, čeprav je v prvi zadevi tožnica v spornem obdobju že imela vzpostavljeno zavarovalno razmerje na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti, v drugi zadevi pa na podlagi družbeništva in poslovodenja družbe. Obe zadevi sta v zvezi z vprašanjem lastnosti zavarovanca v spornem obdobju izhajali iz pravnomočnih sodb delovnega sodišča, ki je tožnicama za sporno obdobje priznalo delovno razmerje.2 V takšnih in podobnih primerih sodišče v socialnem sporu o lastnosti zavarovanca ne presoja in ne odloča ponovno o priznanju delovnega razmerja kljub opravljanju samostojne dejavnosti, družbeništva ter poslovodenja družbe ali na drugih podlagah, ki so tudi zavarovalna podlaga. To namreč v socialnem sporu ni predmet presoje. V takšnem primeru sodišče upošteva in izhaja iz že pravnomočne odločitve delovnega sodišča in presoja le pravilnost odločitve Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, če ta (ob že vzpostavljeni zavarovalni podlagi in priznani lastnosti zavarovanca) zavrne zahtevek zavarovanca za priznanje lastnosti zavarovanca obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja na drugi podlagi – na podlagi naknadno ugotovljenega ali priznanega delovnega razmerja s pravnomočno sodbo delovnega sodišča. 13. V obeh navedenih zadevah je vrhovno sodišče med drugim obrazložilo, da splošno podlago za spremembo zavarovalne podlage v primerih, ko se s pravnomočno sodbo za nazaj ugotovi obstoj delovnega razmerja, predstavlja 5. točka 80. člena ZMEPIZ-1, po kateri se obstoj zavarovalnega razmerja oziroma lastnosti zavarovanca ugotavlja, kadar je s pravnomočno sodbo, sodno poravnavo ali v postopku mediacije ugotovljen obstoj delovnega razmerja.

14. Nikakor pa takšna odločitev v socialnem sporu ne pomeni, da že na tej podlagi - ob možnosti spremembe zavarovalne podlage v skladu z ZMEPIZ-1 - ob razlagi, ki jo je v zvezi z določbami tega zakona sprejelo vrhovno sodišče, obstaja tudi zadostna podlaga za to, da se delavcem, ki jim je nezakonito prenehala pogodba o zaposlitvi, v delovnem sporu prizna delovno razmerje tudi v času, ko so bili sicer že zavarovani na drugih podlagah (tako kot tožnica – najprej samozaposlena in nato odvetnica). Sodišče druge stopnje je storilo prav to, saj je presodilo, da možnost spremembe lastnosti zavarovanca glede na določbe ZMEPIZ-1, v povezavi z določbami ZPIZ-2, zadošča za presojo, da se v takšnem primeru delavcu prizna obstoj delovnega razmerja tudi v času, ko je bil samozaposlen oziroma odvetnik.

15. Vrhovno sodišče RS je v sodbi VIII Ips 211/2018 z dne 18. 6. 2019 obrazložilo tudi, da „ZMEPIZ-1 ureja matično evidenco zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki obsega zbirke podatkov, potrebne za izvajanje tega zavarovanja, zbrane v različnih evidencah, torej ima omejen doseg in vpliv na priznanje statusa delavca, ki se v sodnem postopku (to je v delovnem sporu) ugotavlja ob upoštevanju vsebine razmerja.“ Logika sodišča druge stopnje, ki se za priznanje delovnega razmerja sklicuje na zakonodajo, ki ureja evidence - torej evidentiranje dejstev in razmerij v posledici predhodne ugotovitve ali presoje vsebine teh razmerij - ne da bi po vsebini presojalo razloge za priznanje teh razmerij, je napačna. Razlogi in podlage za evidentiranje razmerij so drugačni od razlogov in podlag za vsebinsko odločanje o priznanju razmerij. Evidence sledijo podlagam (podlagam za zavarovanje), ki jih evidentirajo in ne obratno. Če zavarovanje po določeni drugi zavarovalni podlagi ni ovira za priznanje zavarovalne podlage iz naslova delovnega razmerja in s tem za spremembo zavarovalne podlage v skladu z ZPIZ-2 in ZMEPIZ-1 (kot je to navedlo sodišče druge stopnje), to samo po sebi še ne pomeni, da se delavcu v individualnem delovnem sporu o priznanju delovnega razmerja, obstoju delovnega razmerja za nedoločen čas ali odločitvi o nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi prizna tudi delovno razmerje (ne lastnost zavarovanca) v času, ko je bil samozaposlen oziroma odvetnik.

16. Odločanje delovnega sodišča torej zahteva presojo utemeljenosti odločitve o priznanju delovnega razmerja po vsebini. Zaradi podobnosti lahko takšno odločanje primerjamo z odločanjem o reintegraciji ali sodni razvezi ter v sporih o obstoju delovnega razmerja zaradi elementov tega razmerja.

17. V primeru odločanja o reintegraciji oziroma sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi (118. člen ZDR-1) je Vrhovno sodišče RS na stališču, da delavcu hkrati ni mogoče priznati delovnega razmerja pri dveh delodajalcih (razen ob zaposlitvi za krajši delovni čas ipd.) in da tudi pridobitev statusa samostojnega podjetnika po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja pri prejšnjem delodajalcu in prijava v socialno zavarovanje na tej podlagi predstavlja pomembno okoliščino za določitev datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodne razveze, ne glede na možnost spremembe zavarovalnih podlag za nazaj.3

18. Priznanje delovnega razmerja v sporih za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pa se veže na ugotovitev obstoja elementov tega delovnega razmerja pri delodajalcu, kljub temu, da ta delavec delo za delodajalca opravlja na drugih podlagah (npr. po pogodbah civilnega prava), morda tudi ob že urejenem statusu zavarovanca. Ob ugotovljenih elementih delovnega razmerja se takšnemu delavcu, kljub zavarovanju na neki drugi podlagi, lahko prizna delovno razmerje, seveda pa le za čas, ko je za delodajalca, od katerega zahteva obstoj delovnega razmerja, opravljal dela in ne v obdobju opravljanja dela za nekoga tretjega. V obdobju dejanskega opravljanja dela pri delodajalcu, ki ima elemente delovnega razmerja, je namreč formalno drugače urejeno razmerje (npr. po pogodbi civilnega prava, ob že obstoječem statusu samozaposlenega, ki delo opravlja ipd.) le navidezno razmerje.4

19. Zato tudi upoštevanje primerljivih položajev ne govori v prid stališču, da se delavcu, ki mu je pri delodajalcu priznan obstoj delovnega razmerja (iz določenega v nedoločen čas), prizna to delovno razmerje tudi v času, ko je bil zaposlen pri drugem delodajalcu oziroma je bil samostojni podjetnik ali odvetnik, brez poslovnega sodelovanja s prvotnim delodajalcem. Načelno stališče je ravno obratno: če si delavec v času po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja pri delodajalcu zagotovi drugo zaposlitev, samozaposlitev, opravljanje odvetniške dejavnosti ipd., ki jo izvaja s tretjimi osebami, mu za to obdobje ni mogoče priznati še delovnega razmerja pri delodajalcu, pri katerem mu je predhodno nezakonito prenehalo delovno razmerje. Revizijsko sodišče ne ugotavlja, da bi tudi okoliščine konkretnega primera terjale drugačno presojo in odstop od tega stališča. 20. Celo obratno. Revizija namreč utemeljeno opozarja na problematiko priznavanja delovnega razmerja pri delodajalcu ob obstoječem statusu odvetnika, na številne zaplete, ki lahko nastanejo zaradi tega, pa tudi na to, da je z opravljanjem odvetniškega poklica nezdružljivo opravljanje plačane državne službe - kot v konkretnem primeru (2. točka prvega odstavka 21. člena ZOdv). Odvetnik se tudi briše iz imenika odvetnikov, če sklene pogodbo o zaposlitvi, kar je primerljivo tudi z odločitvijo sodišča o obstoju pogodbe o zaposlitvi za čas opravljanja odvetništva (11. točka prvega odstavka 30. člena ZOdv). Nadaljnji problem povzroča odločanje o pravicah, ki pripadajo takšnemu delavcu ter pri tem poračunavanje plač in dohodkov oziroma prejemkov samostojno zaposlenih oziroma odvetnikov za nazaj, saj ne gre za prejemke, ki so zavezani istim davkom in prispevkom, ta pa lahko povzroča večje zaplete.

21. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici za čas, ko je že bila prijavljena v zavarovanje kot samostojna podjetnica in odvetnica, priznalo še obstoj delovnega razmerja pri toženki (odgovor na prvo revizijsko vprašanje). V tej posledici in na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP (ter tudi ob upoštevanju obsega tožničine pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje) je revizijsko sodišče spremenilo izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje tako, da je pritožbo tožnice v celoti zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede na navedeno revizijsko sodišče tudi ne odgovarja še na drugo vprašanje dopuščene revizije.

22. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, po kateri delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice, kar pa ni bilo ugotovljeno.

23. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

1 Predmet presoje torej ni zakonitost odločitve sodišč o priznanju delovnega razmerja za nedoločen čas od 15. 9. 2015 in o reintegraciji. 2 V prvi zadevi (sporu o obstoju delovnega razmerja) je delovno sodišče tožnici, ki je bila sicer samozaposlena, priznalo obstoj delovnega razmerja, ker je ugotovilo elemente delovnega razmerja. V drugi zadevi je delovno sodišče presodilo, da ni bil podan zakonit razlog za delovno razmerje za določen časa in je tožnici priznalo delovno razmerje za nedoločen čas, reintegracijo in vse pravice iz delovnega razmerja od dneva nezakonitega prenehanja tega razmerja. Iz drugostopenjske sodbe v tej zadevi (Pdp 292/2015 z dne 29. 7. 2015) ne izhaja, da bi se v tem delovnem sporu kakorkoli postavilo vprašanje utemeljenosti priznanja delovnega razmerja v času (1. 3. 2014 – 6. 9. 2015), ko je bila tožnica že vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova družbeništva in poslovodenja zasebne gospodarske družbe. Sodišče tudi vprašanja sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, ki se je sicer postavilo, zato ni obravnavalo s tega vidika. 3 Glej na primer odločitve Vrhovnega sodišča RS v odločbah VIII Ips 98/2012 z dne 5. 2. 2013, VIII Ips 211/2012 z dne 2. 9. 2013, VIII Ips 157/2013 z dne 15. 10. 2013, VIII Ips 33/2014 z dne 22. 4. 2014, VIII Ips 72/2015 z dne 13. 7. 2015, VIII Ips 315/2017 z dne 19. 6. 2018, VIII Ips 204/2018 z dne 2. 4. 2019, VIII Ips 211/2018 z dne 18. 6. 2019 itd. 4 Glej npr. odločbe VS RS VIII Ips 16/2018 z dne 6. 2. 2109, VIII Ips 291/2015 z dne 17. 5. 2016, VIII Ips 14/2018 z dne 17. 11. 2009 itd.