Jedro

Slepo vdiranje s tehničnimi sredstvi v tujo pošto oziroma elektronski nabiralnik, pri katerem tistemu, ki to počne, ni jasno, na kaj bo naletel (lahko tudi na najbolj intimna zasebna pisanja), predstavlja z vidika merila razumnega pričakovanja zasebnosti poseg v komunikacijsko zasebnost, ki je absolutno nedopusten.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka spremeni tako, da se beseda „zunanjem“ nadomesti z besedo „obrambnem“.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem ugodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, I) da je toženka dolžna v roku 15 dni s spletne strani ... odstraniti članek z naslovom „...“ ter fotografijo, posneto dne 20. 3. 2013, na kateri je razvidna vsebina elektronskega sporočila, ki ga je tožniku dne 20. 3. 2013 ob 10.42 uri poslal A. A., II) da se toženki prepoveduje objavljati fotografije, iz katerih je razvidna vsebina elektronskega sporočila, ki ga je tožniku dne 20. 3. 2013 ob 10.42 uri poslal A. A., III) da se zavrne, kar zahteva tožnik več (tj. da se toženki prepoveduje objava drugih elektronskih sporočil ali drugih občil tožnika ter članke, ki povzemajo njihovo vsebino) ter IV) da je toženka dolžna tožniku plačati njegove stroške tega postopka v znesku 2.893,00 EUR v roku 15 dni od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper I., II. in IV. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje toženka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavi (pravilno: spremeni) in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži plačilo pravdnih stroškov toženke. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče bi moralo zavrniti tožbeni zahtevek v delu, s katerim se zahteva odstranitev članka, saj ni identitete med tožbo in spornim člankom. Naslov članka je namreč „... obrambnem ...“ in ne „... zunanjem ...“, kot izhaja iz tožbe. Ker članek z naslovom „... zunanjem ...“ ne obstaja, izpodbijana sodba v delu, s katerim je bilo ugodeno zahtevku, ki vsebuje napačen naslov članka, ni izvršljiva. Sporna odločitev temelji na zaključku, da je prišlo do posnetja sporne fotografije v času izven dovoljenega 15 minutnega snemanja v državnem zboru, torej po terminu med 10.00 in 10.15 uro, ko je bilo snemanje dovoljeno. Navedeni zaključek niti ni bistven za odločitev v tej zadevi niti ni pravilen. Tožnik pri izpovedovanju o času snemanja ni govoril resnice, prav tako pa tudi ni bistveno, kdaj mu je A. A. poslal sporno sporočilo. Bistveno v tem okviru bi kvečjemu bilo, kdaj je tožnik sporočilo prejel. Prav tako ni bilo nobenega razloga, da bi sodišče verjelo tožniku na besedo, da se je seja državnega zbora začela ob 10.00 uri. Tožnik bi to moral dokazati, pa ni, že zato, ker je B. pojasnil, da je bila sporna fotografija posneta v času foto termina. Čeprav velja prekluzija dokazov, toženka pritožbi prilaga listine, ki dokazujejo, da je bila sporna fotografija dejansko posneta v okviru 15 minutnega fototermina. Sodišče je varstvo tožnikove zasebnosti razlagalo preveč na široko. Dejstvo je, da vsebina spornega članka s tožnikovo zasebnostjo nima opraviti prav nič, zaradi česar ni moč govoriti o posegu v zasebnost. Treba je upoštevati, da je bil tožnik v času posnetja spornega sporočila v službi, na javnem kraju, v času fototermina, ukvarjal pa se je z javnimi zadevami, ki se tičejo vodenja države. Ko se je pokazalo, na kakšen način tožnik vodi stvari, ki se tičejo vseh nas, je več kot prav, da se to objavi, oziroma bi bilo narobe, če se ne bi. Objava sporne fotografije sploh ni posegla v tožnikovo zasebnost, pač pa je ujela trenutek v njegovem izvajanju oblasti. Vse kar se nanaša na izvajanje javne funkcije pa je dovoljeno objaviti, pa četudi se pride do podatkov na takšen način, kot v konkretnem primeru. Sklicuje se na članek, objavljen v strokovni literaturi kot reakcija na predmetno zadevo, kjer je avtor navedel, da gre za zavržno prakso pri kadrovanju, ne glede na to, s katere strani prihaja. Avtor je ocenil, da resnični problem tožnika ni to, da je javnost izvedela za sporočilo, ki ji ni bilo namenjeno, ampak v njegovem odzivu na objavo tega sporočila. Toženka je z objavo spornega sporočila odigrala vlogo javnega psa čuvaja, kot ji jo skozi pravico do svobode tiska v okviru svobode izražanja priznava Ustava RS. Sporni zapis je vsebinsko omejen na tožnikovo politično delovanje, zato predstavlja informiranje javnosti, ki ima v danem primeru prednost pred varovanjem njegove zasebnosti in tajnosti pisem. Pravica do varstva tajnosti pisem trči v pravico do svobode izražanja, vendar pa toženka z objavo sporne fotografije ni šla predaleč, še posebej, ker je šlo v tožnikovem primeru za politika, poslanca oziroma ministra, za katerega je dopustna meja kritike širša kot pri drugih posameznikih, novinarji pa lahko v zvezi z njimi poročajo o zadevah, ki so v javnem interesu. Opozarja, da je splošno znano, da praksa ESČP razmerje med pravico do svobode tiska in pravico do zasebnosti načelno opredeli v korist svobode tiska, še zlasti pri poseganju v zasebnost politikov in drugih javnih oseb, ki si same izberejo, da bodo javno nastopale. Sklicuje se na definicijo pravice do zasebnosti, ki jo je podalo Ustavno sodišče v odločbi Up-32/94, ter na odločbo Up-584/12, iz katere izhaja, da je treba dati pravici do svobode izražanja posebno težo in da je treba še posebej skrbno preveriti, ali obstajajo ustavno sprejemljivi razlogi za njeno omejitev. Meni, da je za demokracijo bistveno bolj škodljivo nekakšno pajdaško vladanje, kot pa razkrivanje takšnih nečednih praks, pa četudi s posegom v ne zasebnost, pač pa v kontaminirani svet visoke politike. Nudenje sodnega varstva tovrstnim političnim praksam lahko ohromi javno razpravo, tako da novinarstvo ne more opravljati več funkcije, ki bi jo v demokratični družbi moralo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno ter toženki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka tožnika.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožnica pravilno opozarja, da je naslov spornega članka, katerega odstranitev zahteva tožnik v tej pravdi, „... obrambnem ...“ in ne „... zunanjem ...“, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. Vendar pa, ker je bilo ves čas jasno oziroma ni bilo sporno, na kateri članek se spor nanaša, pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre v izreku sodbe (pa tudi v tožbi) za očitno pomoto pri zapisu naslova članka, ki jo je moč odpraviti tako, da se beseda „zunanjem“ nadomesti z besedo „obrambnem“.

6. Neutemeljeno je pritožbeno izpodbijanje zaključka sodišča prve stopnje, da je prišlo do posnetja sporne fotografije z balkona velike dvorane Državnega zbora v času izven dovoljenega 15 minutnega snemanja v Državnem zboru. Sodišče prve stopnje je imelo oporo za navedeni zaključek v neprerekanih dejstvih, da je tožnik prejel sporno sporočilo, katerega vsebina je bila fotografirana dne 20. 3. 2013, dne 20. 3. 2013 ob 10.42 uri in da je fototermin v veliki dvorani in na balkonu velike dvorane Državnega zbora zagotovljen prvih petnajst minut na začetku vsakodnevnega zasedanja, ter v tožnikovi izpovedbi, da je prebral sporno sporočilo v Državnem zboru izven uradnega fototermina in da se seje Državnega zbora začenjajo najkasneje ob 10.00 uri. Toženka v pritožbi sicer trdi, da sodišče prve stopnje ne bi smelo verjeti tožniku, da se je seja Državnega zbora začela ob 10.00 uri, ob dejstvu, da je B. izpovedal, da je bila sporna fotografija posneta v okviru fototermina, s čimer pa se pritožbeno sodišče ne strinja. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno verjelo izpovedbi tožnika, ki je sporno sporočilo prejel in prebral, in ne izpovedbi priče B., saj slednji ni bil priča dejstvom, o katerih je izpovedoval. Pritožbi priloženi dokazi, ki naj bi po navedbah toženke dokazovali, da je bila sporna fotografija dejansko posneta v okviru fototermina, pa ob dejstvu, da toženka ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla predložiti že v postopku pred sodiščem prve stopnje,(1) predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, ki jih ni moč upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da iz razlogov, pojasnjenih v nadaljevanju te odločbe, za odločitev v tej zadevi niti ni bistveno, ali je bila sporna fotografija posneta znotraj fototermina ali zunaj njega.

7. Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je fotograf toženke s pomočjo tehničnih sredstev na daljavo fotografiral ekran IPad tožnika, na katerem je slednji prebiral elektronsko pošto, pri čemer je bila iz tako pridobljene fotografije razvidna vsebina sporočila, ki ga je tožnik prebiral v trenutku posnetja fotografije, ter da je toženka na spletu objavila članek, v katerem je bila povzeta vsebina navedenega elektronskega sporočila, in posneto fotografijo. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je tožnik osebam za njim zakril pogled s tem, da je IPad držal v naročju z vrhnjim delom, naslonjenim na mizo, česar toženka prav tako ne izpodbija. Navedene ugotovitve prvostopenjskega sodišča po presoji pritožbenega sodišča dajejo podlago za zaključek, da je toženka neupravičeno posegla v pravico do komunikacijske zasebnosti tožnika. Toženka v pritožbi sicer trdi, da iz razloga, ker vsebina spornega članka oziroma objava sporne fotografije nima nič opraviti z zasebnostjo tožnika, temveč zgolj z njegovim izvajanjem oblasti oziroma opravljanjem javne funkcije, ni mogoče govoriti o posegu v tožnikovo zasebnost, s čimer pa se ni moč strinjati. Kot je pritožbeno sodišče pojasnilo že v svojem sklepu II Cp 2201/2012 z dne 11. 9. 2013, komunikacijska zasebnost predstavlja specifični vidik splošne pravice do zasebnosti in s tem splošne osebnostne pravice. Domet komunikacijske zasebnosti se ne zamejuje na tajnost pisem in drugih občil. Obsega namreč tudi vso tisto vrsto elektronske komunikacije, ki ni namenjena nedoločenemu krogu naslovnikov (kot so npr. forumi, odprte klepetalnice in podobno, ki po svoji naravi niso del komunikacijske zasebnosti), marveč izrecno izbranim naslovnikom. Tipičen primer varovanega občila, ki so ga prinesle nove tehnologije, je prav elektronska pošta. Domet komunikacijske zasebnosti je širši v luči novih tehnologij. Glede na naravo stvari je predmet varstva tudi celoten elektronski nabiralnik kot tak. Za izvrševanje pravice do komuniciranja je nujno, da jo posameznik v celoti ponotranjeno čuti in da se torej lahko zanese na njeno tajnost. Bistvenega pomena je torej pričakovanje zasebnosti. To pričakovanje mora biti utemeljeno in ne zgolj subjektivno. Odločilno merilo pri tem ne more biti to, ali gre za komunikacijo na delovnem mestu ali za izključno zasebno komunikacijo. V elektronskem nabiralniku se vse te prvine prosto (tudi nenadzorovano) prelivajo. Conditio sine qua non komunikacijske zasebnosti zato je, da je varovana tajnost elektronskega nabiralnika kot celote. Slepo vdiranje s tehničnimi sredstvi v tujo pošto oziroma elektronski nabiralnik, pri katerem tistemu, ki to počne, ni jasno, na kaj bo naletel (lahko tudi na najbolj intimna zasebna pisanja), predstavlja z vidika merila razumnega pričakovanja zasebnosti poseg v komunikacijsko zasebnost, ki je absolutno nedopusten.

8. Upoštevaje navedena materialnopravna izhodišča in ob dejstvu, da je toženka po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje pridobila vsebino spornega sporočila iz elektronskega nabiralnika tožnika s pomočjo tehničnih sredstev na daljavo, pri čemer takšen poseg s prostim očesom ne bi bil mogoč, je bil prvi korak posega v komunikacijsko zasebnost tožnika absolutno nedopusten. Ker slepo vdiranje s tehničnimi sredstvi v komunikacijsko zasebnost ni dopustno ob nobenem času (torej niti znotraj fototermina v Državnem zboru), za odločitev v tej zadevi ni bistveno, kdaj je prišlo do spornega fotografiranja vsebine elektronskega nabiralnika tožnika. Ob dejstvu, da je navedeni prvi korak posega v komunikacijsko zasebnost tožnika absolutno nedopusten, pa bi bil drugi korak, s katerim je toženka posegla v komunikacijsko zasebnost tožnika, in sicer objava vsebine spornega elektronskega sporočila in posnete fotografije, lahko dopusten le res v izjemnih primerih. Pri tem pa obravnavani primer ni takšen, kot je bilo pojasnjeno že v sklepu II Cp 2201/2012 in kot je pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje. Za pravni red je namreč z vidika posegov v človekove pravice in tudi z vidika načela demokracije bolj škodljivo, da posameznik (četudi kandidat za ministra) ne more ponotranjeno čutiti svoje pravice do komunikacijske zasebnosti ter da se vanjo lahko slepo vdira, kakor pa to, da javnosti ne sme biti predočeno elektronsko pismo, v katerem tretja oseba politiku sugerira način kadrovanja, ki ni skladen z zunanjo politikovo podobo. Nedovoljen poseg v komunikacijsko zasebnost tožnika zato predstavlja tudi sporna objava. Stališče pritožnice, da je treba dati v konkretnem primeru glede na vsebino objavljenega elektronskega sporočila in dejstvo, da je šlo v tožnikovem primeru za politika in poslanca, prednost svobodi tiska oziroma pravici javnosti do obveščenosti, je upoštevaje navedeno zmotno. Ob tem velja še dodati, da bi bilo takšno stališče pritožnice pravilno, če bi šlo pri obravnavanem drugem koraku zgolj za kolizijo med tožnikovo častjo in dobrim imenom na eni strani ter svobodo novinarskega izražanja na drugi strani, za kar pa ne gre, saj drugi korak predstavlja poglobitev posega v komunikacijsko zasebnost tožnika.(2)

9. Ker je torej sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženka nedopustno posegla v komunikacijsko zasebnost tožnika, je pravilna tudi izpodbijana odločitev o utemeljenosti zahtevka tožnika po 134. členu Obligacijskega zakonika (OZ) za varstvo navedene osebnostne pravice.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da je besedo „zunanjem“ nadomestilo z besedo „obrambnem“. V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani niti uveljavljeni niti uradoma upoštevni pritožbeni razlogi (353. člen ZPP).

11. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Toženka namreč s pritožbo v pretežnem delu ni uspela, odgovor na pritožbo tožnika pa ni bil potreben, saj ni doprinesel k razjasnitvi zadeve in odločitvi.

Op. št. (1): Toženka v pritožbi sama navaja, da lahko pritožbeno sodišče navedene dokaze zaradi prekluzije prezre.

Op. št. (2): Primerjaj 31. točko obrazložitve VSL sklepa II Cp 2201/2012.