Jedro

Obvestilo občanov, dano policiji na podlagi določbe drugega odstavka 148. člena ZKP, kot podlaga za presojo, ali so podani utemeljeni razlogi za sum, ki utemeljujejo odreditev hišne preiskave po prvem odstavku 214. člena ZKP, je dovoljen dokaz.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega N.M. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu določilo kazen dve leti zapora. Ob upoštevanju kazni iz preklicanih pogojnih obsodb, izrečenih s sodbama Okrajnega sodišča v Kamniku K 10/2007 treh mesecev zapora in K 44/2007 šestih mesecev zapora, je obsojencu na podlagi določb o steku izreklo enotno kazen 2 leti in 6 mesecev zapora, v katero je vštelo čas prestan v priporu od 3.6.2008 dalje. Obsojencu je vzelo zaseženo prepovedano drogo in tehtnico. Na podlagi določbe četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da se obsojenca oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, napačne uporabe materialnega prava, kršitev ustavnih pravic in svoboščin iz 22., 25. in 29. člena Ustave (v nadaljevanju URS) in zaradi kršitev 6. in 7. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Vrhovnemu sodišču je predlagal naj izpodbijano sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v pisnem mnenju, podanem po določbi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj kršitve ki jih uveljavlja, niso podane. Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

4. O odgovoru državnega tožilca se je zagovornik pisno izjavil. 5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in jo predložiti ne glede na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 420. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7. Bistvo zagovornikove zahteve je zatrjevanje, da se sodba opira na nedovoljene dokaze, s čimer nakazuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Teza zahteve je, da so dokazi, pridobljeni pri hišni preiskavi, pri kateri so bila tudi najdena mamila pri obsojencu, nezakoniti, zaradi česar so nezakoniti tudi vsi drugi izvedeni dokazi. Zagovornik kljub sklicevanju na sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 65/2005, Ips 38/2005 in Ips 333/2008, teoretične navedbe o ekskluziji dokazov, določbo 18. člen ZKP, kateri dokazi so nedovoljeni po Zakonu o kazenskem postopku, kršitve, ki jo uveljavlja, ni utemeljil. Nepravilno zagovornik zatrjuje, da so dokazi nezakoniti, ker odredba za hišno preiskavo, pri kateri so bili najdeni predmeti kaznivega dejanja, temelji na izjavah, ki sta jih dala policiji B.P. in J.A., njuni izjavi, dani v kazenskem postopku pa se razlikujeta od izjav v uradnih zaznamkih o zbiranju obvestil na podlagi 148. člena ZKP. Ker odredba o hišni preiskavi temelji tudi na uradnih zaznamkih o obvestilih, ki sta jih dala policiji J.A. in B.P., odredba o hišni preiskavi in pridobljeni dokazi na podlagi hišne preiskave, niso nezakoniti. Tako stališče sta zavzeli v sodbah že sodišči prve in druge stopnje. Po določbi prvega odstavka 214. člena ZKP se sme hišna preiskava opraviti, če so podani utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje in je verjetno, da bo mogoče pri preiskavi obdolženca prijeti ali pa da se bodo odkrili sledovi kaznivega dejanja ali predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek. Utemeljeni razlogi za sum morajo obstajati v času, ko je bila izdana odredba za hišno preiskavo in lahko temeljijo tudi na obvestilih, ki so jih dali občani policiji. Zato obvestilo občanov, dano policiji na podlagi določbe drugega odstavka 148. člena ZKP, kot podlaga za presojo, ali so podani utemeljeni razlogi za sum, ki utemeljujejo odreditev hišne preiskave po prvem odstavku 214. člena ZKP, ne predstavlja nedovoljenega dokaza v smislu drugega odstavka 18. člena ZKP, ki ga v zahtevi citira zagovornik, saj ne gre za dokaz, ki bi bil pridobljen s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali za dokaz, ki je pridobljen s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanj v zakonu določeno, da se sodna odločba nanj ne sme opreti, ali je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Tudi z ostalimi navedbami, v katerih zagovornik zatrjuje, da je podana kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, navedene kršitve ne utemelji. Z navedbami, da sta sodišči sodbo utemeljili na nedovoljenih dokazih in sicer na obvestilih, ki so jih organom za notranje zadeve in sodišču dale druge osebe, da se kasnejša izjava priče razlikuje od uradnega zaznamka o zbranih obvestilih na podlagi 148. člena ZKP, da v spisu ni nobenega dokaza, da je obsojenec storil kaznivo dejanje, da sta priči A. in P. v preiskavi izpovedali, da sta policista ponaredila njuno izjavo in da posest droge ni kazniva, zagovornik zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ne substancira. Citirano kršitev stori sodišče takrat kadar opre sodbo na dokaze, na katere se sodba ne sme opirati, to je na nezakonito pridobljene dokaze, kakor tudi na dokaze, ki so bili sicer zakonito pridobljeni, vendar na podlagi drugih nezakonitih dokazov. Zagovornik s citiranimi navedbami navedene bistvene kršitve določb kazenskega postopka ne konkretizira, saj ostane le na ravni splošnih zatrjevanj, da sodba temelji na nedovoljenih dokazih, ne pojasni pa, katera dejstva sodba ugotavlja na podlagi nedovoljenih dokazov in kateri so tisti dokazi, za katere šteje, da so nedovoljeni in se nanje sodba ne bi smela opreti.

8. Nekonkretizirane so tudi navedbe, s katerimi zagovornik uveljavlja, da je sodišče selektivno obrazložilo sodbo in poudarilo le tisto, kar je za obsojenca obremenilno, s čimer naj bi kršilo določbe 14., 22. in 25. člena Ustave. Katera dejstva so po oceni zagovornika obremenilna za obsojenca in katerih dejstev sodišče v pravnomočni sodbi ni upoštevalo kot razbremenilnih, zagovornik ne pojasni, tako da se teh navedb tudi ne da preizkusiti. Z navedbami, da se sodišče ni ukvarjalo z zagovorom obsojenca in da je ignoriralo oceno protislovnih dokazov, s čimer naj bi kršilo obsojencu tudi pravico do pravnega sredstva, zagovornik ostaja na ravni neobrazloženih zatrjevanj, saj konkretneje svojih navedb ne pojasni. Da bi Vrhovno sodišče sploh lahko presodilo utemeljenost zahteve mora vložnik zahteve kršitve, ki jih uveljavlja, določno pojasniti in utemeljiti. Le poudarjanje pomena navedenih ustavnih jamstev na abstraktni ravni, ne da bi zagovornik določno kršitve tudi konkretiziral v zvezi z napadeno pravnomočno sodbo, ne predstavlja utemeljitve, potrebne za presojo ali so bile se citirane kršitve tudi storjene.

9. O zatrjevani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s subjektivnim odnosom obsojenca do kaznivega dejanja je zagovorniku odgovorilo že sodišče druge stopnje, ki je določno pojasnilo, da ima sodba razloge o odločilnem dejstvu, to je o naklepu, zato tudi z uveljavljanjem te bistvene kršitve določb kazenskega postopka zagovornik ne more biti uspešen.

10. Po navedenem je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

11. Odločba o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu.