Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku (razrešenemu direktorju) ni nezakonita zgolj zato, ker jo je podal lastnik prvotožene stranke (tožnikovega delodajalca) in ne novi direktor oziroma prokurist prvotožene stranke. Glede na to, da je bila tožnikova pogodba o zaposlitvi sklenjena med tožnikom in lastnikom prvotožene stranke, jo je slednji lahko zakonito odpovedal.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da odpoved pogodbe o zaposlitvi prvotožene stranke tožniku z dne 17. 12. 2011 ni zakonita, da delovno razmerje med strankama na njeni podlagi ni prenehalo in še traja. V II. točki izreka je naložilo prvotoženi stranki, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu od 21. 12. 2011 dalje priznati vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, ter mu obračunati bruto plačo v znesku 3.500,00 EUR, od bruto zneska odvesti vse prispevke in davke, tožniku pa plačati neto znesek, skupaj z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega neto zneska, od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo. V III. točki izreka je naložilo toženima strankama, da sta dolžni tožniku povrniti njegove stroške postopka v višini 1.281,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 8 dnevnega izpolnitvenega roka, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta toženi stranki in predlagata pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožniku pa naloži plačilo stroškov predmetnega pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev, do dne plačila. V pritožbi navajata, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 1. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče na prvem naroku za glavno obravnavo dne 18. 5. 2011 ni bilo pravilno sestavljeno. Sodba ima poleg tega pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Izpodbijana sodba nima razlogov o tem, na kakšni pravni podlagi je sodišče izključilo institut naknadne odobritve odpovedi. Poleg tega je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in zmotno uporabljeno materialno pravo. Po členu 18/3 ZDR je v imenu delodajalca (N. d.o.o.) nastopal njen lastnik, to pa je F.. Postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je namreč potekal zoper poslovodno osebo. Družba F. je edini lastnik prvotožene stranke in je enoosebna družba. Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi lahko tožniku, ki je bil v času izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi še vedno direktor prvotožene stranke, to izredno odpoved podal bodisi novi direktor, bodisi prokuristka prvotožene stranke. Poleg tega ni nujno, da bi moral biti direktor pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi najprej razrešen. Prokurist ni poslovodja in nima pristojnosti po zakonu za odpoved pogodbe o zaposlitvi direktorju. Če bi upoštevali prvi odstavek 18. člena ZDR, bi moral tožnik kot direktor prvotožene stranke nastopati v imenu delodajalca proti sebi kot delavcu, kar pa je nevzdržno. Prvotožena stranka je sicer naknadno pisno odobrila pravni posel drugotožene stranke po 73. členu OZ, kar bi moralo sodišče prve stopnje prav tako upoštevati. Toženi stranki izpodbijata tudi 2. točko izreka v zvezi z odmero odškodnine zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je tožnik zaposlen in prejema prejemke s strani trenutnega delodajalca. Tožnik glede na navedeno tudi ne more biti upravičen do izplačila celotne plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka po 1. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

V zvezi s pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 1. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz podatkov spisa razvidno, da je sodišče prve stopnje prvi narok za glavno obravnavo dejansko opravilo v nepravilni sestavi (zapisnik prvega naroka za glavno obravnavo z dne 18. 5. 2011). Iz tega zapisnika izhaja, da je prvi narok za glavno obravnavo izvedla predsednica senata, čeprav bi moral ta narok z ozirom na določbo 14. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) izvesti senat. Prvi odstavek 14. člena ZDSS-1 določa, da v delovnih in socialnih sporih odloča sodišče prve stopnje v senatu, razen če ta zakon določa, da odloča sodnik posameznik. ZDSS-1 pa ne določa, da v sporu glede ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi (med tovrstne spore se uvršča tudi predmetni individualni spor) odloča sodnik posameznik. Iz spisovnih podatkov pa je nadalje razvidno, da je sodišče prve stopnje naslednji narok dne 15. 6. 2011, ki je bil obenem tudi narok, na katerem je bila glavna obravnava zaključena in izdana izpodbijana sodba, izvedlo v pravilni sestavi, torej v sestavi višje sodnice kot predsednice senata in dveh sodnikov porotnikov. Iz zapisnika tega naroka je razvidno, da je bil na njem sprejet dokazni sklep, v posledici katerega so se izvedli dokazi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku tožnika odločilo (določene dokaze je kot nepotrebne tudi zavrnilo). Ker je bila torej izpodbijana sodba izdana po senatu, ki je bil pravilno sestavljen, pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba glede na navedeno ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča prav tako ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodišče prve stopnje ne bi obrazložilo, zakaj v konkretnem primeru ne pride v poštev naknadna odobritev pravnega posla po 73. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), na katerega sta se sklicevali toženi stranki. Obrazložitev izpodbijane sodbe v tem delu je sicer zares skromna, vendar pa je kljub temu na podlagi nje mogoče zaključiti, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da naknadna odobritev o izostanku pisnega pooblastila ne zadostuje z ozirom na prvi odstavek 18. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur, l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki je lex specialis glede na OZ in ki določa, da mora biti pooblastilo pisno.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal primarni in podredni tožbeni zahtevek, pri čemer se je primarni tožbeni zahtevek nanašal na prvotoženo stranko, podredni tožbeni zahtevek pa na obe toženi stranki. Sodišče prve stopnje je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku in tožbenima strankama naložilo, da tožniku povrneta njegove pravdne stroške. Ugotovilo je, da je bila tožniku v času, ko je bil direktor prvotožene stranke, podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi (A7) po drugi alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila podana 17. 2. 2011, tožnik pa je bil s funkcije direktorja prvotožene stranke razrešen 21. 2. 2011 (sklep z dne 22. 2. 2011 – B1). Iz podatkov spisa nadalje izhaja, da je bila drugotožena stranka, ki je bila enoosebna družba, stoodstotni lastnik prvotožene stranke. Tožniku je podala izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi drugotožena stranka, kar je po zaključku sodišča prve stopnje glede na člen 18/1 ZDR razlog za nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Po stališču sodišča prve stopnje bi morala tožniku podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi bodisi nov direktor prvotožene stranke (po tožnikovi razrešitvi) bodisi prokuristka prvotožene stranke, saj je veljala določba člena 18/3 ZDR le v primeru sklepanja pogodbe o zaposlitvi s tožnikom kot poslovodno osebo. Po zaključku prvostopenjskega sodišča bi torej tožniku lahko podala izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi le oseba, določena v členu 18/1 ZDR.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je takšen zaključek sodišča prve stopnje materialnopravno zmoten. Tožnik je pri prvotoženi stranki opravljal funkcijo direktorja vse so razrešitve, torej do 21. 2. 2011. Že sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila drugotožena stranka kot edini lastnik prvotožene stranke na podlagi člena 18/3 ZDR pristojna za sklenitev pogodbe o zaposlitvi s tožnikom. Sklenitev pogodbe o zaposlitvi je odraz volje pogodbenih strank, da pride med njima do vzpostavitve delovnega razmerja. Enako predstavljajo odraz pogodbene volje strank tudi morebitne soglasne spremembe pogodbe o zaposlitvi, medtem ko je odpoved pogodbe o zaposlitvi enostranska izjava volje ene od pogodbenih strank, katere posledica je prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Čeprav člen 18/3 ZDR izrecno govori le o tem, kdo nastopa v imenu delodajalca pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo, pa po stališču pritožbenega sodišča ni ovir, da ne bi bil ta isti subjekt pristojen tudi za morebitne kasnejše spremembe pogodbe o zaposlitvi, pa tudi za podajo njene odpovedi, dokler poslovodna oseba opravlja svojo funkcijo (takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo že v sodbi opr. št. Pdp 998/2010 z dne 16. 12. 2010), še posebej ob upoštevanju pristojnosti, ki jih ima poslovodna oseba kot zakoniti zastopnik delodajalca. To pomeni, da izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana tožniku kot direktorju prvotožene stranke, ni nezakonita zato, ker mu jo je podala drugotožena stranka, ki je bila lastnik prvotožene stranke. V postopku namreč ni bilo ugotovljeno, da bi bodisi zakon, bodisi akt o ustanovitvi prvotožene stranke, bodisi njen statut določil organ, ki bi bil pristojen za sklepanje (ali drugo oblikovanje izjavo volje, ki bi vplivala na vsebino ali obstoj pogodbe o zaposlitvi) pogodbe o zaposlitvi s tožnikom kot poslovodno osebo.

V zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da bi lahko tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi novi direktor po tožnikovi razrešitvi oziroma prokuristka prvotožene stranke, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil novi direktor prvotožene stranke imenovan na to funkcijo šele po podaji sporne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tako v času njene podaje za to ni imel pristojnosti. Novi direktor prvotožene stranke bi bil lahko pristojen za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku (po členu 18/1 ZDR) v primeru, ko bi prvotožena stranka tožnika pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi razrešila s funkcije direktorja, s čimer bi tožnik izgubil status poslovodne osebe. Z ozirom na funkcijo tožnika kot direktorja prvotožene stranke pa pristojnosti za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi glede na določbo člena 18/3 ZDR ni imela niti prokuristka prvotožene stranke.

Ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava napačno ugotovilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že zato, ker jo je tožniku podala nepristojna oseba, ni ugotavljalo, če je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna, če so bilo očitki o tožnikovih kršitvah utemeljeni oziroma, če so bili podani preostali pogoji za njeno zakonitost, ki jih določa ZDR. Ker je ostalo zaradi navedenega dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi toženih strank ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (člen 355 ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, če so bili podani tudi preostali pogoji za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in nato odločiti o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka. Ker se sodišče prve stopnje do zgoraj omenjenih okoliščin ni opredelilo, je pritožbeno sodišče glede na naravo stvari ocenilo, da samo ne more dopolnjevati postopka oziroma odpraviti omenjenih pomanjkljivosti (sodišče prve stopnje dejanskega stanja v zvezi s preostalimi okoliščinami, ki so pomembne za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot so pravočasnost izredne odpovedi, vsebinska utemeljenost..., še ni ugotavljalo), se je odločilo za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165 člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.