Jedro

Sodišče mora na prekluzivni rok iz 3. odstavka 204. člena ZDR paziti po uradni dolžnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožnice zaradi razveljavitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracije in reparacije (I. točka izreka). V nadaljevanju je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (II. točka izreka).

Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper sklep in navaja, da ji je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 11. 2011 o prenehanju delovnega razmerja s prvim dnem odsotnosti 28. 10. 2011 vročena dejansko 5. 12. 2011. Sodišče prve stopnje navede, da ni bistveno, katera pogodba o zaposlitvi je bila odpovedana, pač pa da je bistvena vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica se z navedenim sklepom sodišča prve stopnje ne strinja in izpodbija sklep sodišča prve stopnje v celoti zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotno oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in tožbenemu zahtevku ugodi, saj je odločitev sodišča krivična in nepravična. Sodišče je sicer z dne 2. 7. 2012 določilo narok za glavno obravnavo, vendar na glavni obravnavi ni izvedlo dokaznega postopka, v katerem bi se ugotovilo resnično dejansko stanje predmetne zadeve. Tožnica meni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ji v postopku sodišče prve stopnje dejansko ni dalo možnosti obravnavanja, prav tako pa je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijani sklep takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ker je v odločilnih dejstvih nasprotje med temi, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi listinami. Res je sicer, da je bila tožnici izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 11. 2011 vročena 5. 12. 2011, vendar bi moralo sodišče upoštevati, da jo je v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zastopala A s.p. (pooblastilo je v sodnem spisu) in bi tožena stranka v zvezi s tem izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi morala vročiti njenemu pooblaščencu, vendar tega ni storila tako, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pooblaščencu ni bila vročena in s tem je kršen 137. člen ZPP. Tožba, ki je bila vložena dne 9. 1. 2012, ni vložena prepozno. Sodišče se sklicuje le na odpoved sklenjene pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 5. 2012, ne pa tudi na pogodbo o zaposlitvi sklenjeno dne 15. 7. 2011, to pa je za odločitev pomembno. Tožnica meni, da je zmotna in nepravilna razlaga sodišča prve stopnje, da je pogodba o zaposlitvi z dne 15. 7. 2011 sklenjena zgolj iz formalnega razloga za potrebe prijave tožnice v Sloveniji. Tožena stranka je s tožnico sklenila dve pogodbi o zaposlitvi, sodišče pa se glede tega le pavšalno opredeli.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Tožnica sama navaja, da ji je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena dne 5. 12. 2011, pri čemer pa naj bi šlo za nepravilno vročitev, ker bi morala tožena stranka upoštevati določbo 137. člena ZPP in odpoved pogodbe vročiti njenemu pooblaščencu A. s.p.. Tožnica nepravilno vročitev odpovedi zatrjuje šele v pritožbi. Niti v pritožbi niti v pripravljalnih vlogah doslej nikoli ni navedla, da je bila odpoved delovnega razmerja vročena nepravilno, še več, sama je navajala, da je izredno odpoved prejela dne 5. 12. 2011. Tožena stranka je navedbo iz tožbe, da je bila odpoved vročena 5. 12. 2012, pripoznala kot resnično. Tako sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga izvajati dokaze v zvezi s tem dejstvom, ker med strankama ves čas postopka to sploh ni bilo sporno. Navedbe tožnice v zvezi z nepravilnim vročanjem pa predstavljajo tudi nedopustno pritožbeno novoto. Ne glede na to pa tožena stranka navaja, da je bila odpoved tožnici vročena v skladu z izrecno določbo 87. člena ZDR, ki določa, da mora biti odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena stranki, ki se ji pogodba odpoveduje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku v povezavi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana vsebinsko bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so v sklepu navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Ugotoviti je tudi, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi o odločilnih dejstvih v izpodbijanem sklepu so jasni in se je sodišče opredelilo do vseh relevantnih dejstev pomembnih za odločitev.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo tožbo tožnice zaradi razveljavitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na podlagi določil 3. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007 – ZDR), ki sicer določa, da ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca, lahko delavec zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, sta obe pravdni stranki skladno navajali, je tožnica prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 5. 12. 2011, pri čemer je sicer odpoved datirana z dnem 30. 11. 2011. Sodišče pravilno navede ob tem, da čeprav se odpoved pogodbe o zaposlitvi sklicuje le na sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 18. 5. 2011, ne pa tudi na kasneje sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 15. 7. 2011, je to za odločitev v sporu nebistveno, saj gre za isto delovno razmerje, ki je bilo odpovedano na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 11. 2011, ki jo je tožnica prejela 5. 12. 2011, kot to sicer izrecno izhaja iz 8. odstavka I. točke tožbe z dne 9. 1. 2012. Ni mogoče upoštevati pritožbenega ugovora, da bi moralo sodišče izvesti dokaze na glavni obravnavi in ugotoviti, da je tožnico zastopala A. s.p., pri čemer naj bi bilo pooblastilo v sodnem spisu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je navedeno sicer pritožbena novota, ob tem pa navaja, da je navedba v pritožbi neresnična in zavajajoča, saj kakršnokoli pooblastilo za A. s.p. v sodnem spisu ne obstaja. Tudi sicer 87. člen ZDR, ki sicer ureja vročitev odpovedi, določa, da redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi mora biti vročena pogodbeni stranki (v konkretnem primeru tožnici), ki se ji odpoveduje pogodba o zaposlitvi. Tožnica je sama že v tožbi (8. odstavek I. točke), ki jo je sodišče prejelo dne 9. 1. 2012, navedla, da je prejela odpoved dne 5. 12. 2011, tako da ji je z naslednjim dnem pričel teči 30 dnevni prekluzivni rok za vložitev tožbe. Tako sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati vsebinskih ugovorov tožnice, saj mora sodišče paziti na prekluzivni rok iz 3. odstavka 204. člena ZDR po uradni dolžnosti, in tako v primeru, ko stranka zamudi rok za vložitev tožbe, zavreči tožbo.

Pritožbeno sodišče na ostale vsebinske pritožbene navedbe ne odgovarja, saj so za rešitev zadeve pravno neupoštevne.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 2. točke 365. člena ZPP.