Jedro

V kolikor ni jasno, kaj konkretno je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno, ni mogoče govoriti o kršitvi pogodbe. Posledično tudi ni mogoče ugotoviti, ali je tožeča stranka (protipravno) enostransko prekinila komisijsko pogodbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo (I.) zaradi umika tožbe postopek ustavilo v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 1.187,63 EUR, (II.) ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo zneska 67.056,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je to razvidno iz izpodbijane sodbe ter (III.) toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlagala potrditev izpodbijane sodbe ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V postopku na prvi stopnji niso bila sporna naslednja dejstva: tožeča stranka je dobavila blago po vtoževanih računih; pogodba o dobavi oziroma komisijska pogodba ni bila sklenjena v pisni obliki; tožena stranka obstoja in višine vtoževanih računov ni prerekala. Tožena stranka je tožbenemu zahtevku nasprotovala iz razloga, ker naj bi bilo med strankama na podlagi Pisma o nameri dogovorjeno, da bo blago tožeče stranke, ki je predmet vtoževanih računov, predstavljalo vložek tožeče stranke v ustanovitev podjetja tožene stranke, tožeča stranka pa je enostransko in protipravno prekinila komisijsko pogodbo, ki se je med strankama izvajala na podlagi Pisma o nameri.

Glede Pisma o nameri:

6. Ni sporno, da sta podpisnika Pisma o nameri tožeča stranka in V. Š. Podpisnici sta se dogovorili, da bo Š. ustanovila družbo z namenom ekskluzivne prodaje artiklov tožeče stranke. Tožena stranka ni bila podpisnik niti sopodpisnik Pisma o nameri, še več, ustanovljena je bila šele po podpisu Pisma o nameri. Na podlagi navedenega je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da tožena stranka ni bila (in niti ni mogla biti) stranka Pisma o nameri, Š. pa ga ni sklenila kot zakonita zastopnica tožene stranke, kot je slednja trdila v postopku na prvi stopnji. Da je bilo Pismo o nameri podpisano s Š. (in ne s toženo stranko) nenazadnje izhaja tudi iz pritožbenih navedb.

7. Glede navedb tožene stranke (ki jih v pritožbi ponavlja), da je blago po vtoževanih računih predstavljalo vložek tožeče stranke v toženo stranko, je že sodišče prve stopnje na podlagi listinskih dokazov pravilno ugotovilo, da tožeča stranka nikoli ni bila družbenik tožene stranke (česar pritožnik ne izpodbija), niti ni pridobila poslovnega deleža v podjetju tožene stranke, zaradi česar ga tudi ni bila dolžna plačati. Tožena stranka ni predložila ne družbene pogodbe ne poročila o stvarnih vložkih, zato prvostopenjsko sodišče ni moglo slediti njenim navedbam, da blago po vtoževanih računih predstavlja osnovni vložek tožeče stranke v ustanovitev tožene stranke.

8. Ker tožena stranka ni dokazala, da bi bila stranka Pisma o nameri, prav tako ne, da le-to dokazuje dogovor med pravdnima strankama o vplačilih deležev tožeče stranke v toženo stranko, morebitnih drugih / drugačnih dogovorov pa tožena stranka ni zatrjevala, je prvostopenjsko sodišče po zaključku višjega sodišča pravilno ugotovilo, da Pismo o nameri tožene stranke, ki ni bila stranka tega dogovora, ne more zavezovati (prim. 125. člen OZ).

Glede komisijske pogodbe:

9. Prvostopenjsko sodišče je toženi stranki očitalo, da ni pojasnila vsebine dogovorjene komisijske pogodbe, tega pa tožena stranka ni storila niti v pritožbi. Ni sporno, da sta bili tožeča stranka in V. Š. v Pismu o nameri dogovorjeni, da bosta v nadaljevanju sodelovanja sklenili komisijsko pogodbo, do sklenitve katere pa (v pisni obliki) ni prišlo. Tožena stranka je sicer trdila, da se je poslovni odnos med pravnima strankama izvajal na podlagi ustno sklenjene komisijske pogodbe, ker pa vsebino komisijske pogodbe določa zakon (788. do 806. člen OZ) meni, da je njej ni potrebno pojasnjevati.

10. Višje sodišče pritožbenim navedbam ne sledi. Predvsem je ostalo nepojasnjeno (kot to opozarja že prvostopenjsko sodišče), katere so bile tiste obveznosti iz komisijske pogodbe med pravdnima strankama, ki naj bi bile dogovorjene v Pismu o nameri (katerega stranka tožena stranka ni bila) in nato tudi izvajane do 4. 3. 2014. Sklicevanje na zakonske določbe ne more zadostovati, kot to zmotno meni tožena stranka. V kolikor ni jasno, kaj konkretno je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno, ni mogoče govoriti o kršitvi pogodbe. Posledično tudi ni mogoče ugotoviti, ali je tožeča stranka (protipravno) enostransko prekinila komisijsko pogodbo, zaradi česar naj bi bila tožena stranka oškodovana. Višje sodišče zato kot pravilen potrjuje zaključek izpodbijane sodbe, da v odsotnosti kakršnihkoli navedb glede vsebine dogovora med strankama o načinu in vsebini poslovanja, ni mogoče ugotavljati zatrjevane protipravne prekinitve sodelovanja s strani tožeče stranke, prav tako pa tudi, da pomanjkljive trditvene podlage ni mogoče nadomestiti z zaslišanjem strank in prič. Iz tega razloga so neutemeljeni pritožbeni očitki, ki se nanašajo na neizvedbo predlaganih dokazov z zaslišanjem s strani tožene stranke predlaganih prič. Nenazadnje bi tožena stranka morala to kršitev uveljavljati pravočasno, pa tega ni storila. Po določbi 1. odstavka 286.b člena ZPP mora namreč stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti, kar pa v tem primeru ni podano.

11. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in materialnopravno pravilno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške. Odgovor na pritožbo tožeče stranke ni prispeval k odločitvi o pritožbi in je bil v tem smislu nepotreben (prim. 1. odstavek 155. člena ZPP), zato je višje sodišče odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).