Jedro

Sodišče prve stopnje je bilo dolžno ugotavljati oškodovančevo (toženčevo) poštenost v vsem obdobju, od kar je prejel plačilo odškodnine do tedaj, ko je plačilo postalo neutemeljeno in je bila zahtevana vrnitev preveč plačane odškodnine. Če je bil toženec obveščen (ali bi moral biti obveščen po svojem odvetniku) o vložitvi revizije in je vedel (ali bi moral vedeti), da je zavarovalnica plačala odškodnino zato, ker ji je tako narekoval pravni red, a je hkrati vložila izredno pravno sredstvo, bo sodišče moralo ugotoviti, ali je bilo oškodovančevo ravnanje s prejetim denarjem dopustno oziroma pošteno. Seveda pa bo moralo upoštevati tudi omejevalno stališče teorije, ker pravna norma o prepovedi vračila ni utemeljena in da ni razlogov za humanost, če okoriščenec še ima, bodisi tisto, kar mu je bilo plačano, bodisi kakšno drugo nadomestno korist, ki ne varuje posledic njegove poškodbe. Zato je sodišče v takšnih primerih tudi dolžno ugotavljati, ali je tožnik porabil denar ali ga še ima in zakaj ga je porabil oziroma ali ima od tega kakšne koristi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v prvem odstavku izreka sodbe) razveljavi in v tem delu vrne sodišču v ponovno odločanje.

Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški pravdnega postopka.

Obrazložitev

Pod opr. št. P 538/2004 je B. D. zahteval od Z. T., OE C. in R. l. V. plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel na delu 18. 11. 1993 kot delavec R. V.. V tej zadevi je Z. T. vložila odgovor na tožbo ter nasprotno tožbo, s katero je zahtevala od D. preveč plačano odškodnino po sodbi takratnega Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Celju za škodni dogodek, ki se je pripetil 15. 6. 1992, saj je Vrhovno sodišče Republike Slovenije potem, ko je zavarovalnica že izplačala vso prisojeno odškodnino na vloženo revizijo obeh pravdnih strank reviziji zavarovalnice ugodilo in znižalo odškodnino za 500.000,00 SIT. Zato je Z. T., O. e. C. (v nadaljevanju tožeča stranka) zahtevala plačilo glavnice 500.000,00 SIT in zakonske zamudne obresti od 1. 6. 1997 dalje in 436.158,00 SIT na račun nateklih obresti od 1. 6. 1997 dalje do plačila zoper D. B. (sedaj toženo stranko).

Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. P 1473/96 z dne 15. 6. 1999 naložilo toženi stranki plačilo 500.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 1997, zavrnilo pa je zahtevek za plačilo 436.158,00 SIT.

Zoper to sodbo se je pritožil B. D., tožeča stranka Z. T. pa se zoper zavrnitev zneska 436.158,00 SIT ni pritožila, zato je ta del postal pravnomočen.

Pritožbeno sodišče je s sodbo Cp 1191/99 pritožbo zavrnilo, Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa je s sodbo II Ips 475/2000 zavrnilo revizijo B. D..

Tožena stranka je vložila ustavno pritožbo na Ustavno sodišče Republike Slovenije in je to z odločbo št. Up 270/01 z dne 19. 2. 2004 sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 475/2000 razveljavilo in vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo sojenje. Vrhovno sodišče je 13. 5. 2004 pod opr. št. II Ips 154/2004 ponovno odločalo o reviziji tožene stranke in ji ugodilo ter sodbi višjega sodišča in sodišča prve razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tako je sodišče prve stopnje s sedaj izpodbijano sodbo ponovno naložilo toženi stranki plačilo zneska 500.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 1997 in povrnitev stroškov postopka, ponovno (kljub pravnomočnosti!) pa je še enkrat zavrnilo zahtevek za plačilo 436.138,00 SIT, vendar se zoper ta del tožeča stranka ni pritožila, zato se pritožbeno sodišče kljub temu, da je bilo o tem delu že pravnomočno razsojeno, v ta del ni smelo spuščati.

Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče zaključilo, da toženec, ko je prejel denar in ga zapravil, z njim ni ravnal dovolj skrbno, ob uporabi ni bil pošten, ker se je zavedal oziroma bi se moral zavedati, da bi del denarja moral vrniti. O stroških postopka je odločilo v skladu z določbo 154. čl. ZPP.

Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v višini 500.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi (na pritožbeni stopnji je sporno 500.000,00 SIT in ne znesek, ki ga je v pritožbi navedla tožena stranka). Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP. V pritožbi ponavlja, da je sodišče neutemeljeno ugodilo zahtevku, saj je odškodnino dobil izplačano na podlagi pravnomočne sodbe, zato je bil nedvomno pošten prejemnik, kot ga ima v mislih 216. čl. ZOR. Noben predpis mu kot oškodovancu ne predpisuje, kako mora ravnati s sprejeto denarno odškodnino. Meni, da je določba 216. čl. ZOR jasna vsakomur, ki razume slovenski jezik in da nedvoumno določa, da ni mogoče zahtevati nazaj neutemeljeno plačanih zneskov odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, če so bili plačani poštenemu prejemniku. Sicer pa je sodišče tudi prezrlo dejstvo, da tožeči stranki z dopisom z dne 24. 11. 1994 in 15. 12. 1994 ni zapretil z izvršbo, ampak jo je samo povabil, naj mu pravnomočno prisojeno odškodnino z obrestmi in stroški poravna in nakaže na žiro račun pooblaščenca. Sodišče je tudi prezrlo, da tudi v pismu svojemu odvetniku z dne 15. 12. 1994 tožeči stranki, s katerim je odgovoril na dopis tožeče stranke z dne 14. 12. 1994 ni zapretil z izvršilnim postopkom, ampak je samo sporočil tožnici, da toženec vztraja pri izplačilu pravnomočno prisojene odškodnine z obrestmi in pravdnimi stroški. Ker torej ni zapretil z izvršbo tožeči stranki ne bi bilo treba nakazati zneska, za katerega je vložila revizijo. Če bi tožeča stranka ravnala pošteno v skladu z 12. čl. ZOR, bi izplačala sedanjemu tožencu le toliko, za kar ne bi vložila revizije. Sodišču pa očita tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP, saj izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. S pripravljalnim spisom z dne 23. 9. 2004 je navedel in dokazal, da je sporna terjatev za plačilo 500.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi zaradi pobotanja, ki ga je samovoljno izvršila tožeča stranka, ugasnila ter zaradi tega toženec nima do tožeče stranke nobenega dolga več. To izhaja iz dopisa zavarovalnice z dne 5. 7. 1999, ki ga je toženec tudi predložil. Izpodbijana sodba o teh odločilnih dejstvih nima nobenih razlogov. Sicer pa je sodišče s sodbo tudi kršilo določbo IV. odst. 341. čl. ZOR, ki določa, da s pobotom ne more prenehati odškodninska terjatev za škodo storjeno z okvaro zdravja ali s povzročitvijo smrti in sodišče v tej pravdi ne bi smelo dopustiti nasprotne tožbe tožene stranke, ker pa je takšno tožbo dopustilo, je s tem omogočilo, da je tožena stranka svojo sporno terjatev z obrestmi od 1. 6. 1997 dalje pobotala. Sodišče prve stopnje pa je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni izvedlo dokaza z odločbo Ustavnega sodišča. Sicer pa toženec po svojem pooblaščencu odvetniku tudi ni bil obveščen o vloženi reviziji, kot je sodišče zmotno zaključilo, kajti po Kodeksu o poklicni odvetniški etiki je odvetnik dolžan obveščati svojo stranko le o sodnih odločbah in o procesnih dejanjih, ki jih je opravil za svojo stranko, ne pa tudi o procesnih dejanjih nasprotne stranke. Sodišče pa je tudi pravno zmotno ocenilo pravno naravo sporne odškodnine, saj je prezrlo, da je prejel odškodnino za nepremoženjsko škodo, za okvaro zdravja, ki ga je utrpel v obravnavani delovni nesreči, gre za satisfakcijo, zadoščenje, zato je lahko takšno odškodnino trošil povsem poljubno, povsem po svojem preudarku in mu noben predpis ni narekoval drugega trošenja denarja. Dikcija 216. čl. ZOR in 195. čl. OZ dokazujeta, da oškodovanec, ki prejme odškodnino zaradi telesne poškodbe prizadetega zdravja ali smrti na podlagi sodb sodišča ni dolžan voditi računa, kako bo to denarno odškodnino trošil. Sodišče prve stopnje pa je tudi zmotno uporabilo določbo 210. čl. ZOR, saj to določilo ni uporabljivo. Sodišče bi moralo uporabiti 216. čl. ZOR, ki je izjema od dolžnosti vračanja. Pritožuje pa se tudi zoper obrestni del, saj sodišče ne bi smelo prisoditi nobenih obresti, sploh pa ne obresti od 1. 6. 1997 dalje. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu spremeni tako, da se zavrne zahtevek tožeče stranke tudi glede glavnice 500.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 1997 dalje do plačila in za plačilo pravdnih stroškov ter naloži tožeči stranki, da tožniku poravna vse stroške postopka ali pa, da se pritožbi ugodi in sodba v izpodbijanem delu razveljavi. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka za poročilo tožniku o sodbi sodišča, za sestavo pritožbe, za poročilo o vloženi pritožbi in o uspehu pritožbe, 20 % DDV in za poštnino.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnik pravilno opozarja, da sodišče na njegove trditve o tem, da si je tožeča stranka že odtegnila s to tožbo zahtevani znesek z obrestmi, ni odgovorilo. Toženec je potem, ko je bila sodba sodišča prve stopnje razveljavljena, s prvim pripravljalnim spisom po razveljavitvi z dne 23. 9. 2004 navedel, da je tožeča stranka samovoljno in brez soglasja ta znesek odtegnila od tega, kar je bila dolžna plačati. K tem trditvam je predložila tudi dokaz - obvestilo zavarovalnice. Sodišče prve stopnje na te trditve ni odgovorilo, pa čeprav so bile skope. S tem je prekršilo določbo 287. čl. ZPP, po kateri je sodišču naloženo, da predlagane dokaze, ki jih ni sprejelo zavrne in da v odločitvi navede, zakaj jih je zavrnilo oziroma da odgovori na navedbe stranke.

Sodbo sodišča prve stopnje pa je bilo potrebno razveljaviti iz razlogov, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na uporabo čl. 216 ZOR, ki se glede na nastanek spornega razmerja uporablja (Obligacijski zakonik čl. 1060). Sodišče prve stopnje je sicer pravilno navedlo, da je potrebno ugotavljati dobrovernost toženca oziroma njegovo skrbnost, vendar pa je sodbo obrazložilo le s pavšalnimi navedbami oziroma delno navedlo to, kar je napisalo Vrhovno sodišče v revizijski odločbi. Sodba nima jasnih in nedvoumnih zaključkov. Sodišče je obrazlagalo, da toženec ni bil pošten, ker se je zavedal oziroma bi se moral zavedati, da bi del denarja moral vrniti glede na to, da je tožeča stranka vložila revizijo in sama predlagala, da se z izplačilom počaka, pa tožena stranka s tem ni soglašala. Toženec je tako v odgovoru na tožbo kot v kasnejših vlogah obširno navajal razloge, zakaj zahtevek ni utemeljen, vendar sodišče na te navedbe ni odgovorilo in ni povedalo, ali je bil toženec nepošten, ker je vedel oziroma ali bi se tega moral zavedati. V tem delu je podana absolutno bistvena kršitev, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Pravna podlaga za odločanje o zahtevku, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje sta določbi 210. in 216. čl. ZOR. 210. člen ZOR ureja splošno pravilo vračanja, 216. čl. ZOR pa določa, kdaj je mogoče prejeto obdržati. Tako je določeno, da ni mogoče zahtevati nazaj neutemeljeno plačanih zneskov odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, če so bili plačani poštenemu prejemniku. Kaj je pošteni prejemnik pa je pravni standard, le-tega pa mora sodišče ugotoviti. Zakon torej varuje samo tistega prejemnika, ki je bil pošten. Če je pravna podlaga ob prejemu obstojala, pa je kasneje odpadla, mora sodišče ugotavljati zavest obogatenega o taki možnosti. Če npr. ve, da je zavarovalnica znesek po pravnomočni sodbi izplačala zato, da bi se izognila izvršbi, a je obenem vložila izredno pravno sredstvo, mu pravni red nalaga breme, da prejetega še ne porabi na način, ki bi onemogočal morebitno vračilo. Oškodovanec mora s takšno prejeto odškodnino ravnati še posebno skrbno in jo je dolžan v trenutku, ko izve za odpadlo pravno podlago, tudi vrniti. To mu nalagajo tudi splošna načela obligacijskega prava: načelo vestnosti in poštenja (čl. 12 ZOR), načelo prepovedi povzročitve škode (čl. 16 ZOR) in dolžnost ravnanja pri izpolnjevanju obveznosti (čl. 18 ZOR).

Pritožbene trditve, da mora vsak, ki razume slovensko brati določbo 216. člena ZOR tako kot si razlaga pritožnik, niso utemeljene. Tudi ni utemeljeno nadaljnje pritožbeno razmišljanje o tem, da lahko tožnik dela s prejeto odškodnino kar hoče - lahko, vendar v okviru omejitev iz 216. in 210. čl. ZOR. Pritožnik si ti določbi napačno razlaga, kot je tudi neutemeljeno zavrnil možnost vpogleda na hranilne vloge, oz. na transakcijski račun. V tem primeru bi pač sodišče moralo ocenjevati takšno nestrinjanje v okviru pravil v dokaznem bremenu. Toženec ne more uspešno zatrjevati, da je ves denar takoj porabil, obenem pa tožeči stranki onemogočiti vpogled v njegova sredstva. Niso pa tudi utemeljene pritožbene trditve, da pooblaščenec toženca- odvetnik, ni dolžan toženca obveščati o vloženi reviziji nasprotne stranke. Tudi za pooblaščenca kot kvalificirano osebo velja, da mora ravnati s posebno skrbnostjo, kot se zahteva za strokovnjake ( ZOR čl. 18).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v razveljavitvenem sklepu natančno obrazložilo pomen 216. čl. ZOR in sodišču prve stopnje tudi dalo napotke. Sodišče prve stopnje je bilo dolžno ugotavljati oškodovančevo (toženčevo) poštenost v vsem obdobju, od kar je prejel plačilo odškodnine do tedaj, ko je plačilo postalo neutemeljeno in je bila zahtevana vrnitev preveč plačane odškodnine. Če je bil toženec obveščen (ali bi moral biti obveščen po svojem odvetniku) o vložitvi revizije in je vedel (ali bi moral vedeti), da je zavarovalnica plačala odškodnino za to, ker ji je tako narekoval pravni red, a je krati vložila izredno pravno sredstvo) bo sodišče moralo ugotoviti ali je bilo oškodovančevo ravnanje s prejetim denarjem dopustno oziroma pošteno. Seveda pa bo moralo upoštevati tudi omejevalno stališče teorije, ker pravna norma o prepovedi vračila ni utemeljena in da ni razlogov za humanost, če okoriščenec še ima, bodisi tisto, kar mu je bilo plačano, bodisi kakšno drugo nadomestno korist, ki ne varuje posledic njegove poškodbe. Zato je sodišče v takšnih primerih tudi dolžno ugotavljati, ali je tožnik porabil denar ali ga še ima, in zakaj ga je porabil oziroma ali ima od tega kakšne koristi.

Sodišče prve stopnje, ki v sodbi ni navedlo, katere dokaze je izvedlo, je sicer pregledalo podatke v spisu I P 740/93, ugotovilo, da je Zavarovalnica Triglav vložila revizijo, vpogledalo je tudi oba dopisa z dne 24. 11. 1994 in 15. 12. 1994, vendar pa dokazov ni ocenilo v skladu z določbo 8. čl. ZPP. Sodišče je le prepisalo napotke Vrhovnega sodišča v revizijski odločbi. Ni pa odgovorilo na obširne navedbe tožene stranke - o tem, da je ta sama nakazala znesek na da bi zagrozila z izvršbo da je bil o vloženi reviziji obveščen pooblaščenec, da iz listin v prilogi A35, ki jo je pooblaščenec D. poslal zavarovalnici izhaja, da odvetnik sporoča, da D. B. vztraja pri izplačilu pravnomočno prisojene odškodnine in da ne more čakati na odločitev revizijskega sodišča, da je v prilogi B7 zahtevek pooblaščenca D.B. z dne 24. 11. 1994, pod B 8 pa dopis in obvestilo zavarovalnice o vloženi reviziji. Vse te dokaze je sodišče dolžno v sodbi obrazložiti, saj je v nasprotnem primeru sodba arbitrarna. Šele na podlagi ocene vseh dokazov, ki so jih predložile stranke in ki jih mora sodišče oceniti skrbno in vestno (ZPP čl. 8), bo lahko odločilo o zahtevku. Seveda pa bo moralo, ko bo ocenilo dokaze, jasneje povedati ali bi toženec moral vedeti ali pa je vedel oziroma, kaj je štelo za dokazano. Dokazi, ki so v spisu lahko sicer kažejo na utemeljena zahtevka, vendar pa mora sodišče te dokaze oceniti in svojo odločitev obrazložiti. Ob ponovnem odločanju pa bo moralo sodišče obrazložiti tudi obrestni zahtevek in pri tem pravilno uporabiti materialno pravo (določbo 214. čl. ZOR, ki ureja obseg vrnitve).

Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka. Ker so stroški pritožbenega postopka odvisni od končne odločitve, bo sodišče o njih odločalo ob končnem odločanju.