Jedro

Če je sodišče prve stopnje uporabilo kot dokaz oškodovankino kazensko ovadbo izključno zato, da je preverilo verodostojnost njene izpovedbe v preiskavi, katero je sicer kasneje v odločilnih dejstvih bistveno spremenila in zato po krivem izpovedala, se ovadba ne šteje za prepovedani dokaz, saj obsodilna sodba sploh ne temelji na njej.

Izrek

Pritožbe zagovornikov odvetnikov D. P. in R. M. ter okrožnega državnega tožilca se z a v r n e j o kot neutemeljene in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obtoženi A. H. je dolžan plačati kot strošek pritožbenega postopka povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obtoženec spoznan za krivega kaznivega dejanja posilstva po I. odstavku 180. člena Kazenskega zakonika. Izrečena je bila kazen 3 leta in 6 mesecev zapora. V to kazen je bil vštet čas pridržanja od 10. 8. 1997 od 3,10 ure do 10. 8. 1997 do 20.00 ure. Obtožencu so bili naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka v znanem znesku 27.188,80 SIT in povprečnina v znesku 100.000,00 SIT.

Zoper to sodbo so se pravočasno pritožili oba zagovornika in okrožni državni tožilec.

Odvetnik D. P. jo je izpodbijal zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi odločbe o kazni in o stroških kazenskega postopka. Predlagal je razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odvetnik R. M. je uveljavil pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazni. Predlagal je spremembo ter izdajo oprostilne sodbe, sicer pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Okrožni državni tožilec pa je izrazil nezadovoljstvo z izrečeno kaznijo. Predlagal je spremembo izpodbijane sodbe ter zvišanje izrečene kazni zapora.

Pritožbe niso utemeljene.

S tem, ko je sodišče prve stopnje ob preverjanju verodostojnosti izpovedb oškodovane S. V. uporabilo njeno kazensko ovadbo, ni moglo bistveno kršiti določb kazenskega postopka, kakor se to zatrjuje v pritožbi odvetnika D. P.. Izpodbijana sodba namreč ne temelji na kazenski ovadbi, pač pa predvsem na oškodovankini prvi izpovedbi v preiskavi; ker je v tem kazenskem postopku kar trikrat različno izpovedala, od tega dvakrat v preiskavi, je imelo sodišče prve stopnje celo dolžnost preveriti verodostojnost posamezne izpovedbe, kakor tudi možnost vložitve krive ovadbe, ki se je v kasnejših izpovedbah oškodovanke ter njenih staršev vsaj posredno nakazovala. Zato prebrana kazenska ovadba v ta namen ne pomeni prepovedanega dokaza. Nadalje: v spisu so samo tisti uradni zaznamki policije, ki jih ni bilo potrebno izločiti. Vendar te listine nikakor niso bile dokazna podlaga v izpodbijani sodbi, kakor se zmotno zatrjuje v isti pritožbi. Čeprav odvetnik R. M. ni izrecno uveljavljal pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka, pa je s kritiko obrazložitve izpodbijane sodbe smiselno uveljavil kršitev 11. točke I. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je izpodbijana sodba temeljito obrazložena, med razlogi ni prav nobenih nasprotij, dokazni postopek pa je bil opravljen formalno in vsebinsko pravilno. Zato do te kršitve ni prišlo. V ugotovljenem dejanskem stanju ni prav nobenih nepravilnosti, zlasti ne takšnih, ki se zatrjujejo v pritožbah obeh zagovornikov. Sodišče prve stopnje je za pravilno oceno vseh izvedenih dokazov v povezavi z zagovorom pravilno zaključilo, da so prve izpovedbe oškodovane S. V., njenega očeta R. V. in njene sestre E. V. - B. verodostojne, ostale pa so lažne in zato nesprejemljive. Med slednje spada tudi izpovedba njene mater M. V. na glavni obravnavi. Čeprav je samo oškodovankino izpovedbo šteti za neposreden dokaz (o obravnavanem posilstvu so člani družine V. izvedeli od nje, R. V. še od neznanca pri ribolovu in obtoženca v telefonskem razgovoru istega dne), je sodišče prve stopnje tudi s pomočjo kontrolnih dokazov, kamor spada poleg zdravniškega spričevala še izpovedba izdajatelja tega spričevala dr. V. W., zanesljivo ugotovilo, da je obtoženec prav zaradi takšne oškodovankine izpovedbe storil očitano kaznivo dejanje tako, kakor mu je to očitala obtožba. Razlogi, zakaj kasnejšim izpovedbam članom družine V. ni verjelo, so podrobno navedeni z razčiščevanjem vseh podrobnosti in neskladij, kakor tudi vzrokov za slednja, in vzrokov za njihovo krivo pričanje. Dejstvo, da pri hišni preiskavi obtoženčevega stanovanja in avtomobila niso bili najdeni krvni sledovi na tleh, pištola in lisice, na kar se sklicuje odvetnik R. M. v pritožbi, na pravilnost ugotovljenega stanja nima nobenega vpliva. Ugotavljanje oškodovankinega mesečnega perila v času zatrjevanega posilstva in telefonskih klicev med obtožencem in oškodovankinim očetom po tem, ko je bila kazenska ovadba že vložena, ni bilo potrebno. O svojih intimnih zadevah je oškodovanka že tako izpovedala na prvem zaslišanju v preiskavi, podatki o telefonskih klicih pa tako ne bi mogli potrditi njihove vsebine. Umik oškodovankinega predloga za kazenski pregon zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti je zgolj logična posledica njene spremenjene izpovedbe in na ugotovljeno dejansko stanje ne more vplivati, kakor se to poskuša prikazati v pritožbi odvetnika D.P.. Pa tudi ocena izpovedbe priče dr. V. W. o oškodovankinem obnašanju na zdravniškem pregledu, navedena v pritožbah obeh zagovornikov, ne kaže, da bi si že podano kazensko ovadbo oškodovanka enostavno izmislila in nato enako izpovedala še na prvem zaslišanju v preiskavi. Sodišče prve stopnje je ocenilo običaje narodnosti, ki ji pripadajo tako obtoženec, kakor tudi družina V., predvsem na podlagi njihovih prvih izpovedb v preiskavi, v kateri jih je zlasti oškodovankin oče R. V. slikovito opisal. On je tudi omenil posredne pritiske z obtoženčeve strani nanj glede umika kazenske ovadbe, ki so končno očitno pripeljali do preklica teh izpovedb. Sodišče druge stopnje poudarja, da je izjavi o preklicu oškodovankine izpovedbe in izpovedbe njenega očeta posredoval obtoženec preiskovalnemu sodniku po zagovorniku. Glede na kasnejše spremenjene izpovedbe članov družine V. tako v preiskavi, kakor tudi na glavni obravnavi, je zaključek sodišča prve stopnje o dogovoru med obtožencem in družino V., zlasti z očetom R. V., edina logična razlaga njihovega obnašanja v nadaljnjem kazenskem postopku. Sodišče druge stopnje posebej poudarja, da kakršnokoli dokazovanje oškodovankine izpovedbe glede razmerja s tedanjim fantom K. K., kar je navedeno v pritožbi odvetnika R. M., sploh ni mogoče, saj tega človeka ni mogoče identificirati, zlasti pa ne povabiti na zaslišanje na sodišče. Pa tudi pregled oškodovankinih oblačil, ki naj bi jih imela na sebi dne 30. 7. 1997, ne bi imel po tako dolgem času nobene dokazne vrednosti. Sicer pa oškodovanka nikoli ni zatrjevala, da bi bila oblačila kakorkoli poškodovana. Tudi ti dejstvi, navedeni v pritožbi istega zagovornika, tako nista pomembni za boljšo ali celo drugačno ugotovitev dejanskega stanja. Enako velja glede vrste nabojev, ki so bili zaseženi obtožencu pri hišni preiskavi, saj jih na noben način ni mogoče povezati bodisi z očitanim kaznivim dejanjem, bodisi z verodostojnostjo tako zagovora, kakor tudi izpovedb zaslišanih prič. Tudi poudarjanje običajev albanskega naroda v pritožbi odvetnika R. M. ne more omajati dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje. Sicer ni znano, da bi katerikoli narod toleriral posilstvo, čeprav je res, da se različno postopa zoper takšnega storilca. V tej zadevi pa je ugotovljeno, da je obtoženec storil to kaznivo dejanje in je zato utemeljeno obsojen. Sodišče druge stopnje dodaja še nelogičnost v spremenjenih izpovedbah članov družine V., saj ni našlo razloga, zakaj bi oškodovana S. V. po nepotrebnem bremenila obtoženca za hudo kaznivo dejanje, ki je tudi po običaju albanskega naroda vredno vsega obsojanja, še posebej, ker naj bi se obtoženec po njihovem prihodu v R. S. izkazal celo kot dobrotnik tej družini. Čeprav je okrožni državni tožilec predlagal zvišanje izrečene kazni, oba zagovornika pa znižanje, meni sodišče druge stopnje, da je izrečena kazen ustrezna vsem kriterijem, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije oziroma na njeno višino. V pritožbi okrožnega državnega tožilca izpostavljano obtoženčevo obnašanje po storitvi kaznivega dejanja ni tako tehtna obteževalna okoliščina, ki bi narekovala višjo kazen. Ne gre spregledati spremenjenega odnosa družine V. do obtoženca, zaradi katerega je zanje pričakovati v bodočnosti določene težave kazenskopravne narave. Z upoštevanjem ugotovljenih olajševalnih okoliščin, zlasti skrbi za 3 mladoletne otroke, je tako izrečena kazen primerna in pravična. Iz teh razlogov zato sodišče druge stopnje nobeni pritožbi zoper ta del izpodbijane sodbe ni ugodilo. Zagovornika nista obrazložila, v čem naj bi sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon. Zato se je sodišče druge stopnje tudi glede teh kršitev omejilo na obseg uradnega preizkusa, vendar jih ni zasledilo. Odvetnik D. P. tudi ni obrazložil pritožbe zoper odločbo o stroških kazenskega postopka. Zaradi pritožbenega neuspeha obeh zagovornikov mora obtoženec plačati povprečnino, ki je edini strošek tega pritožbenega postopka. Znesek je odmerjen z upoštevanjem zapletenosti zadeve, trajanja pritožbenega postopka in obtoženčevih premoženjskih razmer. Zaključno je pripomniti, da je odvetnik R. M. na koncu pritožbe omenil, da oškodovana S. V. niti v predkazenskem postopku niti na zdravniškem pregledu ni imela prevajalca, ki ji je bil na razpolago šele v kazenskem postopku (v preiskavi in na glavni obravnavi). Pritožba v tem delu ni docela razumljiva, vendar poudarja sodišče druge stopnje, da se v postopku na prvi stopnji nikoli ni pojavilo vprašanje nesporazuma med državnimi organi, ki so funkcionirali v tem postopku, in oškodovanko ter njimi najbližjimi. Sicer pa, kot že rečeno, temelji izpodbijana sodba zgolj na ugotovitvah kazenskega postopka, v katerem je bil udeležen prevajalec.