Jedro

Tožnik, ki ni slovenski državljan, je od delodajalca, ki je tuja pravna oseba in v Sloveniji nima podružnice, zahteval odškodnino zaradi nesreče pri delu, ki se je opravljalo v tujini in kjer se je nesreča zgodila. Ker gre za spor z mednarodnim elementom, bi moralo sodišče ob vložitvi tožbe presoditi, ali je skladno z 27. členom ZPP/77 in Zakonom o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih podana stvarna pristojnost slovenskega sodišča ter katero materialno pravo je potrebno uporabiti za rešitev spora. V kolikor bi ugotovilo, da je za razsojo v tej zadevi stvarno pristojno, bi moralo nadalje ugotoviti, katero pravo bo moralo uporabiti. Iz kolektivne pogodbe delodajalca je razviden le dogovor o pristojnosti sodišča, ki pa ni mogoč, dogovora o uporabi materialnega prava pa kolektivna pogodba ne vsebuje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na plačilo odškodnine v višini 1.700.000,00 SIT in 10.000 USD z zamudnimi obrestmi, iz naslova nesreče pri delu. Sklenilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik iz razloga bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da zahtevku tožnika v ugodi v celoti oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno obravnavanje in odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Sodišče je zmotno zaključilo, da bi tožnik tudi v primeru, da bi bila postavljena dodatna držala ali da bi v dno skladišča bile postavljene stopnice odskočil, zato ne bi bilo vzročne zveze med načinom zavarovanja sestopa s police v dno skladišča in skokom tožnika. Vprašanje je, ali je bila tožena stranka dolžna zavarovati sestop s police v dno skladišča. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da mora imeti ploščad, ki je več kot 1 m nad zemljo ograjo. Kot izhaja iz izpovedi izvedenca v primeru, če je višina manjša od 1 m po uzancah stopničke niso predvidene. Tožnik je zato predlagal, da se postavi izvedenec iz varstva pri delu, ki bi podal mnenje, ali je s splošnimi predpisi iz varstva pri delu določeno, kakšen je varen način sestopa z višine 90 cm. Kot izhaja iz izpovedi izvedenca je tudi v takem primeru potrebno urediti varen sestop. Ker tožena stranka tega ni storila, je odgovorna za nezgodo. V primeru, da stališče sodišča, da ni podana krivdna odgovornost tožene stranke vzdrži, pa je podana odgovornost tožene stranke za nezgodo zato, ker je do nezgode prišlo zaradi ravnanja sodelavca tožnika. Tožnik je moral na hitro sestopiti zaradi opozorila sodelavca, da padajo ključi, saj tožena stranka odgovarja za ravnanje svojih delavcev.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka v skladu z določbo 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99).

V spornem primeru je do nesreče prišlo pri pregledu skladišča ladje, ko sta se tožnik in sodelavec spustila po stopnicah oz. lestvi iz skladišča št. 1 v skladišče št. 2. Stopnice oz. lestev se ne spusti do dna skladišča, temveč se ustavi nad dnom (ploščadi), nakar se je potrebno spustiti do dna. Izvedenec pomorske stroke je ugotovil, da sta bili lestev oz. stopnice in ploščad izdelani po predpisih. Predvideno je, da v primeru, če je višina za sestop večja od 1 m je potrebno postaviti lestev, če pa je manjša od 1 m pa take stopničke oz. lestev niso predvidene. V tem primeru gre za nenapisana pravila. Posadka sama poskrbi, kako bo uredila sestop. Iz zaslišanja tožnika izhaja, da je do nesreče prišlo zaradi ravnanja sodelavca, ko mu je le ta zakričal, da naj pazi, ker padajo ključi, refleksno je odstopil nazaj in na robu ploščadi zdrsnil in padel v dno skladišča. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da tožena stranka za nezgodo tožnika ne odgovarja po določbi 1. odst. 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89) in da glede na potek dogodka ni šlo za dejavnost ali stvar, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, zato toženi stranki ni mogoče očitati niti objektivne odgovornosti za škodo. Glede na potek dogodka, ko je tožniku ob spuščanju v dno skladišča sodelavec, ki je po lestvi plezal za njim, zakričal, naj pazi, ker pada ključ, izgubil ravnotežje in padel v dno skladišča na levo nogo, je zaključilo, da ni vzročne zveze med načinom zavarovanja sestopa s police v dno skladišča in tožnikovim padcem. Sodišče prve stopnje je glede na določila tedaj veljavnega Zakona o varstvu pri delu in Pravilnika o higienskih in tehničnih zaščitnih ukrepih na morskih ladjah (Ur. l. FLRJ, št. 6/57 - 32/58) ugotovilo, da le-ti ne določajo višine, od katere je potrebno dodatno zavarovanje pred padcem. Tedaj veljavni Splošni pravilnik o higienskih in tehničnih ukrepih pri delu (Ur. l. FLRJ, št. 16/47 - 18/47) pa v 19. členu določa, da mora imeti ploščad, ki je več kot 1 m nad zemljo ograjo. Tudi Pravilnik o splošnih ukrepih in normativih za varstvo pri delu z delovnimi pripravami in napravami (Ur. l. SFRJ, št. 18/67) določa, da je ta višina 1 m. Prav tako Pravilnik o varstvu pri gradbenem delu (Ur. l. SFRJ, št. 42/68) določa, da morajo biti delovna mesta na višini več kot 100 cm nad terenom ali podom ter druga delovna mesta (prehodi...) na gradbišču in na gradbenem objektu, s katerih bi lahko kdo padel, ograjena s trdno varnostno ograjo.

Po določbi 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. RS, št. 60/89 - 42/90) mora organizacija oziroma delodajalec delavcu, če utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom, povrniti škodo po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti, torej ob uporabi določil Zakona o obligacijskih razmerjih. V 1. odst. 154. člena ZOR je opredeljena krivdna ali subjektivna odgovornost, v 2. odst. pa objektivna odgovornost po načelu vzročnosti. Primarna je krivdna ali subjektivna odgovornost, pri kateri mora povzročitelj škode povrniti škodo oškodovancu, razen če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Pri navedeni odgovornosti pa mora oškodovanec dokazati poleg obstoja pravno priznane škode še nedopustno ravnanje tožene stranke in dejstvo, da je škoda posledica poškodovalčevega ravnanja. Pri objektivni odgovornosti pa povzročitelj odgovarja za škodo od nevarne stvari ali dejavnosti in mora oškodovanec dokazati le to, da je utrpel pravno priznano škodo in da gre za nevarno stvar ali nevarno dejavnost. V danem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je do padca tožnika prišlo zaradi ravnanja sodelavca. Ker je bil neposredni povod za nesrečo tožnika ravnanje delavca tožene stranke je bila odločitev sodišča prve stopnje preuranjena.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da v spornem primeru ne gre za objektivno odgovornost tožene stranke. Tožnik je pri toženi stranki opravljal delo 1. častnika krova. Sodišče prve stopnje je oprlo svojo odločitev na veljavne predpise, ki določajo pravila v zvezi z varnim opravljanjem dela ter na mnenje izvedenca. Pri tem je ugotovilo, da noben predpis ne določa, da mora imeti ploščad, ki je manj kot 1 m nad zemljo ograjo, kar je pravilno, glede na zgoraj naštete pravilnike. V spornem primeru je bila ploščad 90 cm nad dnom skladišča, zato ni bila potrebna zaščita z ograjo. Glede na potek dogodkov pa sodišče prve stopnje ni ocenilo ali je sodelavec tožnika sokriv za nastanek škode in ni razmejilo odgovornosti tožnika in sodelavca. V primeru, da bo sodišče ugotovilo sokrivdo sodelavca, je tožena stranka kot delodajalec glede na določbo 170. člena ZOR odgovorna za škodo. Sodišče prve stopnje se do navedenega ni opredelilo, zato mora v ponovljenem postopku odpraviti navedeno pomanjkljivost. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo izvesti predlagani dokaz in sicer dokaz z izvedencem iz varstva pri delu, ki bi podal mnenje, ali je s splošnimi predpisi iz varstva pri delu določeno, kakšen je varen način sestopa z višine 90 cm. Sodišče prve stopnje navedenega dokaza utemeljeno ni izvedlo, saj mora sodišče pravo poznati in se zato ne postavlja izvedenca.

Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da se postavlja vprašanje stvarne pristojnosti in pravilne uporabe materialnega prava. Tožnik je bil v času nezgode jugoslovanski državljan, tožena stranka pa je tuja pravna oseba s sedežem tujini. Ob vpogledu v sodni register je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tuje podjetje nima podružnice v Sloveniji. Tožena stranka zato ne more biti izenačena z domačimi družbami po določbi 560. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD - Ur. l. RS, št. 30/93 - 54/99). Delo se je opravljalo v tujini, kjer se je zgodila tudi nesreča. Glede na zgoraj navedeno se pojavlja tako problem stvarne pristojnosti in uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je oboje pomešalo in se sklicevalo na določbe kolektivne pogodbe, s katero naj bi stranki dogovorili pristojnost sodišča v Sloveniji. Pri tem je spregledalo, da s kolektivno pogodbo ni mogoče dogovoriti stvarne pristojnosti sodišča. Stvarna pristojnost sodišča je namreč določena z zakonom. Sodišče mora po uradni dolžnosti paziti ali odločitev v sporu spada v sodno in stvarno pristojnost sodišča. V konkretnem primeru gre za spor z mednarodnim elementom, zato bi moralo sodišče ob vložitvi tožbe upoštevati določbe 27. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90) in Zakona o ureditvi kolizije Zakona s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 43/82 - 72/82) in ne Zakona o mednarodnem zasebnem pravu (ZMZPP - Ur. l. RS, št. 56/99). Sklicevanje sodišča prve stopnje na ZMZPP je napačno, kajti ob času nastanka spornega razmerja in ob vložitvi tožbe navedeni zakon še ni bil sprejet in še ni veljal. Po določbi 46. člena Zakona o ureditvi kolizije je slovensko sodišče pristojno: če ima toženec prebivališče oz. sedež v Republiki Sloveniji (1. odst.), če toženec nima prebivališča v Republiki Sloveniji, je sodišče Republike Slovenije pristojno, če ima toženec bivališče v Republiki Sloveniji (2. odst.). Če sta pravdni stranki državljana Republike Slovenije, je sodišče Republike Slovenije pristojno tudi, kadar ima toženec bivališče v Republiki Sloveniji (3. odst.). Po določbi 49. člena Zakona o ureditvi kolizije se smeta stranki sporazumeti o pristojnosti sodišča Republike Slovenije, če je vsaj ena državljan Republike Slovenije ali pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji. Iz navedenih določb jasno izhaja, da se stranki ne smeta sporazumeti o pristojnosti slovenskega sodišča, če ni vsaj ena stranka slovenski državljan oz. pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji. Sodišče prve stopnje se v sodbi sklicuje na splošno znano dejstvo, da je tožena stranka last P., pri čemer spregleda, da lastništvo pravne osebe po navedeni zakonodaji ni relevantno.

V kolikor bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da katera izmed strank izpolnjuje pogoje po zgoraj navedenih predpisih za stvarno pristojnost slovenskega sodišča, bo moralo ugotoviti, katero pravo bo moralo uporabiti. Iz kolektivne pogodbe, na katero se sklicuje sodišče je razviden samo dogovor o pristojnosti sodišča (kar seveda ni mogoče), ne pa o uporabi materialnega prava.

29. člen Zakona o ureditvi kolizije določa, da v primeru, če je dogodek, iz katerega izhaja odškodninska obveznost, nastal na ladji na odprtem morju, je s pravom kraja, kjer so nastopila dejstva, ki so povzročila odškodninsko obveznost, mišljeno pravo države, katere pripadnost ima ladja. Zato bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti pripadnost ladje.

Glede na vse navedeno in v skladu z določbo 355. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ker je bila odločba sodišča prve stopnje razveljavljena, je pritožbeno sodišče odločitev o pritožbenih stroških na podlagi 3. odst. 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

Sodišče je določbe Zakona o ureditvi kolizije zakona s predpisi drugih držav v določenih razmerjih, Zakona o obligacijskih razmerjih, ZPP/77 in ZTPDR uporabilo kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I, 45/I/94).